Tako pravi belgijska glasbenica in skladateljica An Pierlé, ki se je skupaj s Koenom Gisnom in dvojcem Hendrik Lasure & Casper Van De Velde podpisala pod glasbo predstave režiserja Fabricea Murgie. Predstavo si lahko ogledate v ponedeljek ob 19.30 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.

Kot je v pogovoru za MMC dejala glasbenica, se je proces začel s prebiranjem knjig in člankov o izjemno plodni slavni ameriški pesnici in pisateljici, ki je končala tragično. Dobre tri mesece po 30. rojstnem dnevu je naredila samomor, medtem ko sta njena sin in hčerka spala v sosednji sobi.

Režiser Fabrice Murgia je v iskanju njenega bistva preučeval dnevnike, kratke zgodbe in eseje, s predstavo, ki je na meji gledališča in filma, pa je napisal delo, strukturirano s številnimi plastmi in nasprotji osebnosti avtorice, so zapisali v Cankarjevem domu. Gledalec med izvedbo na odru hkrati na velikem zaslonu spremlja nastajanje filma v realnem času.

"Bilo je zanimivo, kako je nekdo mitiziran, kako se splet mit okoli ene osebe, ki temelji na perspektivi drugega človeka. Številni ljudje so oboževalci Sylvie, na drugi strani so ljudje, ki pravijo, da je bila nora in da Ted Hughes ni bil pošast, kot so ga nekateri želeli prikazati. To je bilo res navdihujoče," An Pierlé razloži, kako se je s prebiranjem res obilnega gradiva o slavni književnici lotila dela.

Sylvia Plath je začela pisati že pri osmih letih, do vpisa na študij se je podpisala in objavila več kot 50 del. Najbolj znani sta njena delno avtobiografska knjiga Stekleni zvon, ki je pod psevdonimom Victoria Lucas izšel le nekaj mesecev pred njeno smrtjo, in pesniška zbirka Ariel. Večino svojega odraslega življenja je bila depresivna, večkrat je bila na zdravljenju z elektrošoki, večkrat pa je poskusila narediti tudi samomor, prvič pri 20 letih. A hkrati je bila izjemno ustvarjalna in je nenehno pisala.

Na njeno ustvarjanje je močno vplival njen mož, prav tako pesnik, Ted Hughes, ki ga je spoznala v Cambridgeu, kamor se je leta 1955 odpravila kot Fulbrightova štipendistka. Poročila sta se 16. junija leta 1956, dobila dva otroka, nekaj mesecev pred njeno smrtjo pa sta se razšla. Njuno razmerje je bilo eno najbolj odmevnih in turbulentnih v literarnih krogih 20. stoletja, številni so Hughesa obtoževali, da jo je s svojim vedenjem in dejanji pahnil v še večjo stisko. Sam je njuno zapleteno razmerje osvetlil v svoji zadnji zbirki poezije Pisma za rojstni dan (1998).

Kot pravi, je bila izjemno zadovoljna s sodelovanjem pri projektu, ki je doživel premiero leta 2018. "Vesela sem, da lahko igramo Sylvio, ker je bil tako super projekt in vloženo veliko dela, in bilo bi škoda, da je ne bi mogli več igrati."

Na začetku je bil cilj ustvarjalcev, da dodajo glasbo njenim pesmim, a je to padlo v vodo, ker imetniki pravic tega niso dovolili. "Tako sem morala napisati lastna besedila, česar sem seveda vajena. A da poskusiš vstopiti v psihologijo takšne ženske, kot je Sylvia, je bil res velik izziv."

Ustvarjalni proces je sprva v veliki meri zaznamovala improvizacija
"Veliko smo se pogovarjali, improvizirali in počasi se je začela rojevati predstava. Res je impresivno, ko spremljaš, kako se hkrati dela film. Dejansko vsak večer nastane nov film. Vsakič je namreč drugače, saj je na odru drugačna energija. V bistvu bi bilo super, da bi jo videl večkrat, da bi lahko dojel vse podrobnosti," ne skriva navdušenja nad projektom. "Bilo je res lepo sodelovanje, skupina je bila odlična."

V preteklosti je že sodelovala kot avtorica glasbe pri filmih, med drugim pri belgijskem kandidatu za oskarja The Brand New Testament leta 2015. Na vprašanje, ali lahko primerja sodelovanje v gledališču in v filmu, odgovarja, da je, kar zadeva samo temo, proces dela približno enak, a pri filmu je vse podrejeno montaži, zato je potrebno veliko prilagajanja. "Tu pa smo pogledali, kaj se dogaja, in igrali vzporedno."

Na vprašanje, ali bi ob vsem napredku medicine slavna književnica danes dobila ustrezno zdravstveno pomoč in živela drugače, An Pierlé odgovarja, da bi bilo "manj ekstremno, mislim pa, da ne bi bila nič bolj srečna oseba. Mogoče bi živela dlje, nisem pa prepričana, da bi bilo njeno življenje toliko lažje."

Po pandemijskem premoru se bo zdaj glasbenica znova posvetila ustvarjanju glasbe in igranju s svojo skupino, a novega sodelovanje z gledališčem ne izključuje. "Mogoče se še pokaže priložnost za sodelovanje pri gledališču. To so taki čudni časi, veliko stvari je bilo preloženih, pravila se spreminjajo, treba je biti prilagodljiv."