Ta je nastala v okviru projekta Lutkovne nomadske akademije, ki je finančno podprt od Evropske komisije za kulturo in je namenjen povezovanju velikih mojstrov lutkarstva. Tokrat so lutkarsko tematiko raziskovali beloruski in slovenski umetniki pod okriljem režiserja Alekseja Leljavskega.

Tokrat bo Leljavksi svoje znanje mojstra-učitelja prenesel na mlada dramska igralca ljubljanske Drame - Vanjo Plut in Sašo Tabakovića, ki sta se tokrat prvič soočila z lutkami. Leljavski je spoznal slovensko lutkarsko izročilo že leta 1989, ko je v Lutkovnem gledališču Ljubljana pripravil predstavo Rigorka, zvezda z neba. Z direktorjem Mini teatra Robertom Waltlom sta sodelovanje nadaljevala pred petimi leti, ko sta v Mini teatru postavila na oder Puškinove Male tragedije.

Pravljice niso samo za otroke
Nocojšnja premiera bo občinstvo popeljala k prvotnemu Perraultovemu sporočilu, da pravljice niso samo za otroke, ampak tudi za odrasle. Kot meni Waltl, se stereotipno dojemanje pravljic, ki da naj bi bile samo za otroke, v našem času izgublja. Pravljice so večplastne in njihov čar je v tem, da najmlajši uživajo v ljubki zgodbi, medtem ko starejšim lahko nudijo globlje ideje, ki morda niso razvidne na prvi pogled.

To se zadnje časa opaža na več različnih področjih ustvarjanja za otroke, saj mnogo knjig, slikanic, pravljic, ki so prvotno namenjene otrokom, dobiva tudi starejše občinstvo. Waltl meni, da je to verjetno tudi posledica tega, da so se začeli s pravljicami ukvarjati psihoanalitiki, obenem pa opaža, da so pravljice v današnjem času tiste, ki nam omogočijo sprostitev. Prav starši in vzgojitelji bi se morali zavedati, da pravljice, lutkovne predstave in podobne oblike kulturne vzgoje omogočajo lažjo komunikacijo z otroki in odraščajočimi.

Pepelka kot raziskovalni projekt
Leljavski je ob tem opozoril, da so se ob ustvarjanju/raziskovanju tokratne predstave umetniki zavestno odločili, da ne bodo podali mitske zgodbe, temveč so poskusili podati isti občutek zgodbe v sedanjem času, tako kot ga doživlja otrok z ulice, iz šole.

Leljavski je Perraultovo pravljico združil z malo znano zgodbo Alana Alexandra Milnea o Pepelkinem dnevniku. Meni, da ljudje pogosto Pepelko dojemajo kot zgodbo za majhne otroke o prelepi, a nesrečni deklici, medtem ko jo on vidi po eni strani kot mit in po drugi kot portret krušne družine. Za Pepelkino priljubljenost je zaslužna lahkota, s katero se bralec (ali gledalec) poistoveti z njo.

Lutke v predstavi so delo Aleksandra Vahramejeva, beloruskega scenografa, ki je prav za to predstavo »izumil« svojevrsten tip lutk. Gre za lutke, ki se lahko iz ploskovite figure pretvorijo v tridimenzionalni objekt, kar igralcu omogoča, da je lutka ves čas na odru, obenem pa mu omogoča lažjo manipulacijo lutke. Tudi glasbena podlaga, delo mladega Jegorja Zabelova, je v tokratni predstavi zelo močan element, saj je glasba v nasprotju z običajno prakso odigrana v živo, kar ji omogoča sprotno prilagajanje in variiranje med predstavo.

Izziv ustvarjalcem tudi prostor
Za beloruske umetnike je v omenjeni predstavi novost tudi majhnost odra v Mini teatru, saj so po besedah Leljavskega gledališča, ki so jih vajeni, veliko večja. Za Sašo Tabakovića in Vanjo Plut je lutkarstvo povsem nov izziv. Plutova je o prvem stiku z lutkami dejala, da se je počutila kot v mladosti, ko je prvič dobila v roke legokocke, le da je takrat ni bilo strah. Obenem je povedala, da si je pred začetkom sodelovanja z Laljevskim mislila, da bo v predstavi pobegnila v neki drug, sanjski svet, a jo je režiser prizemljil.

Bogate izkušnje režiserja
Aleksej Leljavski je med letoma 1979 in 1982 delal kot režiser Državnega lutkovnega gledališča v Minsku, od 1982 do 1986 je bil umetniški vodja Regionalnega lutkovnega gledališča Mogilev, od leta 1986 dalje pa je umetniški vodja beloruskega Državnega lutkovnega gledališča v Minsku. Je profesor na beloruski Državni akademiji za lutkarstvo in režijo, sodeloval pa je tudi z različnimi lutkovnimi gledališči po Evropi.

Obeta se pester marec
Ob nocojšnji premieri so v Mini teatru napovedali tudi tri predstave, s katerimi želijo umetniki pomagati Mini teatru. Tako se bo 6. marca v njihovi dvorani z džezom, predvsem Gershwinovim, spoprijela svetovno znana operna pevka Dunja Vejzovič. Le dan pozneje, 7. marca, bo na vrsti recital poezije Svetlane Makarovič z naslovom Mrtvec in ljubica. Njena gosta bosta člana romskega orkestra iz Budimpešte Santa Ferenc ml. na violini in Czaba Varady na violi. Kot tretje se 11. marca obeta gostovanje Dejmo stisnt teatra, Gledališča Glej in zavoda No History s predstavo Čefurji raus. Kako bodo počastili svetovni dan lutk, 21. marca, pa nam bodo še sporočili.