Iz približno petdesetih knjig, ki so prišle izpod “Bukovega” peresa, vstaja podoba mitološkega prostaka, ki bi si ga lahko tudi kdo izmislil – pretepač, kockar, pajdaš najbolj propadlih klošarjev in prostitutk in seveda pijanec z neusahljivo žejo (ta podoba se je v zavesti ljudi še bolj usidrala leta 1987 s filmom Barfly, v katerem je Bukowskega igral mladi Mickey Rourke).
V svojih močno avtobiografskih romanih in številnih pesmih je svojemu alter-egu nadel prozorni psevdonim Hank Chinaski – “Bukovo” celo ime je bilo Henry Charles Bukowski, Jr. in prijatelji so ga klicali Hank – in ker je skoraj ves čas pisal v prvi osebi, je meja med Bukowskim-osebo in Bukowskim-likom pogosto zabrisana. A morda je prav v tem skrivnost njegovega šarma: intimnost pesniške izpovedi je združil z velikopoteznostjo razuzdanega junaka “šund” literature.

Alkohol je bil gonilna sila in tematika neštetih Bukovih poetičnih izbruhov. “Mislim, da nisem še nobene pesmi napisal popolnoma trezen,” je izjavil v nekem intervjuju. Zavračal je koncept poezije kot obrti, kot sadu trdega dela in piljenja. Sredi petdesetih, ko je bila ameriška književnost usidrana v zavetju tradicionalne estetike, je svoj pesniški credo povzel takole: “Na dan mora priti kot vroč drek po dobrem mačku od piva.”

“Ljudi sem gledal od daleč, kot v teatru; oni so bili na odru, jaz pa edini med publiko.” – roman Ham on Rye, 1982
Če se vrnemo na začetek: Bukowski se je pravzaprav rodil v Nemčiji – njegov oče je služil v vojski – a se je družina, ko je imel tri leta (1923), preselila v Los Angeles. Velika depresija, ki je imela takrat v primežu ameriško gospodarstvo, je na Charlesa vplivala predvsem v podobi nasilnega očeta, ki je svoje frustracije sproščal nad ženo in sinom. Bukowski je pozneje opisoval brutalna pretepanja, ki jih je bil deležen zaradi takih malenkosti, kot je bila slabo pokošena trava. Ko je prišel v puberteto, je za piko na i dobil tako hudo obliko aken, da so se ga ljudje izogibali in da je njegov obraz ostal trajno razbrazdan. Sam je v svojem zagnojenem obrazu videl simptom nemočnega trpljenja: “Zastrupljeno življenje je končno privrelo iz mene. Tam so bili – beli, potlačeni kriki, ki so izbruhrinili v drugačni obliki.“

"Mojo častihlepnost je ovirala lenoba“ – roman Faktotum (1975)
Bukowski, ki je tako postal vase zaprt in mulast odpadnik, je ure in ure preždel v knjižnici. Zdaj to le malokdo omeni, a začel je s povsem „običajno“ ambicijo konvencionalnega literarnega uspeha; na univerzi je celo hodil na ure kreativnega pisanja (pozneje se jih bo spominjal kot „požiga sanj“). Med vojno, ki je je bil oproščen zaradi „psiholoških razlogov“, je potoval okrog praktično brez denarja ter drsel od enega bednega težaškega dela do drugega. Pri 24 letih je objavil svojo prvo zgodbo, The Aftermath of a Lengthy Rejection Slip, a je že kmalu zatem vrgel puško v koruzo in se raje povsem osredotočil na pijačo. „Ni se mi zdelo, da so založniki pripravljeni in jaz, čeprav sem bil pripravljen, bi bil lahko bolj pripravljen ...“

"Nekateri ljudje nikoli ne znorijo. Kako grozljiva morajo biti njihova življenja."
Naslednjih deset let je blodil po Ameriki, dokler ga ni zopet naplavilo v Los Angelesu. Popival je, se gonil, pretepal ter precej časa preživel po tovarnah in zaporih. Kasneje se je pogosto spominjal bara, v katerem je posedal od petih zjutraj do dveh zjutraj in si pijačo služil s tem, da je pustil natakarju, da ga je – za zabavo drugih strank – pretepal. To poglavje v življenju Bukowskega je imelo za njegovo poznejše pisanje verjetno tak pomen, kakršnega so imela pomorska potovanja za Melvilla, ko je pisal Mobyja Dicka: neizčrpen vir anekdot in spominov, ter "pečat" avtentičnosti.

Ko ga je življenje na dnu leta 1955 spravilo v bolnišnico in je zaradi notranjih krvavitev skoraj umrl, se je spet oprijel pisanja, zdaj predvsem poezije. Uspeh in prepoznavnost sta z objavami v časopisih počasi sledila. Še potem, ko si je počasi že ustvarjal ime, se je Bukowski še naprej držal službe poštnega uradnika, ki jo je pozneje popisal v svojem prvem romanu Post Office. Prelomno je bilo leto 1970, ko mu je direktor založbe Black Sparrow ponudil mesečno štipendijo stotih dolarjev v zameno za pravico do objave vsega, kar bo pač napisal. Bukowski tako ni oddajal "rokopisov" kot zaključenih enot – svoje pisanje je preprosto izročil založniku - in ni ga zanimalo, katere in koliko pesmi se bo pojavilo v knjigi.

Ne poskušaj
Kljub naraščajoči slavi se ni počutil, kot je napisal v nekem pismu prijatelju, kot pravi pisatelj, ampak kot "nekdo, ki mu je uspela potegavščina.” "Nekoč me je nekdo vprašal, kakšno je moje življenjsko vodilo in odgovoril sem: Ne poskušaj. To velja tudi za pisanje. Ne poskušaj, niti za kadilake, niti za Umetnost, niti za nesmrtnost. Čakaš in če se zgodi nič, čakaš še malo. To je tako kot muha na stropu. Počakaš, da ona pride do tebe. Ko je dovolj blizu, stegneš roko, zamahneš in jo pokončaš. Ali pa jo, če ti je všeč, udomačiš.”