Skoraj natanko pred letom dni se je v Narodni galeriji v Ljubljani zaprla razstava del četverice slovenskih impresionistov, slik, ki jih vsi bolj ali manj dobro poznamo, manj pa so nam znana sočasna kiparska dela. Eno osrednjih imen skulpturalnega ustvarjanja druge polovice 19. in prvih desetletij 20. stoletja je ravno Alojz Gangl, čigar delo bo do 16. maja na ogled v galeriji.

Alojz Gangl - ravno lani je minilo 150 let od kiparjevega rojstva - velja za začetnika prenove kiparstva na Slovenskem in nestorja prve generacije slovenskega zgodnjemodernega kiparskega ustvarjanja. Njegov opus obsega številne portrete in študije, žanrske figure, spomeniške, arhitekturne, nagrobne in sakralne plastike ter javne spomenike.

Po besedah avtorice razstave Mateje Breščak, ki se že leta posveča ravno kiparstvu in si prizadeva, da bi skulptura tistega časa nekako 'stopila iz sence' sočasnega slikarskega ustvarjanja, razstava predstavlja kiparja, ki mu pripada posebno mesto v zgodovini kiparstva pri nas, saj je njegov opus slogovno in programsko široko zasnovan ter ga v posameznih slogovnih fazah zaznamujejo velike kvalitete.

Postavitev kipa Valentina vodnika
Namenimo najprej kakšno besedo več prvemu slovenskemu javnemu spomeniku, ki ga je Gangl izdelal med letoma 1887 in 1889. Gre za kip Valentina Vodnika, ki so ga pred 121 leti postavili pred nekdanji ljubljanski licej in še danes krasi Vodnikov trg. Akademsko realistično delo z neoklasicističnimi in novobaročnimi kiparskimi prvinami je pomemben mejnik razvoju slovenskega kiparstva, saj je odprl pot poudarjanju nacionalnih vrednot prek upodobitev izstopajočih osebnosti iz slovenskega kulturnega življenja.

Alojz Gangl se je rodil leta 1859 v Metliki, kjer je v tamkajšnjih in nato še šentrupertskih podobarskih delavnicah pridobil svoje prvo obrtno znanje. Leta 1884 je obiskoval večerno obrtno šolo v Gradcu, nato pa se odpravil na Dunaj. S podporo kranjskega deželnega odbora in poslanca Frana Šukljeta je študiral pri Edmundu Hellmerju in leta 1888 končal kiparsko specialko pri Casparju von Zumbuschu.

Cenjen kipar in uveljavljen umetnik
V svojem času, pojasnjuje Mateja Breščak, je Gangl veljal za uglednega in uveljavljenega umetnika. "Priznan kipar je postal že kot študent drugega letnika dunajske akademije, saj je iz domovine prejel naročilo za realizacijo prvega slovenskega javnega spomenika Valentinu Vodniku, ki ga je bil, po presoji takratnih naročnikov, sposoben izdelati le Gangl."

Od Vodnika do Valvasorja
Leta 1889 je Gangl v marmorju izdelal relief Kristusovega vstajenja v luneti glavnega portala katedrale v Đakovem, leto pozneje pa se je odpravil na študijsko potovanje po Italiji in obiskal Francijo. Za cerkev Sacré-Coeur v Pressbaumu pri Dunaj je leta 1893 izdelal leseni relief Jezusovega rojstva, še pred tem pa se posvetil kiparskemu okrasju ljubljanskega Deželnega gledališča. S skupino kipov Genija gledališča z Opero in Dramo ter s kipoma Komedija in Tragedijo je okrasil pročelje pravkar prenovljene opere Opere, pri tem pa se zgledoval po pročelju slavne pariške Opere. Tudi kip Janeza Vajkarda Valvasorja, ki stoji pred Narodnim muzejem, je Ganglovo delo.

Alojz Gangl je bil med uglednimi umetniki, ki so se podpisali pod javni poziv »slikarjem, slikaricam, kiparjem, risarjem in arhitektom slovenskim« k prvi slovenski umetniški razstavi, vendar pa se na razstavi leta 1900, ki je bila nadvse pomemben in odmeven mejnik, ni predstavil s svojim delom, pravi kustosinja.

Predajanje znanja novim generacijam
Treba je omeniti Ganglovo pedagoško delo. Od leta 1894 do 1905 je poučeval kiparstvo na novoustanovljenem oddelku za figuralno podobarstvo umetnoobrtne strokovne šole v Ljubljani. To je bil čas, ko je nastala vrsta portretov znanih slovenskih kulturnikov, kot so Josip Cimperman (1893), Josip Stritar (1894) in France Prešeren (1895). Leta 1896 je nastal nagrobnik Marije Murnik na pokopališču v Radovljici, dve leti prej pa relief Madonna in stellis.

Zadnja leta preživel v Pragi
Poučevanje je nadaljeval tudi po upokojitvi in med letoma 1907 in 1910 učil na obrtni šoli v Splitu. Nato je tri leta živel na Dunaju, pozneje pa se je z ženo, Čehinjo po rodu, za stalno preselil v Prago, kjer so nastali glinene študije in osnutki, drobne plastike otroških glav, plesalk, realistične podobe umetnikove matere, tete, žene in sina ter portreti. Za pokopališče svojega rojstnega kraja je leto pred smrtjo zasnoval monumentalno ekspresivno delo, Kristus – osameli popotnik. Prav tja so prepeljali tudi kiparjeve posmrtne ostanke. Leto dni po umetnikovi smrti so se leta 1936 njegovemu delu poklonili z razstavo v Pragi.