V ospredju nove produkcije Šentjakobskega gledališča je ugrabitev uspešne menedžerke Vilde Dolžnjak, lastnice časopisnih podjetij, TV-hiš in nekoč tudi podjetja Pograd, ki je šlo v stečaj. Menedžerko ugrabijo razbojniki, ki si pri ropu pomagajo z maskami slovenskih politikov.

Predstava po principu revnega gledališča
"Zgodbo smo priredili tako, da tisto, kar gledamo v živo, pravzaprav niso pravi politiki, ker so se poskrili. Vse so njihovi dvojniki, ker si oni nikamor več ne upajo. Za svoje dvojnike politiki uporabljajo igralce Šentjakobskega gledališča, ki so zelo uporabni, ker znajo igrati, niso slavni in so poceni. Kar gledamo v slovenskem političnem prostoru, je v bistvu vse Šentjakobsko gledališče, zato tudi ni profesionalno," je pojasnil Tič. Predstava je nastala z minimalnimi sredstvi in scenografijo (Katja Komljanec Koritnik), po principu revnega gledališča, kar je skladno s Fojem, ki v prvi plan vselej postavi igralca.

Tič že leta vztraja pri področju komedije, ki jo razume kot najtežjo in najžlahtnejšo gledališko zvrst, saj lahko gledalce množično zadovolji, hkrati pa tudi največ pove na način, ki je danes pri gledalcih najbolj dobrodošel. Vztraja tudi pri razmišljanju, da si, če znotraj svoje stroke ne deluješ na glas, preprosto sokriv za dogajanje v družbi.

Na vprašanje, kako gleda na poplavo družbeno-angažiranih predstav v zadnjem času, je Tič spomnil, da je včasih nastala morda ena angažirana predstava letno, ki je premaknila politično sceno, cenzura se je vklopila, nastal je škandal, zadeva je odmevala vse leto in se je morda tudi kaj spremenilo v sistemu. Danes pa se je razvil tak odnos: "Ti lahko kričiš, pa te ne slišijo. Ampak manj kot te slišijo, bolj si glasen. In najbrž je količina satire tolikšna, ker nas kot narod ne slišijo." Direktor Šentjakobskega gledališča Ljubljana Leopold Pungerčar je povedal, da mu je predstava všeč, ker se je režiser v njej dotaknil aktualne politične situacije, a na komedijantski način, ki zagotovo ni žaljiv do nikogar.