Predstava v londonskem gledališču Duke of York je bila popolnoma razprodana, igralci z Michaelom Gambonom na čelu pa bi za poklon Pinterju težko izbrali boljšo predstavo kot je No Man's Land (Nikogaršnja zemlja). Pinter je bil namreč literat, čigar dela so pogosto povezovali s temama grožnje in temne plati človeka, ki pa so obenem znala biti tudi zelo zabavna in ganljiva.

Ob premieri Igre No Man's Land aprila 1975 je kritik časopisa Guardian Michael Billington zapisal: "Ta občutek ujetosti v skrivnostni purgatorij med življenjem in smrtjo, med svetom brutalne resničnosti in fluidne negotovosti ... igra je mojstrski rezime vseh tem, ki so že dolgo obsedale Pinterja: zmotljivost spominja, soobstajanje moči in občutljivosti v enem samem človeku, popolno nepoznavanje žensk, nocija, da je vsak odnos med ljudmi boj med tem in onim ... V nobenem oziru ne gre za suhoparno, manieristično delo, ampak za živo gledališko izkušnjo, polno bogate komedije, v kateri ena vrsta govora nenehno spodkopava drugo."

Zadnje misli Harolda Pinterja
Najbolj ganljivi trenutek poklona britanskih igralcev Pinterju je bilo prebiranje Pinterjevega poslovilnega pisma. V roke ga je vzel Michael Gambon, igralec, ki je enega prvih zmagoslavij na britanskih odrih dosegel ravno v produkciji Pinterjeve drame Prevara in katerega je Pinter sam prosil, da na pogrebu prebere njegove zadnje misli. Zadnji Pinterjev 'poduk' človeštvu se glasi: "In tako vam pravim, ravnajte z mrtvimi tako, kot si želite, da bi z vami ravnali zdaj in v tem, kar opisujete kot svoje življenje."

Besedo je prevzel tudi David Bradley, glavni igralec v predstavi gledališča Duke of York. V imenu celotnega ansambla se je pokojnemu nobelovcu poklonil z besedami: "Izgubili smo eno največjih literarnih osebnosti vsega časa. Njegova izguba je ogromna in njenega vpliva ne moremo dojeti. /.../ Njegovo zadnje sporočilo igralcem je bilo: "Naj bo predstava lahkotna in ne pozabite na smeh." Tako dolgo, kot bodo obstajali igralci in gledališče, tako dolgo bodo uprizarjali njegove drame."

Boj zoper vse vojne norih kriminalcev
Ob poklonu so se spomnili tudi Harolda Pinterja kot humanista in borca za človekove pravice. Glenda Jackson, igralka, ki se je pozneje 'vrgla' v politiko in postala celo parlamentarna poslanka, je Pinterjevo smrt označila za "ogromno izgubo ne le za svet gledališča, ampak tudi /.../ ogromna izguba za ljudi, ki se borijo za človekove pravice". O politiki je Pinter razmišljal že kot mladenič. Že kot osemnajstletnik je v času, ko je Evropa doživljala eskalacijo militarizma in ko je boj za domovino v vojaški uniformi še vedno veljal za eno največjih časti, zavrnil vstop v vojsko. Boju zoper vojno je Pinter ostal zvest do zadnjega.

V zadnjih letih se je tako večkrat ostro izrekel proti domnevno 'dobrohotnim' intervencionističnim posegom zveze Nato in ZDA na Kosovu, v Afganistanu in v Iraku. Pinter si je z utemeljitvijo, da gre za vlado skupine norih kriminalcev, drznil tudi primerjati Bushevo administracijo z oblastnim režimom Adolfa Hitlerja; paralelo je našel tudi v vlogi Velike Britanije, ki je konec tridesetih let dobrovoljno popuščala Hitlerjevi Nemčiji in ki v zadnjih krizah tudi ni ravnala drugače, kot bi ravnalo ubogo in preplašeno jagnje. Smrt Harolda Pinterja tako ni le smrt enega najbolj profiliranih sodobnih dramatikov, ampak tudi smrt enega najbolj referenčnih družbenopolitičnih kritikov zadnjih desetletij.