"Zavod za zaposlovanje mi je kot nezaposlenemu omogočil začasno zaposlitev, ki se ji pravi – javna dela – in to v KS Rakova jelša. Čeprav sem tudi jaz prebivalec le-te, do zdaj nisem videl (vedel), kakšen smetnjak imamo." Tako je Rudi pod naslovom Rakova jelša ni javno smetišče v glasilu Naša komuna zapisal konec junija 1994.

Blatne ulice, neustrezna vodooskrba, odprta kanalizacija ...
Razmere pred 35 leti dobro pojasni članek Neuspešen boj za napredek v KS Rakova Jelša iz oktobra 1987, ki ga uvede naslednja ugotovitev: "Rakova Jelša je naselje, ki leži na robu Barja ob levem bregu Ljubljanice in ga sestavlja približno 450 stanovanjskih objektov brez ustrezne vodooskrbe, z odprto kanalizacijo, s prašnimi in blatnimi ulicami, deli naselja pa so tudi brez elektrike. 4000 krajanov, ki so obsojeni na življenje v takih razmerah, nima niti ene javne telefonske govorilnice, trgovine. Šole, vrtca in še bi lahko naštevali." (Naša komuna, 20. 10. 1987)

Vzrok za te razmere naj bi bil nedokončan zazidalni načrt za to območje. Odlok o sprejetju le-tega je bil sicer sprejet že prihodnje leto. Ta je med drugim predvideval 126 novogradenj v skupini stanovanjskih objektov, dopuščal prenovo obstoječih v obsegu danih gradbenih lupin ter legalizacijo in prenovo, če to ne spremeni vpliva na obstoječe objekte in komunalne naprave. (ODLOK o sprejemu zazidalnega načrta za območje urejanja VS 2/11 Rakova Jelša)

Konglomerat tipologij
Na področju stanovanjske gradnje so bili predvideni individualne hiše, dvojčki in tako imenovane verižne hiše, ne pa tudi večji večstanovanjski objekti. A to je bilo pred 35 leti. Danes je Rakova Jelša nenavaden urbanistični konglomerat. Ob povprečnih stanovanjskih hišah stojijo velikopotezni individualni projekti z oboki in stebri, nekakšni poskusi zgraditi si križanec med vilo in dvorcem. Tej urbani krajini se je zdaj pridružila prva v nizu treh načrtovanih sosesk Javnega stanovanjskega sklada mestne občine Ljubljana.

156 stanovanjskih enot – naložba 22,5 milijona evrov
Soseska Rakova Jelša II je nedavno sprejela prve prebivalce. Ob obisku se soseska zdi zelo mirna, pogled na balkone navaja na sklep, da je večina stanovanjskih enot še praznih. Zelene površine v sredini so vzorno urejene, veliko je površin za posedanje in veliko smetnjakov.

156 stanovanjskih enot, naložba vredna 22,5 milijona evrov, je nameščenih v vzdolžne objekte, ki imajo ob vhodih tudi kapacitete za shranjevanje koles. Na koncu se odpira kar nekoliko romantičen pogled na Ljubljanico, po kateri ležerno plavajo labodi in račke. Morda bi veljalo namigniti, da bi namestili tudi klopce, ki bi bile obrnjene proti Ljubljanici.

Zelenje, ki obdaja sosesko – nekoliko nas lahko skrbijo nekatera mlada drevesa, za katere se zdi, da jim grozi sušenje –, naj bi dopolnile ozelenjene strehe. Nekoliko pa nas lahko skrbi, da se bo ob vseljevanju vedno več ljudi razbohotilo ’divje’ parkiranje. Ob stanovanjskih enotah je 183 parkirnih mest, a glede na vozni park Slovencev, lahko sklepamo, da to ne zadostuje za potrebe prebivalcev 156 stanovanjskih enot.

Ker nas je o projektu zanimalo nekoliko več, kot je javno dostopnih informacij, smo se z nekaj vprašanji obrnili na arhitekte iz biroja Nava, ki so sosesko načrtovali. Pogovarjali smo se z arhitektom Aleksandrom Lužnikom.

Rakova Jelša ima nekoliko slab ’renome’ med ljubljanskimi soseskami. Kako vi kot arhitekti vidite to območje?
Menim, da je to eno od območij z največjim potencialom v Ljubljani, saj je blizu Centra, Golovca, Tivolija in Ljubljanice. Z ureditvijo kanalizacije in cest se je zgodil prvi premik sanacije tega območja. Številni so te prednosti že izkoristili, in prepričan sem, da bo Rakova Jelša čez 10–20 let zgleden primer urbane revitalizacije.

