Zgodba na hudomušen način obravnava položaj, v katerem se je v začetku 20. stoletja znašel irski narod, ko so se angleški kolonialisti namenili ukiniti vsa keltska zemljepisna poimenovanja in jih umetno prevesti v angleščino. Iznajdljivi Irci, ponosni na svoj jezik, pa so Angležem kljubovali na zelo neverjetne načine.

Homer je boljši kot Shakespeare
V šoli v kraju Baile Beag/Ballybeg v irski grofiji Donegal se zaposleni odločijo, da bodo raje kot uporabljali angleščino, medsebojne pogovore opravljali kar v latinščini in stari grščini. Pri pouku tudi na veliko poučujejo literaturo cvetočih antičnih kultur, da bi se lahko izognili seznanjanju učencev s književnim bogastvom osovraženih zavojevalcev.

Predstava tako na prisrčen način predstavi narodno zavednost Ircev, ki kljub trpljenju hude revščine najdejo notranjo moč za ohranjanje narodnega ponosa. Kljub temu pa predstavo spremlja mračen podton; čeprav irski protagonisti na videz verujejo v končni uspeh svojega delovanja za narodovo dobro, pa se globoko v sebi zavedajo, da bodo zmago lahko dosegli le s političnimi ali vojaškimi sredstvi – izkazovanje trme in ponosa ne bo zadostovalo.

Kdo se bo navduševal nad latinščino?
Predstavo po dramski predlogi irskega dramatika Briana Friela in pod režijskim vodstvom Zvoneta Šedlbauerja uprizarjajo Brane Šturbej, Barbara Cerar, Danilo Benedičič, Nataša Barbara Gračner, Uroš Fürst, Nina Valič, Polde Bibič, Janez Škof, Bojan Emeršič in Zvone Hribar. Dramaturg produkcije je Igor Lampret, scenografijo je zasnoval Marko Japelj, kostumi pa so delo Cvetke Mirnik.

Išče se strokovnjak za gelščino
Ker se celotno dogajanje v drami vrti okoli problematike jezika in tudi vrsta humornih situacij nastane prav zaradi posrečenih besednih iger, so v Drami za pomoč pri ustvarjanju predstave prosili tudi izvedenca za jezik. Kot svetovalec za gelščino se je izkazal irski veleposlanik v Sloveniji Gary Ansbro, vprašanja, ki so se nanašala na starogrški in latinski jezik, pa je razreševal Matej Hriberšek.

Nekoč je bilo na Primorskem
Predstava bo slovenskemu občinstvu verjetno kaj hitro zlezla pod kožo, saj je njeno tematiko slovenski narod v svoji pestri zgodovini vedno znova podoživljal. Tako so še vedno živi spomini na vnemo, s katero so se v obdobju med obema svetovnima vojnama Italijani lotili »prevajanja« priimkov Slovencev, ki jih je nesrečni razplet dogodkov na povojnih mirovnih konferencah dodelil Italiji.

Od pisanja k politiki
Brian Friel, ki se je leta 1929 rodil v irskem mestecu Omagh, velja za enega najbolj produktivnih in najprodornejših sodobnih irskih dramatikov. Poleg tega da ustvarja drame, se posveča tudi pisanju kratkih zgodb, leta 1980 pa je bil tudi soustanovitelj gledališke skupine Field Day Theatre Company, ki deluje v Derryju. Ansamblu je dramatik tudi namenil čast praizvedbe drame Translacije.

Friel skuša v svojih dramah pogosto predstaviti preizkušnje, s katerimi se je irski narod spopadal v svoji preteklosti in ki bi skorajda povzročile njegovo izginotje. Da je Brian Friel resnično zaveden Irec, pripravljen storiti skoraj vse, da bi Irska po stoletjih revščine uživala zasluženo blaginjo, dokazuje tudi njegovo aktivno ukvarjanje s politiko. Konec 80. let je namreč svojemu narodu sklužil kot član senata, drugega doma irskega parlamenta.