Najprej zaradi tega, ker je besedilo z velikimi črkami opozarjalo na skorajšnji izid najnovejšega dela enega izmed slovenskih pisateljev. O novitetah so do takrat namreč pisali le v posebnem zaglavju, imenovanem Književnost, vendar tudi to šele potem, ko se je neka knjiga že pojavila na trgu. Drugič pa zato, ker je ob prebiranju te napovedi v ozadju marsikdo že lahko razbral posebno zgodbo, zgodbo o dolgoletnem prijateljskem sodelovanju med avtorjem in založnikom navedenega dela.
Neverjeten praznik slovenskega knjigotrštva
Cankarjev jubilej je bil naslov kar obsežnega obvestila, ki je v nadaljevanju odkrivalo še vrsto zanimivih podrobnosti: "V ponedeljek, dne 17. t. m. izide v L. SCHWENTNERJEVEM založništvu (to zadnje je bilo podčrtano) nova knjiga IVANA CANKARJA: 'Krpanova kobila'."

Po teh velikih mastnih črkah je sledil droben tisk: "Je to že deseta knjiga Cankarjeva, izšla v tem založništvu. Ta dogodek brez primere doslej v slovenskem knjigotrštvu, sta proslavila pisatelj in založnik kot jubilej. Cankar je zbral v tej knjigi svoje najboljše satirično-polemične spise, dodal nekaj novel in literarno povest 'Poslednji dnevi Štefana Poljanca' ter napisal znamenit predgovor, nekako svojo umetniško avtobiografijo. Založnik pa je oskrbel knjigi sijajno umetniško opremo v kakršni še ni izšla nobena slovenska leposlovna knjiga. Portret Ivana Cankarja - karikaturo - risbo na naslovnem listu in druge okraske je narisal znani karikaturist Hinko Smrekar."
Tudi Smrekarjevo ime in umetniški poklic sta bila deležna večje količine tiskarske barve.
Po tem besedilu pa je v dveh vrsticah z debelejšimi črkami sledila še ocena: "Ta knjiga je brez dvoma fenomenalen pojav v slovenski književnosti."
Navedeno pisanje je zavzelo kar tri četrtine oglasa, zadnja pa je bila namenjena podkrepitvi omenjenih trditev. Naročnik, založnik Lavoslav Schwentner, se je namreč odločil, da bo izdatno - z navedbo naslova, letnicami izida in cenami - predstavil vsa dela, devet po številu, ki jih je zanj v zadnjih sedmih letih napisal Ivan Cankar in so bila od prvega do zadnjega še na voljo v prosti prodaji.
Schwentnerjeva in Cankarjeva desetica
"V L. Schwentnerjevi založbi je izšlo nastopnih devet Cankarjevih knjig," pojasnjuje dalje ta nenavadni oglas. In jih potem lepo našteje: VINJETE. 1899. 328 strani; JAKOB RUDA. Drama. 1900. 104 strani; ZA NARODOV BLAGOR. Komedija. 1901. 132 strani; KNJIGA ZA LAHKOMISELNE LJUDI. 1901. 192 strani; KRALJ NA BETAJNOVI. Drama. 1902. 88 strani; EROTIKA. Nova izdaja. 1902. 104 strani; HIŠA MARIJE POMOČNICE. 1904. 160 strani; GOSPA JUDIT. 1904. 104 strani in NINA. 1906. 152 strani.
Vse knjige so izšle v enaki oblikovni zasnovi in v velikosti osmerke (18,4 X 12,6 cm). Naslovnice so bile prvenstveno broširane, pri sedmih pa se je kupec lahko odločil tudi za dražji izvod v elegantni vezavi. Cena posameznega primerka se je običajno gibala od 1,20 do 3,60 krone za broširane in največ 4,60 krone za elegantne. Najnovejša Krpanova kobila pa je veljala štiri krone v broširani in 5,50 krone v elegantni (s trdimi platnicami) izvedbi.
