Meserko je črno-bele tiskovine svojega prvega dela trilogije z naslovom Sanjališče iz leta 1995 uporabil za duhovite papirnate izrezke v obliki zvitkov ali natančno milimetrsko izrezanih trakov z množico besed, položenih za mrežo v okvir, ali mehko oblikovanih v kroglice, ki jih je postavil na mehko papirnato reliefno podlago." Njegova razstava literarno-likovnih objektov, naslovljena Brez besed, je na ogled v galeriji Simulaker.

Pot se začne z barvno shematično sliko Adama in Eve, ki prehodita od prepovedanega sadeža - besede? - do goljufive kače, pa vse do končne uokvirjene E-knjige, ki raste iz Drevesa spoznanja. Da pa bi bila Beseda lahko izgovorjena, izkričana, šepetana, je nekatere pesmi iz Meserkove najnovejše zbirke prebrala Breda Smolnikar, ki ima za sabo večletno bolečo življenjsko izkušnjo prepovedane pisane Besede, ki jo je tudi sama zaklenila v svoji knjigi.

Bojan Meserko tako preizprašuje ustoličenje pisane Besede v Knjigi, ki jo omogoča branje z Drevesa spoznanja. Kakšna je prihodnost E-knjige ali Knjige, ko izgovarjamo njene besede, jih kričimo, šepetamo, so to še tiste Besede z Drevesa spoznanja? O čem kričimo, šepetamo, kaj izgineva? Potrebujemo arhive, USB-ključke ali je bolje vse predati pozabi?

Bojan Meserko je začel svojo literarno pot konec sedemdesetih kot pesnik in doživel uspeh v osemdesetih kot pisec znanstvene fantastike. V devetdesetih je napisal trilogijo, ki je pisana v prvi osebi dvojine (tretji del). Zaljubljen je v igre besed in njihove pomene, kot je roman 69, nastal v novem tisočletju, ki je hkrati tudi vizualna proza.

S pričujočo razstavo se v umetniškem prostoru spogleduje s konceptualisti in nadaljuje svojo literarno igro ristanc, ki jo je proslavil Cortázar.