Katalonski slikar in kipar je inspiracijo za svoja zgodnja nadrealistična dela našel predvsem v dveh platnih omenjenih mojstrov iz 17. stoletja, ki velja za zlato dobo holandskih slikarjev; nastala pa je serija Interierji in dela umetnikov iz 17. stoletja, ki je deloma na ogled v amsterdamskem Rijksmuseumu do 13. septembra. Razstava predstavlja srečanje umetnosti zlate dobe nizozemskega slikarstva in avantgardnega gibanja 20. stoletja. Razstavljenih je tudi nekaj Mirojevih risb in skic. Mirójeva dela iz omenjene serije še nikdar doslej niso bila razstavljena skupaj z deli, ki so bila njihov 'pobudnik'.

Od preprostih kartic do nadrealističnih
Maja leta 1928 je Miró iz Pariza potoval na Nizozemsko, kjer je nameraval obiskati tudi Rijksmuseum. Kar se je tudi uresničilo, izplen tega obiska pa so bile razglednice oziroma barvne reprodukcije del, ki so mu bila že med ogledom všeč; Igralec na lutnjo Hendricka Sorga in Otroci, ki učijo mačko plesati, bolj znana tudi kot Plesna ura Jana Steena. Obe deli upodabljata glasbenike obdane z enim ali več poslušalci, mačko in psa, kar je Miró prevedel v svoj lastne nadrealen in fantastičen svet.

Ko je bil potem poleti istega leta na domači kmetiji v Kataloniji je po teh dveh razglednicah narisal tri slike, pozneje poimenovane Nizozemski interijerji. Sam nastanek teh del pa je bil malce drugačen kot je sicer značilno za Mirója; navadno je slikar namreč delal spontano, brez vnaprejšnjih priprav, tokrat pa se je pripravljal z risbami in skicami. S tovrstnim načinom dela se je Miró pridružil dolgi vrsti 'kreativnih posnemovalcev', ki na sebi lasten način reinterpretirajo neko znano klasično delo, ki v končni fazi služi le kot navdih in vir za nov izvirnik.

Vez med preteklostjo in 'sodobno' preteklostjo
Razstava v Amsterdamu predstavlja redko vez med zgodovino in (skoraj) sodobnostjo; gre za zanimivo, morda celo intrigantno srečanje, med zlato dobo Nizozemske in avantgardo 20. stoletja. Jan Steen velja za enga izmed velikih mojstrov te dobe, predvsem pa je znan po pogostih humornih scenah iz vsakdanjega življenja, ob koncu drugega desetletja 20. stoletja pa je bil precej priljubljen. To je tudi čas, ko se je Miró uveljavljal kot eden izmed ključnih nadrealistov.