Tudi opis knjige že pred njenim izidom
Istega dne, torej 13. decembra 1906, pa je Slovenski narod v zaglavju Književnost prinesel tudi že osnovni opis najnovejšega Cankarjevega dela: "Okraske in karikaturo avtorjevo je narisal Hinko Smrekar. Avtor je razdelil to knjigo. Prvi del je Jubilej, v katerem govori Cankar o fazah svojega pisateljevanja, drugi del obsega satirične spise, ki so zbrani pod skupnim naslovom Krpanova kobila; tretji del obsega novele, četrti pa satirično povest. Poslednji dnevi Štefana Poljanca. Nekateri teh spisov so bili že natisnjeni v raznih listih."

In kaj je pisal Ivan Cankar?
Slovenski narod je potem pred izidom v sobotni številki 15. decembra prinesel še en oglas z enakim besedilom, nato pa v torek, 18. decembra, še enega, ki je sporočal, da je knjiga že izšla. Zdaj so najnestrpnejši bralci, ljubitelji Cankarjeve proze končno lahko potešili svojo radovednost in izvedeli, kaj jim ima priljubljeni pisatelj povedati novega.
Ivan Cankar je že v uvodu svoje najnovejše knjige, ki mu je dal naslov Jubilej, pokazal svoj značilen slog: "Tako sem preromal pot od 'Vinjet' do 'Krpanove kobile', od prve moje knjige, ki jo je izdal prijatelj Schwentner, do desete; in danes praznujem svoj jubilej v zaklenjeni izbi, brez veselja in zadoščenja; edino, kar mi je rodila ta križeva pot, je globoka utrujenost, in edini prijatelj, ki praznuje z mano, je čaj, veselo žuboreč v samovaru pred menoj …"
In potem v tem nič kaj optimističnem smislu nadaljuje vse do zadnje strani tega polemično-satiričnega dela.
Uspeh z dodano vrednostjo
Črnogleda in pikra vsebina najnovejše Cankarjeve knjige, ki jo seveda nakazuje že njen naslov, pa seveda nista mogla prikriti uspeha, ki sta ga skupaj z založnikom, prijateljem Lavoslavom Schwentnerjem dosegla v zadnjih sedmih letih.
Že to, da je kak pisatelj doživel izid svoje knjige, je bil v tistih časih velik uspeh, saj sta dejansko obstajali le dve večji založniški hiši - Družba sv. Mohorja in Slovenska matica. Sicer pa so se s tem poslom ukvarjali le posamezni zasebniki, navadno ljudje, ki so se sicer prvenstveno pečali s prodajo knjig. O njih pa je Ivan Prijatelj, kritik leposlovnega mesečnika Ljubljanski zvon ravno tiste čase (leta 1907) zapisal, da so to ljudje, "ki si ne laste nikakršnega mesta v zgodovini naše kulture. Oni so samo knjigotržci ..."

Založnikom take vrste pa je šel denar le stežka iz rok, zato je bil vsak avtor lahko vesel, če je njegovo delo končno le zagledalo beli dan. O kakem honorarju pa se navadno sploh ni bilo zdravo pogovarjati. Pri Lavoslavu Schwentnerju pa so te stvari tekle po povsem drugačni poti.
Leopold Schwentner - za prijatelje Lavoslav
Leopold Schwentner je bil rojen 15. decembra 1865 v trgovski družini na Vranskem. Njegov oče je bil nekaj časa tudi župan v tem trgu blizu meje med Štajersko in Kranjsko. Imel je dva sinova, poleg Leopolda še starejšega Karla, ki je bil rojen leta 1861 ter je tudi podedoval domače posestvo in rodbinsko trgovino. Mladega Leopolda so po ljudski šoli z enajstimi leti poslali na gimnazijo v Celje, kjer je prebil štiri leta (1876-1880). Potem se je vrnil na Vransko in se v domači trgovini izučil knjigovodstva in korespondence. Ker pa se je hotel osamosvojiti, mu je leta 1887 kot naročena prišla ponudba Andreja Levaka iz Brežic, ki je tamkaj prodajal svojo trgovino. Pred njenim prevzemom se je podal na Dunaj, kjer je obiskoval knjigotrški tečaj, potem pa je teoretično znanje dopolnil še s praktičnim izpolnjevanjem v Pragi. Tam ga je v uk sprejel knjigarnar Storch. Po krajšem času pa se je nato vrnil v domovino in 15. maja 1888 prevzel trgovino v Brežicah.