Gre za neprofitna najemna stanovanja. Kakšne zahteve vam je postavil občinski javni stanovanjski sklad?
Projekt je bil izbran kot najboljša rešitev na javnem anonimnem arhitekturnem natečaju leta 2018. JSS MOL je pripravil podrobno projektno nalogo, ki je bila osnova za projektiranje. V njej so določene vse zahteve naročnika, tako za arhitekturo kot za druge stroke, vključene v proces projektiranja soseske, kot so gradbene konstrukcije, električne in strojne inštalacije itd.

Ključno je, da projektiranje soseske s stanovanjskimi stavbami, zasnova soseske in posameznih objektov, reševanje detajlov, izbor materialov in inštalacijske opreme sledi cilju racionalne in tehnološko obvladljive gradnje ter poznejšega enostavnega in optimalnega vzdrževanja kakor tudi racionalizaciji stroškov, ki so potrebni za obratovanje soseske, stanovanjskih stavb in stanovanj.

Pri projektiranju neprofitnih najemnih stanovanj je treba upoštevati površinske normative Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, ki določa površino glede na število uporabnikov posameznih stanovanj. Od naročnika smo prejeli navodila, kakšno razmerje posameznih stanovanj potrebujejo, in skladno s tem zasnovali objekte. S pravilnikom predpisane kvadrature so skromne in stanovanja morajo biti poleg tega projektirana tako, da se lahko po potrebi prilagodijo starejšim osebam ali osebam z različnimi oblikami oviranosti, zato je racionalna in funkcionalna zasnova prostorov ključna za kakovost bivanja bodočih uporabnikov.

Omenili ste, da pravilnik predpostavlja dokaj skromne kvadrature in tudi sicer je za Slovenijo značilno, da so stanovanja majhna. Kaj bi vi določili za minimalni standard stanovanja za povprečno družino?
Minimalni standard za povprečno družino je racionalen tloris, ki tričlanski družini na 55 m2, štiričlanski pa na 65–70 m2 omogoča udobno življenje. Takšnih stanovanj ni na trgu, kar je velika škoda, saj bi bila ljudem dostopna tudi, če bi se cene gibale od 3000 do 4000 evrov/m2. Dober primer so stanovanja, ki smo jih v Sloveniji gradili v obdobju 1950–1980.
Racionalna zasnova in bivanjsko ugodje teh stanovanj je objektivno izjemno, še posebej pa v primerjavi s povprečnim stanovanjem, ki ga trenutno pri nas ponuja trg. Poleg tega so bile te soseske grajene predvsem z zelo kakovostnimi zunanjimi javnimi površinami, kar je ob racionalnem tlorisu resnično podaljšek stanovanja in omogoča kakovostno življenje stanovalcem. Predvsem pa takšna okolja pomagajo ustvarjati lepe spomine za celo življenje.

Ker ste že omenili obdobje 1950–1980 kot vredno zgledovanja. Za tedaj zasnovane soseske so bile značilne tudi domišljene javne površine. Kako ste vi pri načrtovanju razmišljali o zunanjih javnih površinah in se jih lotili?
Soseske iz 70. in 80. let so zagotovo primer dobre prakse in so nam bile v zgled tudi pri snovanju soseske Novo Brdo, ki je bila zgrajena leta 2021. Soseska Rakova jelša II ima obširne zunanje javne površine. Na fotografijah soseske se težko zajame duha, ki ga človek čuti, ko jo dejansko obišče. Osrednji prostor je dovolj širok in v nekaj letih, ko bodo drevesa in grmovnice zrasle, bo občutek zelenega atrija bistveno bolj prisoten, kot je zdaj.
Osrednja longitudinalna poteza bo večkrat prekinjena z volumni zelenja, tudi zimzelenega, in tako ustvarila intimne sekvence v tej ureditvi. Kot primer si lahko ogledate fotografijo Murgel iz zraka, ki je bila posneta takoj po zgradnji. Deluje kot barakarsko naselje, zdaj pa je ena najlepših ljubljanskih sosesk, dejansko zgrajena po meri človeka.

Zelenje bodo dopolnile ozelenjene strehe. Kaj je največji izziv pri snovanju takšnih streh? Verjetno je treba najti rešitev za pronicanje vode?
Zelene strehe so tehnološko dovršeni sistemi, ki so jih razvili različni proizvajalci in so na slovenskem trgu dostopne v relativno velikem obsegu. Izvedba zelene strehe tehnološko ni zahtevna. V principu gre za nadgradnjo ravne strehe ali celo poševne strehe, krite ali s FPO-membranami, EPDM-membranami ali bitumenskimi hidroizolacijami. Pomembna sta sloj za akumulacijo vode in protikoreninska zaščita v obliki različnih folij.

Predvsem so pomembni vidiki zelene strehe, njeno zmanjšanje pregrevanja v vročih mesecih in zadrževanje vode v močnem deževju, kar je vedno pogostejši pojav. Iz tega razloga je treba glede na tip zelene strehe, ekstenzivne ali intenzivne, biti pozoren tudi na samo konstrukcijo, saj zelena streha z akumulacijo vode predstavlja večjo statično obremenitev.

