Ob 50-letnici umetnikove smrti so v Nemčiji izdali številne zvočne knjige, na katerih različni izvajalci interpretirajo predvsem njegovo liriko. Kljub vsemu pa je Brecht v zgodovino 20. stoletja vpisan kot tisti, ki je na podlagi študija marksizma in dialektičnega materializma s pomočjo "svojega" gledališča kritiziral malomeščansko družbo.

Ni bil stradajoč umetnik
Bertolt Brecht se je rodil leta 1898 v Augsburgu v bogati družini industrialca. Že kot mladostnik je zavzel uporniško držo in se vse bolj oddaljeval od svojega stanu. V Münchnu je študiral medicino in v prvi svetovni vojni sodeloval kot bolničar. Študij je kasneje opustil in se posvetil študiju teatrologije. Leta 1918 je napisal svojo prvo igro, šokantno in nasilno delo z naslovom Baal, ki je še danes pogosto uprizorjeno. Prvi vidnejši uspeh je doživel s komedijo Bobni v noči, za katero je leta 1922 prejel Kleistovo nagrado.

Zahteva po potujitvi
Za "prevratno" velja Brechtovo delo Opera za tri groše (1928), pri kateri je sodeloval s skladateljem Kurtom Weilom. Brecht je pri tej "operi" uveljavil koncept epskega gledališča, za katerega je značilno zavračanje iluzije. Igralec se s svojo vlogo ne sme poistovetiti, lahko jo le prikazuje, pomembno vlogo pa ima tudi gledalec, ki mora dogajanje na odru spremljati s kritično distanco. Eno glavnih načel Brechtovega gledališča je potujitveni efekt (Vervremdungseffekt), ki ga ustvarjalci dosežejo s pomočjo songov, komentarjev, transparentov, s katerimi razbijajo realistično odrsko iluzijo, ob tem pa občinstvo ves čas pozivajo k družbenemu angažmaju.

Brecht se je leta 1933 izselil na Dansko, Švedsko in leta 1941 čez Vladivostok v Kalifornijo. Leta 1948 se je vrnil v vzhodni Berlin in ustanovil lastno gledališče. Med njegova najbolj znana dramska sodijo še Bobni v noči, Dvig in padec mesta Mahagonny, Strah in beda tretjega rajha, Življenje Galilea Galileia, Dobri človek iz Sečuana, Kavkaški krog s kredo in druge.

Bolj ali manj "na tekočem"
Brechtova družbeno-kritična dela so še vedno stalnica na repertoarjih domačih in tujih gledališč. Na slovenskih odrih sta bili v zadnjem desetletju zlasti odmevni uprizoritvi Galileo Galilei, skupni projekt Slovenskega mladinskega gledališča ter Narodne in univerzitetne knjižnice, v režiji Matjaža Bergerja in Baal, ki ga je na oder Slovenskega narodnega gledališča Ljubljana postavil Eduard Miller.

Brechtovo delo je v slovenskih prevodih dobro zastopano, na zvočne knjige pa bo potrebno še počakati.