Zanimivi znanci v Brežicah
Brežice, prijazno mesto na južnem robu Spodnje Štajerske, so bile v času Schwentnerjevega prihoda pravo nemškutarsko gnezdo, imenovano Rann. Slovenci so, čeprav kot večinsko prebivalstvo, v mestnem svetu imeli bolj malo besede. So si pa uredili razvejano društveno dejavnost, posebno še, ko so na začetku devetdesetih let 19. stoletja ustanovili kar dve domoljubni organizaciji - Narodno čitalnico in podružnico šolske družbe sv. Cirila in Metoda. Njihovo dejavnost je v celoti podpirala tudi domača duhovščina. Zato ni čudno, da je med nekaj več kot tisočimi prebivalci slovenska knjižna založba, družba sv. Mohorja tamkaj denimo leta 1892 imela že 147 naročnikov.
In prav v tej sredi je mladi, 23-letni Leopold našel torišče svojega rodoljubnega dela. V okviru Narodne čitalnice je vodil gledališko skupino, spoznal pa se je tudi z mladim brežiškim kaplanom Josipom Mešičkom. Mešiček je bil izvrsten glasbenik, pevec, zborovodja in citrar. Ker je posamezne narodne pesmi uspešno povezoval v prijetne glasbene venčke, sta se mladeniča - Mešiček je bil le par mesecev starejši od Leopolda - dogovorila da bo brežiški trgovec založil eno izmed takih kaplanovih del. In tako je junija 1892 na svetlo prišla prva izdaja Leopolda Schwentnerja, ki se je medtem po priljubljeni navadi tedanjih rodoljubov preimenoval v Lavoslava. Delo so dali tiskat na Dunaju, nosi pa oznako L.S. 1.
Leta 1892 so se tako rodili znameniti L.S.-ji, Schwentnerjeve glasbene izdaje, ki se jih je skozi leta nabralo kar za 36.
Novi sodelavci in ponudniki
Mešičkov Venec slovenskih pesnij je sestavljen iz šestih popularnih slovenskih glasbenih uspešnic in je že ob izidu vzbudil nemajhno pozornost. Hvalila sta ga oba osrednja slovenska dnevnika posebno še Slovenski narod, ki je zapisal: "V prav lični vnanji obliki zagledala je svet ta muzikalna izdaja, ki bode v prvi vrsti ustregla prijateljem citer ... Nekoliko spreten igralec priredi si venec tudi lahko sam za glasovir, tako da vstreza ta izdaja dvojnemu namenu. Naj bi prav pridno segali po njej prijatelji domače glasbe."
In tako se je dejansko tudi zgodilo. Venec je že kmalu doživel svoj prvi ponatis. S temi notami pa je mladi Lavoslav vzbudil pozornost tudi v slovenski prestolnici. Tako je že naslednjega leta (1893) za tisk pripravil klavirske skladbe Karla Hoffmeista, učitelja pri Glasbeni matici. Uspelo pa mu je, da je od Frana Gerbiča prevzel založbo Podoknice iz Teharskih plemičev, tedaj najnovejšega slovenskega glasbenega dela Benjamina Ipavca. Do leta 1895 je navezal stike še s Hrabroslavom Volaričem in Viktorjem Parmo in izdal njune klavirske skladbe, pridružil pa se mu je tudi novi sodelavec Fran Korun, ki se je podpisoval kot Fran Sal. Koželjski. Njegova citrarska skladba na Na vasi iz leta 1895 predstavlja že sedmo glasbeno izdajo brežiškega trgovca in založnika Lavoslava Schwentnerja. Tudi naslednje tri (L.S. 8-10) je zanj pripravil Korun, ki je napisal prvo slovensko citrarsko šolo Poduk v igranju na citre.
