Razloge za revolucijo navaja vsepovprek. Mesarje definira kot tiste, ki so med revolucijo še posebej grozni, tudi predmestja so med revolucijami strašna in tudi prostozidarji so še eden izmed razlogov za revolucijo. Gustave Flaubert se je pač za pisanje svojega Slovarja splošno priznanih resnic, "enciklopedije razkrinkane meščanske puhoglavosti, kompendija polovičarske pameti, repertoarja ustoličenih zmot, arhiva izbranih del možganskih maloposestnikov", odločil v politično zelo dvoumnem trenutku francoske države. O svojem projektu pisanja slovarja ali "apologije vseh obrazov človeške puhoglavosti" je Flaubert prijatelju Louisu Bouilhetu pisal leta 1850.
Človek novega cezarizma
Približno dve leti pozneje oziroma v času konsolidacije oblasti Napoleona III. je francoski politik Pierre-Joseph Proudhon, politični filozof in domnevno prvi človek, ki je svojo politično pozicijo označil kot anarhistično, napisal dolgo delo na temo cezarizma. Pojem cezarizem, kot je tudi leta 1971 v vplivnem tekstu Caesarism, Circuses, and Monuments (Cezarizem, cirkusi in spomeniki) pisal zgodovinar Goerge L. Mosse, naj bi bil drugače kot monarhija združljiv z demokracijo. V svoji sodobni obliki se ne pojavlja toliko v obliki neke osebe kot poosebljenja cesarja, ampak bolj kot ideja, kot korpus političnih mitov, s katerimi se z novimi sredstvi množičnega obveščanja nadzira in vodi nove 'demokratične' množice.
Proudhon je vendar mislil predvsem na 'živega' cesarja. Napoleona III. je videl kot despota, ki je hegemonijo vzdrževal prek sistema korupcije in terorja, ljudstvo pa je razumel kot množico neizobraženih in nepomembnih osebkov. Zato pa je na svojo stran pridobil veliko meščanstvo pa tudi (včasih še bolj) provincialno malomeščanstvo, ki se je predvsem od julijske revolucije leta 1830 vedno bolj odvračalo od idej francoske revolucije in se skušalo definirati v opoziciji do vedno bolj množičnega delavstva. Navdušeno je bilo nad urbanizacijo, industrializacijo in ekonomsko rastjo, hkrati je bilo zagledano v podeželsko idilo, posnemalo je življenjski slog plemstva, v misli pa je bilo vedno bolj konservativno in, kot je skušal pokazati Flaubert, puhoglavo ter obremenjeno s tisoč in enim predsodkom ter živeče v klišejih.
Krastača prebiva v kamnu
Koran – Mohamedova knjiga, kjer teče beseda le o ženskah. Kupola – čudite se, da lahko stoji sama od sebe. Kava – vas napravi duhovite. Kartuzijani – preživljajo čas tako, da izdelujejo kartuzijanski liker, si kopljejo grob in govorijo: "Brat, treba bo umreti." Krastača – prebiva v notranjosti kamnov. Kvadratura kroga – ni znano, za kaj pravzaprav gre, vendar je treba skomigniti z rameni, kadar se o tem razpravlja. … To je le nekaj gesel, izpisanih iz naključno izbranega poglavja, namenjenega črki K. Lahko bi dodala tudi še: Kreol – prebiva v viseči mreži. Vendar ni čisto gotovo, ali bi to bilo korektno. V Flaubertovem slovarju, kot ga je v prevodu Ignaca Focka izdala založba Modrijan, je namreč to geslo sicer zapisano, a prečrtano. Flaubert je namreč svoj "projekt moralnega maščevanja" (Louise Colet) pisal dolgo in večkrat. Zapustil je tri rokopise, pri katerih je sodeloval tudi njegov prijatelj Edmond Laporte.
Kar moraš reči, da bi bil uglajen
"Vse tisto, kar je treba reči v družbi, da bi vas imeli za uglajene in prijazne, in na temo vsega mogočega.« To je Flaubert kot kleč svojega slovarja navedel v pismu pesnici Louise Colet. Slovar je videl kot nadaljevanje načrta, katerega je začel uresničevati že s svojim prvim 'zaresnim' romanom Vzgoja srca. Še bolj pa postane ta načrt očiten z romanom Gospa Bovary, v katerem je že jasno, da Flauberta ne moremo misliti mimo sovraštva do mediokritete, pokvarjenosti in preproščine meščanov. Je vendar Flaubert za meščana imel vsakogar, ki nizkotno razmišlja in je zanj zelo tipično naslednje geslo: Sebičnost – pritožujte se nad sebičnostjo drugih in se ne ukvarjajte s svojo lastno.
Površina normalnosti
Flaubertov kompendij človeške neumnosti j e pendant skoraj sočasni sintagmi Oscarja Wilda "površina normalnosti". To meščanstvo, ki se je imelo za vzor normalnosti, razumnosti in 'pravšnjosti', je bilo v resnici zlagano in se je skrivaj zatekalo k premnogo ekscentričnostim in nelogičnostim, tudi supersticijam. V tem meščanstvu je Flaubert zato videl izjemno hvaležno temo, katere obravnavo v romanih je želel kronati prav s slovarjem. O njem je skoraj ekstatično pisal že omenjeni Louise Colet: "Zlasti misel na spremno besedo me navdaja z izjemnim razburjenjem; in pri takšni, kot sem si jo zamislil (bila bi to pravcata knjiga), me ne bi mogli preganjati z nobenim zakonom, četudi bi se lotil prav vsega. To bi bil zgodovinski slavospev vsemu, kar priznavamo."