Kako pa ste vizualno zastavili oblikovanje objektov? Ste se zgledovali po kakšni drugi soseski?
Stanovanjska soseska Rakova Jelša II je v sredini naselja Rakova Jelša v Ljubljani, ki ga zaznamuje stihijska gradnja gosto postavljenih enodružinskih hiš, ko regulacije na tem delu še ni bilo. Celotno območje se postopoma komunalno opremlja in je v zadnjih desetih letih močno spremenilo svoj značaj, vendar mu primanjkuje prostor za centralne dejavnosti. Glavna značilnost območja je Pot na Rakovo Jelšo, na katero so pravokotno navezane ceste z enodružinskimi hišami, ki tvorijo v prostoru prepoznaven vzorec razdrobljene longitudinalne strukture.

Nova soseska Rakova Jelša II povzema obstoječo morfologijo prostora in njegov kontekst z dolgimi nizi nizkih večstanovanjskih objektov, ki spominjajo na vrstne hiše z vrtovi v središču. Enostavna zasnova je nadgrajena z javnim programom in večnamenskim prostorom lokalne skupnosti pritličnega objekta ob glavni cesti, ki deluje kot povezovalni člen med novo sosesko in obstoječimi hišami. Njegova izčiščena oblika dvojne dvokapnice je prispodoba okoliške, značilno strnjene zazidave.

Med cesto in sosesko se vzpostavi odprt javni prostor, ki ga definira trg, razdeljen na dva dela. Pred objektom terasa v senci okrasnih sadnih dreves in trg ob stanovanjskem objektu z lipo, ki omogoča razne dogodke, med drugim tudi obisk bibliobusa. Programsko tako celotno območje ob Poti na Rakovo Jelšo postane prostor druženja za vse generacije in vzpostavlja na območju nov center Rakove Jelše.

Pri zasnovi soseske smo že v fazi natečaja predvideli opečno fasado. Razlog se skriva v širšem območju južnega dela Ljubljane. Opečnate fasade so tipične za sosesko Murgle, Trnovo in Prule, katerih del je tudi Rakova jelša, ki pa je bila v preteklosti odmaknjena na rob. Z umestitvijo nove soseske smo želeli tudi temu delu Ljubljane dati prepoznavno identiteto širšega območja in ga na tak način povezati s sosednjimi ljubljanskimi četrtmi.

Območje Rakove Jelše meji na Ljubljansko barje. Je to vplivalo na snovanje temeljenja?
Glede na to, da je področje tipično barjansko in za temeljenje zelo neugodno, so bile izvedene natančne geomehanske preiskave tal. Iz omenjenih preiskav je bilo ugotovljeno, da tankemu sloju humusa sledi šota ali polžarica do globine 5 do 8 m – židke konsistence. Do globine 15–16 m sledi barjanska stisljiva meljna glina. Na globini pribl. 16 m se začnejo prodno-peščene plasti, ki so globoke pribl. 2 m. Talna voda je na globini od 1 m do 1,5 m.

Glede na sestavo temeljnih tal je bilo predvideno temeljenje na vtisnjenih pilotih, piloti z izrivanjem zemljine vstran brez izkopa zemljine po tehnologiji FDP. Prednosti tehnologije FDP z odrivom zemljine pomenijo, da ni odvoza materiala in malenkost manjše vibracije glede na drugo tehnologijo. Nosilnosti so primerljive tehnologiji CFA. Dolžine pilotov so 16,5 m in 15 m.

Preko celotne površine zunanje ureditve (razen v območju zelenice med objekti, pod objekti, igrišča, kjer so tla ojačana z geomrežo in geotekstilom) je izvedena nosilna AB-plošča na lesenih pilotih dolžine 8 m v medsebojnem rastru 2 x 2m. Temeljenje zunanje ureditve tako preprečuje neenakomerno pogrezanje, kot smo ga bili priča na nekaterih delih Rudnika.

Kar je bilo pri načrtovanju temeljenja najpomembnejše, so bile vibracije, ki bi lahko neugodno vplivale na stabilnost sosednjih objektov, zato so bile izbrane tehnologije, ki te vibracije v največji meri zmanjšajo, in izkazalo se je, da je bila izbrana tehnologija projektantov gradbenih konstrukcij iz podjetja Elea IC, inž. Andreja Pogačnika in inž. Marjete Gogala pravilna. Prav tako je bila pravilna tudi izvedba gradbenega podjetja VG5, saj na sosednje objekte vplivajo tudi tresljaji, povzročeni z uporabo težje mehanizacije in transportnih sredstev v območju gradbišča.