Prelomno srečanje v slovenski prestolnici
Z desetimi glasbenimi izdajami, ki so izšle v pičlih petih letih, si je Lavoslav Schwentner utrdil sloves uspešnega slovenskega založnika. Želel pa je še razširiti svojo dejavnost. Trgovina v Brežicah mu je dobro uspevala in tudi z glasbenimi izdajami ni imel izgube. Ko je septembra 1897 Ljubljana gostila prvi vseslovenski shod, je v sklopu njegovih prireditev potekal tudi prijateljski sestanek "slovenskih literatov, umetnikov in knjigotržcev". Zbrali so se v soboto, 11. septembra, zvečer v kavarni ljubljanskega Narodnega doma in razpravljali o svojih tekočih zadevah. Za prihodnje leto so si zastavili organizacijo posebnega kongresa in v odbor za to prireditev je bil izvoljen tudi Lavoslav. Ta se je tedaj na prireditvi in njenih spremljevalnih dogodkih seznanil tudi z mladim pisateljem in sodelavcem Slovenskega naroda Franom Govekarjem ter mu med pogovorom razkril svoj načrt, da se namreč namerava iz Brežic preseliti v Celje, kjer bi lahko s svojo dejavnostjo dosegel večji uspeh. Govekar pa mu je svetoval, naj se raje preseli kar v Ljubljano in ga napotil k županu Ivanu Hribarju. Pogovor s tem rodoljubom, ki je imel tiste čase veliko dela s prenovo prestolnice (ki jo je aprila 1895 razdejal rušilni potres), je bil odločilen in Lavoslav se je takoj navdušil za preselitev v Ljubljano, kjer bi lahko odprl svojo 'narodno knjigarno'. Tamkaj so tedaj delovale le nemške knjigarne z izjemo Zagorjanovega podjetja, ki je predstavljalo edini tovrstni slovenski zavod.
Nova knjigarna v slovenski prestolnici
Po pogovoru z ljubljanskim županom se je Lavoslav Schwentner znova podal v tujino. Jesensko-zimski čas 1897/1898 je izkoristil za izpopolnjevanje in ogled modernih knjigotrških zavodov v Leipzigu, Stuttgartu, Dresdnu in Munchnu. Spomladi pa se je vrnil domov in 1. julija 1898 oprl trgovino na Dvornem trgu ob Ljubljanici. V oglasu je obetal "novourejeno knjigarno in trgovino z muzikalijami, umetninami, papirjem, pisalnim in risarskim orodjem". Obljubljal je: "Moja bogata in ukusna urejena zaloga - katero bodem popolnjeval z najmodernejšimi proizvodi - ponuja mi ugodno priliko, da bodem mogel ustrezati vsakovrstnim zahtevam. Vsaki nalog izvršil bodem najhitreje in z vso skrbljivostjo, posebno pa si hočem prizadevati, da si obranim pridobljeno zaupanje s strogo pravilnim in poštenim postopanjem."

Ivan Cankar in Oton Zupančič med prvimi ponudniki rokopisov
Že meseca maja 1898, torej še preden je bila odprta Schwentnerjeva trgovina v bližini bodočega novograjenega deželnega dvorca, pa je Lavoslav Schwentner, ki je stanoval še v Brežicah, že dobil zanimivo ponudbo, ki bi mu omogočila razširitev njegove založniške dejavnosti. S pismom se mu je oglasil mladi literat Ivan Cankar, ki mu je ponudil v tisk svojo najnovejšo dramo Romantične duše. Cankar je do takrat objavil že vrsto pesmi in črtic. Pesmi je že povezal v zbirko z naslovom Erotika in jo leta 1897 uspešno prodal ljubljanskemu nemškemu založniku Bambergu, vendar knjižica do takrat še ni izšla. Zato je Cankar Schwentnerju zapisal: "Ko bi bil vedel, da odpre v Ljubljani trgovino slovenski založnik, ki morda ni nikak tesnosrčnež, kakor so navadno naši domači knjigotržci, ponudil bi Vam bil svoje poezije: a tako ni šlo drugače, kakor, da sem se zatekel k Bambergu, če jih nisem hotel dati čisto zastonj." A tudi pri Schwentnerju ni šlo tako hitro in misel na izdajo te svoje drame je moral Cankar opustiti.
Nekoliko več sreče pa je imel Cankarjev prijatelj Oton Zupančič. Tudi ta je večje število svojih pesmic želel izdati v samostojni zbirki. Iskal je založnika in Cankar mu je tisto poletje (1898) svetoval prav Schwentnerja: "Reci Schwentnerju. Jaz sem mu enkrat opomnil o tebi in ker nisem imel nikakega pooblastila, samo tako namignil, da bi bilo izvrstno, ko bi jih on hotel založiti."
Cankar pa je Zupančiča septembra v pismu Schwentnerju priporočil tudi sam: "Rekli ste mi nekdaj ustno, da bi izdali radi kot prvo knjigo kaj novega in interesantnega ..."
Vendar pa tudi to priporočilo očitno še ni zadostovalo, tako da je Fran Govekar svojemu slovstvenemu prijatelju Franu Vidicu 31. oktobra 1899 zapisal tudi tole: "Da izda Schwentner Zupančičeve pesmi, že menda veš. No, Schwentner tudi nima mnogo veselja za zalaganje. Že radi Zupančiča toži, kako se bo opekel …"
Zupančič in Schwentner pa sta očitno našla skupni jezik, tako da je bila že 30. novembra 1898 podpisana pogodba za prvo pesniško zbirko in sploh prvo knjigo, ki jo je v svoji bogati založniški dejavnosti izdal Lavoslav Schwentner. Določila pogodbe so bila zelo stroga in eno izmed njih pravi: "G. Oto Zupančič prodaja in prepušča g. Lavoslavu Schwentnerju zbirko svojih poezij z naslovom Čaša opojnosti (Mlada hrepenenja) za vzajemno pogojeno ceno 210.gld. t. j. dvesto deset gld. av. v. v njegovo popolno in nepreklicno last. G. O. Zupančič se zavezuje, da od dne 1. grudna 1898 iz prodane zbirke ne bode nobene pesmi priobčil v kakem tiskanem časopisu bodisi kateregakoli jezika …"
Schwentner je Zupančičev rokopis, za katerega je plačal 70 goldinarjev predujma, 140 pa jih obljubil poravnati v zaporednih mesečnih obrokih, dokaj hitro oddal v tiskarno, kjer so se februarja 1899 že trudili za čimprejšnji izid te nove knjižice.
Podpis na smrtni postelji
V ljubljanski Cukrarni, opuščeni nekdanji tovarni sladkorja, pa se je tisto pomlad iztekalo življenju mlademu pesniku Dragotinu Ketteju. Tudi on je po časopisih že objavil vrsto svojih pesmi in si je želel, da bi dočakal tudi izid svoje samostojne zbirke. Bil je star šele 23 let in za to je imel pred seboj še dosti časa, a kaj ko se ga je lotila jetika, ki je bila posledica njegovega hudega prehlada, ki ga je staknil pri vojakih. Zdaj je ležal v najbolj pozabljeni ljubljanski hiši in upal, da kmalu ozdravi. Njegovi prijatelji so spoznali resnost njegove bolezni in skušali poskrbeti vsaj za njegovo pesniško dediščino. In tako so se spomnili na Schwentnerja, ki je tedaj ravnokar osrečil že Otona Zupančiča.
Tudi s Kettejem je Schwentner sklenil kupno pogodbo, v kateri je predvidel vse za skorajšnjo izdajo njegovih poezij. Podpisana je bila 22. aprila 1899. Dragotin Kette pa se ni mogel dolgo veseliti tega svojega uspeha. Že štiri dni pozneje, 26. aprila, mu je odbila zadnja ura.
Na račun končno pride tudi Ivan Cankar
Ivan Cankar, ki je bival na Dunaju in je za domače dogodke izvedel le iz osebnih pisem in časopisov, je tisto zimo in zgodnjo pomlad izkoristil za pripravo svoje prve knjige. Vanjo je nameraval vključiti svoje mladostne spise. Dal ji je preprost naslov: Vinjete. Vsebuje 29 krajših črtic, od katerih zadnja nosi datum 1. maja 1899. To je bila prva samostojna knjiga Cankarjeve proze in izšla je še istega leta pri založniku Schwentnerju. Ta je skupaj s Cankarjem oskrbel tudi lično naslovnico, ki jo je izdelal arhitekt Ivan Jager, tiskali pa so jo v Narodni tiskarni v Ljubljani. In s tem delom se je začelo dolgoletno plodno sodelovanje med Ivanom Cankarjem in Lavoslavom Schwentnerjem, ki je slovenski književnosti prineslo več kot dvajset novih del.
Novi znanec dr. Gojmir Krek
Slovenski pravni strokovnjak in glasbenik v Gradcu, dr. Gojmir Krek, je tistega leta, ko je imel Schwentner opravka s Cankarjem, Kettejem in Zupančičem, opozoril tudi na poezijo Antona Aškerca. Napisal je temeljito študijo in jo ponudil v založbo Lavoslavu Schwentnerju. Tudi njemu je uspelo pri njegovem prizadevanju. Moža sta se tedaj tudi podrobneje seznanila, kar jima je prišlo prav že čez dve leti. Meseca decembra 1900 je namreč prenehala izhajati Glasbena Zora, mesečnik za inštrumentalno in zborovsko glasbo, ki ga je urejal Fran Gerbič. Krek je že kmalu zatem ponudil Schwentnerju, naj kar sam začne izdajati moderni glasbeni mesečnik s podobno vsebino, kot jo je prinašala Zora. Schwentner je namreč tudi po preselitvi v Ljubljano nadaljeval izdajanje notnega gradiva. Poleg zborovskih, klavirskih in citrarskih izdaj so prišle na vrsto tudi razglednice, v poznejših letih pa še tiskana šola za pouk violine. Zato se je Kreku zdel najprimernejši za nadaljevanje Gerbičevega dela.
Spomladi leta 1901 sta se moža dogovorila za dvomesečni zbornik za vokalno in inštrumentalno glasbo, ki sta mu dala naslov Novi akordi. Ti so potem redno izhajali do začetka prve svetovne vojne poleti 1914. Prinašali so dela starega kova, poleg tega pa tudi skladbe glasbenih modernistov. Vsega skupaj je izšlo več kot štiristo naslovov za samospeve, pevske zbore in klavir. Od leta 1910 so Novi akordi prinašali tudi književno prilogo z novicami iz glasbenega sveta.
Še četrti ptič slovenske moderne pristane pri Schwentnerju
Komaj dve leti je minilo od smrti Dragotina Ketteja, že se je v enako tragičnem položaju znašel tudi četrti junak slovenske pesniške moderne - Josip Murn - Aleksandrov. Tudi on je zadnje dneve življenja preživljal v Cukrarni, bolan za tuberkulozo (jetiko), kjer je 18. junija 1901 tudi umrl. Tudi on je še maja 1901 upal, da bo njegove rokopise odkupil Schwentner in mu oskrbel samostojno knjižico poezij. Vendar tega žal ni dočakal. Šele po njegovi smrti so leta 1903 izšle njegove Pesmi in romance, ki jih je uredil dr. Ivan Prijatelj, založil pa Lavoslav Schwentner.
Še mnogo drugih v vrsti pred Schwentnerjevo pisarno
Lavoslav Schwentner se je leta 1904 iz trgovine na Dvornem trgu preselil na Prešernovo ulico (danes Čopova), kjer so tiste čase zgradili mogočno palačo Mestne hranilnice ljubljanske. Dobil je prostore v pritličju te stavbe.
Tega leta je bil že uveljavljen založnik, ki je poleg del štirih modernistov - Cankarja, Zupančiča, Ketteja in Murna - objavil tudi spise drugih slovenskih pesnikov, pisateljev, dramatikov ter seveda tudi glasbenikov. Med 'svoje' avtorje je tako štel tudi Antona Aškerca, Janka Kersnika, Janeza Trdino, Frana Milčinskega, Iva Šorlija, Ljudmilo Poljančevo, Ernestino Jelovškovo, Vido Jerajevo, Alojza Kraigherja, Rada Murnika, Frana Ilešiča, Matija Murka, Milana Puglja, Frana Orožna, Zofko Kvedrovo, Franceta Prešerna in še koga. Obsežen je tudi seznam glasbenikov v Novih akordih in samostojnih izdajah. Založil pa je tudi večje število knjig za doraščajočo mladino.
Ko je leta 1935, praznoval svojo sedemdesetletnico in bil še vedno dejaven na svojem delovnem mestu, so ga tudi vprašali, kako mu je za sodelovanje uspelo pridobiti toliko eminentnih slovenskih peres. Pa jim je odgovoril: "Poznali smo se. Ni bilo treba posebnih stikov. Ko je izšla pri meni Zupančičeva Čaša opojnosti, so prišli drugi sami!"

