Oglas
Igra Avstralke Hannie Rayson skozi retrospektivo življenja umrlega profesorja Petra Georgea odkriva spremembe družbenega duha od leta revolucij 1968 pa do danes. Nepričakovana smrt profesorja, ki je skušal živeti po načelih, ki so jih mladi revolucionarji razglašali pred 30 leti, je namreč združila njegove tri žene in hčer. Te skozi spomine predstavijo pokojnika.
60. leta so bila resnično utopičnaSkozi pripovedi žena, ki so Georgea spremljale vsaka v svojem desetletju 20. stoletja, stoletja, ki je doživelo najbolj burne družbene pretrese do sedaj, spoznamo, da se ideali 60. let niso uresničili. Tri desetletja po njihovi razglasitvi pravzaprav živimo v največjem družbeno-političnem kaosu človeške zgodovine.
Ovac imamo več kot dovolj
Ne glede na razvoj družbeno-političnih razmer pa se George ne izneveri svojim idealom in tudi v obdobju neposredno pred prezgodnjo smrtjo v razbitinah letala angažirano navdihuje vedno nove generacije mladih. Tem skuša poleg golega znanja priučiti tudi nekoliko zdrave kritičnosti, ki ločuje razumnika od naivnih tropov ovac s človeško podobo.
Teorije medosebnih odnosov verjetno ni razvil
Kljub svoji spretnosti v družbeno-političnih vprašanjih pa je profesor George veliko bolj neroden, ko zaide na tla osebnih odnosov. Velikokrat namreč ne zna vzpostaviti pristnih in toplih odnosov s svojimi najbližjimi, kar je verjetno tudi vzrok, da je v življenju zamenjal kar tri življenjske sopotnice.
Kdo se je potil?
Režiserka Mateja Koležnik je vlogo Georgea namenila Borisu Cavazzi, kot žene pa so se predstavile Silva Čušin, Zvezdana Mlakar in Maša Derganc, najboljšega profesorjevega prijatelja pa je upodobil Vojko Zidar. Režiserka se je ob pomoči Jožeta Logarja lotila tudi izdelave scenografije, kostumi pa so prišli izpod spretnih rok Alana Hranitelja.
Slovenci o študentski revolucionarnosti
Zaradi zanimive tematike, ki jo je v predstavi obdelala avstralska književnica, so v Drami pripravili tudi malo drugačen gledališki list. V njem so zapisali misli nekaterih slovenskih intelektualcev, ki so dejavno sodelovali pri družbeno angažiranih podvigih, ki so se jih slovenski študenti lotevali konec 60. let. Rastko Močnik je tako ugotovil, da je "sodobna umetnost daleč od zgodovinskih avantgard, še dlje od sedanje strankarske politike". Krajšo analizo študentskih revolucij pa je podal Darko Štrajn.
Uspešnica celo v skeptični Britaniji
Čeprav primerki avstralske dramatike redko zaidejo tudi na odre gledališč drugod po Evropi, je bilo Življenje po Georgeu velika uspešnica prav povsod, kjer so se odločili za njegovo uprizoritev. Celo pregovorno zahtevno londonsko gledališko občinstvo je drama povsem prevzela; čeprav je potrebno priznati, da gre del zaslug tudi enemu najimenitnejših britanskih gledaliških odrov zadnjega desetletja, Stevenu Dillaneju, ki je kot ponavadi blestel v vlogi profesorja.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje