Vstop nekdanje zaveznice Italije na antantno stran vsekakor ni bilo presenečenje, vseeno pa je bilo sprejeto z vsesplošnim zgražanjem nad "gnusnim činom izdaje".

Komaj petindvajset let je štel poročnik bojne ladje Gottfried Banfield in že se je lahko pohvalil s skoraj letom dni izkušenj na fronti. Na jugu Avstro-Ogrske, na območju današnjega črnogorskega primorja, je Banfield letel na Lohnerjevem vodnem letalu in branil morske meje monarhije pred antantnimi ladjami. V zalivu Boke Kotorske, kjer je bilo drugo najpomembnejše avstro-ogrsko pomorsko oporišče, mornarjem in letalcem ni bilo nikoli dolgčas, za kar so poskrbele predvsem francoske ladje, ki so bile na območju.
Vstop Italije v vojno
Skoraj leto dni so že trajali boji prve svetovne vojne, preden je prišel dolgo pričakovani trenutek, ko so tudi Italijani poprijeli za orožje. Toda ne na strani nekdanjih zaveznic Nemčije in Avstro-Ogrske, temveč na nasprotni – v antantnem taboru. S tajnimi pogajanji v Londonu si je Italija pred tem zagotovila nekatere ozemeljske pridobitve, v glavnem na vzhodnem Jadranu, ki bi jih dobila ob ugodnem razpletu vojne. Odprtje soške fronte je za avstro-ogrsko mornarico pomenila obsežne logistične spremembe. Če se je do tedaj mornarici, predvsem njenemu poveljniku admiralu Antonu Hausu, očitala nedejavnost, je bil zdaj položaj ravno nasproten. Mornarica je hitro in odločno ukrepala. Vsega nekaj ur po italijanski vojni napovedi je, že v zavetju mraka, večina bojnih ladij izplula proti zahodu in zgodaj zjutraj bombardirala presenečene Italijane, ki v marsikaterem primeru niso vedeli, kaj točno se dogaja. Napad je bil osredotočen na italijanska obalna mesta, vzdolž celotne obale – od Benetk na severu do Barija na koncu italijanskega škornja. Del mornariških enot je bil iz Boke Kotorske poklican v Pulj, med njimi se je znašel tudi poročnik fregate Gottfried Banfield, pa tudi Gustav Klasing – pilot avstro-ogrske mornarice, ki se je v zgodovino zapisal po sestrelitvi italijanskega zrakoplova Città di Ferrara.

Kljub začetnim elementom presenečenja, ki so avstro-ogrski vojski omogočili izvedbo uspešnega napada, v katerem so uničili kar nekaj italijanskih komunikacij (predvsem pa je imel napad velik psihološki vpliv na italijansko prebivalstvo), se je mornariško poveljstvo dobro zavedalo, da je Italija vseeno velesila, ki premore bistveno močnejšo mornarico, pa tudi vojsko, kot Avstro-Ogrska. Vodna letala proizvajalca Lohner so bila med boljšimi takratnimi vodnimi letali, zato pa so bila navadna letala, ki so jih imeli v Avstro-Ogrski, toliko slabša. Na soškem bojišču so tako morala vodna letala prevzemati nalogo lovskih letal, za kar pa seveda niso bila najprimernejša. Vstop Italije v vojno je na soški fronti pomenil še eno, za pilote precej neprijetno, novost. Vedno pogosteje so boji potekali tudi ponoči. Že podnevi je bilo letenje zelo nevarno, ponoči pa je bil položaj še toliko bolj zapleten.

Prve zračne bitke na soški fronti, v katerih je sodeloval tudi Gottfried Banfield, so se odvijale na precej širokem območju med rekama Soča in Tilment že od konca junija, predvsem pa v začetku julija 1915. Prvo potrjeno zračno zmago je Banfield zabeležil 27. junija 1915, ko je sestrelil sovražni balon. V tem času je bil nameščen v mornariškem oporišču v Pulju, kjer je opravljal več funkcij. Poleg osnovnih nalog – spopada s sovražnimi zrakoplovi je sodeloval tudi kot testni pilot ter pomagal pri razvoju novih letal kot konstruktor.

Vzpostavitev novega letalskega oporišča
Običajna avstro-ogrska letala so še vedno precej zaostajala za italijanskimi, zato so večino nalog prevzela vodna letala, ki so sicer imela kar nekaj pomanjkljivosti v primerjavi z navadnimi letali, vendar boljšega generalštab ni imel na razpolago. Dodatna težava je bila oddaljenost bojišča od morja oziroma oddaljenost pomorske letalske postaje v Pulju od položajev na prvi bojni črti. Vodna letala so tako morala preleteti več kot sto kilometrov samo do Trsta, kar je pomenilo približno eno uro letenja. Poveljstvo mornarice je zato kaj kmalu ugotovilo, da potrebuje letalsko pomorsko postajo bliže bojnim položajem, in izbralo Trst kot primerno lokacijo za gradnjo le-te. Po izboru lokacije so morali v mornariškem poveljstvu najti še človeka, ki bo sposoben izpeljati tako pomembno nalogo, kot je vzpostavitev novega letalskega oporišča. Med več izjemnimi avstro-ogrskimi častniki so pomembno nalogo zaupali prav poročniku fregate Gottfriedu Banfieldu, ki je nalogo tudi uspešno opravil. Na začetku februarja 1916 je bilo pomorsko letalsko oporišče v Trstu operativno. Njegov prvi poveljnik pa je postal Banfield.

Bližina pomorske letalske postaje je pomenila, da so se avstro-ogrska letala lahko bistveno hitreje odzvala na potrebe vojske na bojišču. Poleg tega so zdaj lahko začeli aktivnejše bombardiranje italijanskih oskrbovalnih poti ter komunikacij v zaledju soške fronte, od sredine julija 1916 pa so avstro-ogrski letalci opravljali tudi naloge nočnega bombardiranja italijanskih zalednih položajev. Bombardiranje italijanskih položajev se je nadaljevalo tudi jeseni. Na dosegu avstro-ogrskih letalskih bomb so se večkrat znašle tudi Benetke, kjer sta bili skladišče orožja in letališče, s katerega so na bombne misije leteli italijanski zrakoplovi. Bombardiranje Benetk je potekalo vse do decembra 1916, ko je novi cesar Karel prepovedal bombardiranje tega mesta. Medtem je sredi avgusta 1916 ostareli cesar Franc Jožef (imel je že šestinosemdeset let, umrl pa je tri mesece pozneje) podelil Banfieldu zlato medaljo za zasluge.

Do sredine leta 1917 je bil Gottfried Banfield že zelo spoštovan poveljnik pomorskega oporišča in izvrsten pilot vodnih letal. Imel je že devet potrjenih zmag nad sovražnimi letali in zrakoplovi ter sedem nepotrjenih zmag. Do konca vojne je zbral vsega skupaj devet potrjenih in enajst nepotrjenih zmag. Zelo velik delež nepotrjenih zmag je posledica številnih bojev, ki so potekali na morju, in ni bilo prič, ki bi potrdile uničenje nasprotnikovega letala. Upoštevajoč vse letalske dvoboje, potrjene kot nepotrjene, bi se Banfield na lestvici najboljših avstro-ogrskih pilotov uvrstil na visoko peto mesto. To je bil izjemen uspeh, saj je letel z vodnim letalom Lohner, ki je bilo v osnovi narejeno za izvidniške in ne za lovske naloge. Med piloti vodnih letal pa je bil Banfield že samo z devetimi potrjenimi zmagami najboljši avstro-ogrski mornariški pilot vseh časov. Prijel se ga je vzdevek Tržaški orel – Adler von Triest. Najboljši avstro-ogrski pilot vseh časov, s petintridesetimi potrjenimi in osmimi nepotrjenimi zmagami, pa je bil Godwin von Brumowski (1889–1936) – o njem pa več v enem od prihodnjih prispevkov.

Noč ne ustavi vojne
Videti je bilo, da bo zadnji dan v maju 1917 minil sorazmerno mirno, saj je bila ura že pozna in možnost sovražnega napada toliko manjša. Toda vse se vedno ne odvije po pričakovanjih. Gottfried Banfield je bil pozno zvečer, 31. maja, še vedno v pilotski kabini svojega vodnega letala, ko je okoli dvaindvajsete ure in trideset minut v bližini gradu Miramar opazil sovražno italijansko vodno letalo.

Nemudoma se je zapodil v boj in uspelo mu je poškodovati letalo, tako da je bil italijanski pilot prisiljen zasilno pristati na morju. S tem je Banfield dosegel že svojo deveto potrjeno zmago in še pomembneje – v zgodovino se je vpisal kot prvi avstro-ogrski letalec, ki je zmagal v nočni zračni bitki dveh letal.

Mornariški pilot postane plemič
Poleg raznih odlikovanj, ki jih je prejel za svoje zasluge, je prišel čas tudi za napredovanje v činu. Tako je bil v rednem terminu napredovanj (v Avstro-Ogrski so napredovanja podeljevali dvakrat letno, 1. maja in 1. novembra) povišan v poročnika linijske ladje (Linienschiffsleutnant). Uspehi tržaške pomorske postaje in Banfieldovi letalski dosežki niso ostali neopaženi. Povišanje v poročnika linijske ladje je bilo seveda pomembno, toda najvišja čast je prišla šele nekaj mesecev kasneje. V avgustu 1917 je bil Gottfried Banfield poklican na celino, natančneje v spodnjeavstrijski kraj Reichenau an der Rax, približno devetdeset kilometrov južno od Dunaja. V idilični vasici, obdani z obširnimi gozdovi, nad katerimi so se bohotili gorski vrhovi, je stala ena od mnogih habsburških rezidenc – vila Wartholz. Poleg njega je bil tam prisoten tudi Feldmarschallleutnant (četrti najvišji generalski čin v avstro-ogrski kopenski vojski) Guido Novak, eden od poveljnikov na soški fronti in seveda gostitelj avstrijski cesar in ogrski kralj Karel I. (IV.) Habsburško-Lotarinški. (Na Ogrskem so pred njim že imeli kralje z imenom Karel, tako je bil tam poznan kot ogrski kralj Karel IV.) Cesar Karel je oba častnika povabil v grad Wartholz, da bi jima podelil posebno priznanje za njune zasluge v bojih na soški fronti. Podelil jima je eno najvišjih avstro-ogrskih odlikovanj – vojaški red Marije Terezije. Oba častnika sta dobila zaponko v obliki zvezde z diamanti, ki je bila zunanje znamenje nosilcev reda Marije Terezije, in še večjo čast, ki jo je prineslo odlikovanje – povišanje v plemiški stan in sprejem na dunajski dvor. Nosilci vojaškega reda Marije Terezije so bili upravičeni do naziva viteza (Ritter) ter so lahko prejeli dedni naziv barona (Freiherr). Od tega dne dalje se je tako Gottfried Banfield podpisoval z imenom Gottfried von Banfield (general Guido Novak pa z Guido Novak von Arienti). Pa tudi to še ni bilo konec odlikovanj za izjemnega letalca. Med drugim je prejel tudi red železne krone, red legije časti, zlato in srebrno medaljo za hrabrost, viteški red cesarja Leopolda, pa tudi železni križec prvega in drugega razreda. Posebno mesto med odlikovanji je zagotovo našla tudi velika medalja za zasluge, ki je bila izjemna zaradi majhnega števila prejemnikov – vsega skupaj je bilo podeljenih zgolj trideset medalj in Gottfried Banfield je bil eden izmed prejemnikov. Dosežek je bil še toliko pomembnejši, ker jih je izmed tridesetih nosilcev medalje kar osemindvajset imelo enega od generalskih ali admiralskih činov in le Banfield ter neki drugi častnik sta bila izjemi.
Konec vojne se bliža
V letu 1918 je dal napredek antantnih sil čutiti, da bi se vojna lahko končala s porazom Avstro-Ogrske in njene zaveznice Nemčije. Razvoj na ostalih frontah je pritrjeval tej možnosti, čeprav so bile razmere na soškem bojišču, v primerjavi s preostalimi, dokaj spodbudne. V oktobru predhodnega leta je v dvanajsti soški bitki, znani pod imenom čudež pri Kobaridu, skupna avstro-ogrsko-nemška armada, pod vodstvom pruskega generala Otta von Belowa (1857– 1944), prebila fronto in pognala Italijane v beg daleč v notranjost Padske nižine.

Italijanska mornarica je med tem vseeno izvajala napade na avstro-ogrske ladje in pomorska oporišča. Med cilji se je znašla tržaška pomorska postaja, ki jo je v začetku leta 1918 napadel italijanski torpedni čoln. Med napadom je bil med ranjenimi tudi Gottfried Banfield, ki je posledice pridobljenih ran odpravljal na enomesečnem zdravljenju v bolnišnici. Po enem mesecu na bolniški postelji, kar je bilo v primerjavi z njegovim zadnjim obiskom bolnišnice v letu 1913, ko je bil na posteljo prikovan za celo leto, zgolj kratek počitek, je nadaljeval z vodenjem pomorske letalske postaje v Trstu.

Vojne je konec
Novembra 1918 so italijanske enote zasedle Trst. Vojna se je končala. Gottfried von Banfield je čakal na prihod zmagovite italijanske vojske na sedežu tržaške pomorske letalske postaje. Ob prihodu italijanske vojske je bil aretiran in je preživel naslednjih štirideset dni v zaporu. Po posredovanju znancev je bil izpuščen iz italijanskega zapora in se je odpravil na Dunaj. Tam pa ni ostal dolgo.

Od Trsta do Londona in nazaj
Gottfried von Banfield se je odpravil v domovino starih staršev – v Veliko Britanijo, kjer se je leta 1920 poročil z Marijo Tripcovich (tudi Tripkovič), hčerjo tržaškega ladjarja. Mladoporočenca sta se naselila v mestu Newcastle upon Tyne in dve leti kasneje, leta 1922, se jima je rodil sin, ki sta ga poimenovala Raffaello (tudi Raphael).

Leta 1926 je zaprosil za italijansko državljanstvo in ga tudi dobil. Mlada družina se je lahko vrnila v domači Trst. Gottfried von Banfield, sedaj s poitalijančenim imenom Goffredo de Banfield, se je zaposlil v prevozniškem podjetju svojega tasta, ki je bil pomemben tržaški ladjar, in po tastovi smrti prevzel vodenje podjetja. Z ženo Marijo Tripkovič sta bila poročena šestinpetdeset let, vse do njene smrti leta 1976. Gottfried Banfield je dočakal častitljivo starost šestindevetdeset let. Umrl je v Trstu, 23. septembra 1986. Z njegovo smrtjo je umrl zadnji še živeči nosilec vojaškega reda Marije Terezije. Njegov sin Raffaello de Banfield je postal priznan tržaški skladatelj. Dočakal je spoštljivih petinosemdeset let. Umrl je 7. januarja 2008. Marija Tripkovič, Gottfried in Raffaello Banfield so pokopani na tržaškem pokopališču Sv. Ana.

Prihodnjič pa več o vstopu Italije v vojno (naslednjo soboto bo natanko sto let od italijanske vojne napovedi Avstro-Ogrski) in bojih na soški fronti.