Schwentnerjeva dodana vrednost
Lavoslav Schwentner je ves čas deloval tako, kot je napovedal v svojem najavitvenem oglasu 30. junija 1898 - "s strogo poštenim in pravilnim postopanjem". Zato je veljal za dobrega plačnika avtorskih honorarjev. Ivan Cankar je pri njem za vsako knjigo dobil od 400 do 500 kron. Vožnja v Ameriko in nazaj je znašala 120 kron, torej bi si Cankar za honorar ene knjige lahko privoščil štirikratni skok čez Lužo. Njegove knjige so stale povprečno tri krone. Za honorar bi si lahko kupil kakih 150 lastnih knjig.

Zaton na Prešernovi ulici
Obdobje od leta 1898 do 1918 pomeni cvetočo dobo Schwentnerjevega založništva. Po prvi svetovni vojni je to dejavnost opustil. Morda zaradi tega, ker je decembra 1918 umrl njegov hišni avtor Ivan Cankar, bilo pa je tudi mnogo drugih razlogov. Ohranil pa je svojo knjigarno in v njej vztrajal vse do leta 1938, ko je dopolnil že 73 let. Ker z ženo Slavo nista imela otrok, je trgovino prepustil njenim sorodnikom, sam pa se je preselil na rodno Vransko. Tam je svoj zaton dočakal ravno te dni pred šestdesetimi leti. Pokopali so ga v Ljubljani na novoletni dan 1. januarja 1953.
Obujeni spomin
Schwentnerjeva trgovina v nasledstvu Alfreda Erbežnika je bila po drugi svetovni vojni podržavljena. Ohranila pa je svojo namembnost, najprej v lasti Državne založbe Slovenije, zdaj pa Mladinske knjige. Na tega izrednega založnika nas od leta 1985 dalje spominjajo Schwentnerjeve nagrade, ki jih podeljuje zdajšnje Združenje knjižnih založnikov pri Gospodarski zbornici Slovenije. Do zdaj so bile podeljene že osemindvajsetkrat in pomenijo "zahvalo posameznikom in delovnim organizacijam za prispevek k razvoju založništva in knjigotrštva, za dosežene uspehe v založništvu in knjigotrštvu ter kot priznanje za delo na področju razvijanja bralne kulture v Sloveniji in med Slovenci zunaj domovine". Leta 1996 so se mu oddolžili na rodnem Vranskem s knjigo Lavoslav Schwentner, založnik slovenske moderne. Njegova rojstna hiša je bila že dalj časa odprta za javnost.
Največje pozornosti pa je bil deležen v zadnjih dveh letih. Tako je novembra 2011 43-letni ljubljanski antikvar Rok Glavan za knjižni sejem pripravil obsežno razstavo vseh Schwentnerjevih knjižnih izdaj. Obenem s tem je v založbi njegovega antikvariata in podjetja UMco izšlel tudi zbornik Rodoljubni založnik Lavoslav Schwentner, v katerem so objavljene naslovnice 234 Schwentnerjevih izdaj ter prispevki o njegovem življenju in delu. Knjiga je bila uspešnica sejma, tako da se zdaj prodaja že njen tretji natis. Po razstavi pa je Glavan štirideset Schwentnerjevih knjig podaril Pokrajinskemu muzeju v Celju, ki je sprva uredil razstavo v Schwentnerjevi hiši na Vranskem. Letos 14. decembra pa so v stavbi odprli urejeno tudi Schwentnerjevo sobo. Ob veselem dnevu kulture, 3. decembra letos, pa je bila odprta razstava o Schwentnerju v Posavskem muzeju Brežice.

Nepozabni Lavoslav
Rodoljubni založnik Lavoslav Schwentner v svojem življenju ni napisal nobene knjige, niti ni znano, da bi zložil kako glasbeno delo. S svojimi vestnimi založniškimi in knjigotrškimi podvigi pa je omogočil številnim domačim pesnikom, pisateljem, dramatikom in glasbenikom, da jih je spoznala širša slovenska javnost in da niso več, kot se je to dogajalo v prejšnjih letih, ustvarjali samo za svoje predale in zaprašene liste kulturne zgodovine.
Andrej Mrak