Strokovnjaki v Assisiju počasi končujejo enoletni projekt čiščenja in restavriranja fresk v Magdalenini kapelici v baziliki, v kateri so shranjeni tudi posmrtni ostanki sv. Frančiška, svetnika, ki je živel v 13. stoletju.
Na freskah so upodobljeni prizori iz življenja Marije Magdalene – vključno s slavnim trenutkom, ko Jezus od mrtvih obudi Lazarja.
Na freske je pred nekaj leti med rutinskim pregledom postal pozoren restavrator Sergio Fusetti: ko je potrkal nanje, je zaslišal votel zvok, kar je opozorilo, da mavec, na katerem so naslikane, počasi odstopa od zidov. To je pomenilo, da je bila poslikava po petdesetih letih pripravljena za novo obnovo.
Del obnove je tudi odpravljanje posledic prejšnjih obnov
"Po postopku čiščenja je na vrsti še učvrstitev. To pomeni, da v freske naredimo majhne luknjice in vanje vbrizgamo vezivo iz akrilne smole," je za tiskovno agencijo Reuters pojasnil Fusetti. "To so enake injekcije, kot jih uporablja medicinska stroka."
"Nato odstranimo slabo pokrpanost od prejšnjih restavracij, pri katerih so uporabljali mavec. Restavratorski postopek nato ponovimo, a pri tem uporabimo samo pesek in apno. Zaključna stopnja je estetska – pri tem koraku uporabljamo samo barve na vodni osnovi."
Misliti je treba na nevarnost potresa
Učvrstitev je v kraju, kakršen je Assisi, še posebej pomembna: vemo, da je to izredno potresno območje in že manjši tresljaji lahko povzročijo, da mavec odstopi od stene.
Zgornja bazilika, v kateri so najslavnejše Giottove freske, je bila denimo v potresu leta 1997 hudo poškodovana. Sesedel se je strop, ki je pod seboj pokopal štiri ljudi, tudi dva frančiškanska redovnika.
Restavratorka Sara Panzino je svoje občutke ob bližnjem srečanju z dragocenimi freskami povzela takole: "Seveda je potrebno tehnično znanje ... ključna pa je tudi senzibiliteta samega restavratorja, ki jo pridobiš z izkušnjami. Nujna je, če hočemo delo vrniti v stanje, ki bo zvesto originalni kulturni in zgodovinski dediščini. To je tisto, kar prispeva restavrator."
Asiška bazilika ni romarsko središče samo za vernike, pač pa tudi za umetnike in študente umetnostne zgodovine z vsega sveta: v njej je približno deset tisoč kvadratnih metrov površin, ki so jih poslikali Giotto in drugi veliki mojstri, kot so Cimabue, Simone Martini in Pietro Lorenzetti. "Na enem mestu so zbrani vsi najboljši umetniki svojega časa," verjame Fusetti.
Ko umetnost stopi na novo pot
Giotto (1267(?)–1337) se je v zgodovino umetnosti zapisal kot slikar, ki je srednjeveško slikarstvo prevetril s povsem novim pristopom in v prostore vnesel perspektivo, figure pa razgibal v prostoru in jih individualiziral ter vanje vnesel psihološko noto. Pravzaprav marsikatero delo, ki je nastalo v zgodnjem 14. stoletju, govori o zrelosti časa za novitete, ki pa jih je za nekaj desetletij zaustavila epidemija kuge, ki je sredi stoletja strašno zdesetkala prebivalstvo stare celine.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje