Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega se je nova sezona začela s premiero predstave Punce in pol v režiji Jake Andreja Vojevca. Predstava, ki je nastala po predlogi besedila Britanke Caryl Churchill, seže - tako vsaj obljublja ekipa - čez golo opredeljevanje do feminizma (ki že sam po sebi seveda ni enoznačen pojem).

Direktorica MGL-ja Barbara Hieng Samobor je igro, v kateri nastopa sedem igralk, režijsko zaupala mlademu režiserju. "Mladi človek naj dela nekaj, kar mu ni na kožo pisano," so njene besede. Da mu je uspelo, sta potrdili igralki Karin Komljanec in Mojca Funkl, dobre besede za študij predstave je našla tudi režiserjeva asistentka, igralka Maja Boh Hočevar.

Če bi lahko na večerjo povabili 7 žensk iz preteklosti ...
Predstava Punce in pol se začne za mizo, ob kateri sedi sedem žensk. Prizor je fantazijski, saj Marlena (Tanja Ribič) na zabavi ob svojem službenem napredovanju gosti ženske iz različnih zgodovinskih obdobij: škotsko viktorijansko popotnico Isabello Bird (Mirjam Korbar Žlajpah), v budistično nuno spreobrnjeno japonsko kurtizano lejdi Nidžo (Mojca Funkl), Divjo Greto z Brueglove slike (Karin Komljanec), v moškega preoblečeno papežinjo Ivano iz 9. stoletja (Judita Zidar) in Potrpežljivo Grizeldo iz Chaucerjevih Canterburyjskih zgodb (Bernarda Oman). Tanja Dimitrievska nastopa v vlogah Natakarice, Jeanine, Louise, gospe Kidd in Šone.

Naslednji dve dejanji sta retrospektivni in bolj realni, kar je, tako trdi Jaka Andrej Vojevec, v dramski pisavi precej nenavadno. Običajno je, da se red spreminja v kaos, a ne v primeru Punc in pol.

Slovensko praizvedbo so Punce in pol leta 1986 v režiji Helene Zajc doživele v ljubljanski Drami. Kot je zapise o predstavi ocenila dramaturginja zdajšnje produkcije Maja Šorli, takrat morda za uprizoritev v Sloveniji ni bil pravi družbeni kontekst. Dramatičarka je besedilo namreč napisala v času Margaret Thatcher, ki ni bil primerljiv s tistim v Sloveniji sredi osemdesetih let. Zdaj je po besedah dramaturginje vse drugače, uspešne ženske, ki jih določa materializem in so sposobne uničiti vsakogar, ki jim stoji na poti, so postale vsakdan.

Tekst je prevedel Bogdan Gradišnik, lektor je bil Arko. Ta je povedal, da se v drami, v kateri ženske govorijo ena čez drugo, mešajo različne ravni jezika, tako visoka izreka kot pogovorna raven.