Kieron je čopič prvič v rokah držal "šele" pri šestih letih, pa njegove slike, za katere se je treba vpisati na čakalno listo (na njej je že kakih tri tisoč imen), že nekaj časa služijo trimestne vsote. Na odprtje njegove zadnje razstave (30. julija letos) se je v fantov rodni Holt nagnetla množica galeristov in ljubiteljev umetnosti, ki so hoteli kakega od novih akvarelov pokrajine Norfolka, zasneženih polj in tihih morskih rokavov. Vseh 33 platen so v manj kot pol ure prodali za 150 tisoč funtov.

Krave so mala malica, konji pa ...
Odkar so mediji Kierona krstili za "mini Moneta", je reportaže o njem naredilo že malo morje vodilnih televizij in publikacij z vsega sveta. Mladi umetnik z njimi rade volje deli svoje znanje o umetnosti: "Najlažje je risati krave. Ni se ti treba preveč ukvarjati s podrobnostmi." Konji, po drugi strani, so precej trši oreh. "Zadeti moraš njihove noge; zadnje morajo biti precej daljše od sprednjih."

Daru nima po starših
Fantovi starši, Keith in Michelle Williamson - ne eden ne drug nima izrazitega slikarskega daru -, sinov uspeh in njegove posledice opazujejo z nekakšno kombinacijo ponosa, navdušenja in rahle tesnobe. "Kot nezaustavljiva sila je," opisujeta dogajanje zadnjega leta ali dveh. Sama sta bila še najbolj presenečena, ko je takrat petletni Kieran na počitnicah v Cornwallu prosil za barvice in v trenutku neverjetno dobro naslikal pristanišče z ladjami. Kmalu je napredoval do krajin, večinoma z motivi odprte, ravne pokrajine rodnega Norfolka. "Ne razumeva čisto, kaj se mu podi po glavi, in ne veva, od kod vse to prihaja. A odločen je, da hoče slikati, in ko ima tvoj otrok takšen talent, ga moraš podpreti," pravi Michelle.

Lahko vse skupaj čez noč izgine?
Kieronov najslavnejši predhodnik, če govorimo o mladih umetniških genijih, je seveda Pablo Picasso, ki je nekoč izjavil, da "v likovni umetnosti, v primerjavi z glasbo, ni čudežnih otrok. To, v čemer ljudje vidijo neverjetno zgodnjo nadarjenost, je genij mladosti. S staranjem postopoma izginja." In v resnici je za vsakega Picassa, čigar žar pozneje seveda ni ugasnil, cela pest malih "čudežev", katerih dar ne preživi pubertete. "Večina briljantnih osemletnih pianistov in nogometašev v odraslih letih to ni več," je za Seattle Times na to temo povedal otroški psiholog Jack Boyle. Kljub temu se mu ne zdi, da bi Kieronu ves cirkus pretirano škodil. "Otroci so radi najboljši na svojem podorčju. Moj nasvet je: iztisnita iz tega vsak peni, ki ga lahko, samo pri tem ne škodita otroku. Spodbujajta še kako drugo njegovo zanimanje in ne pritiskajta nanj, če nekoč ne bo hotel več slikati."

Samo poševnih hiš ne!
Kieron je za zdaj še trdno odločen, kaj bo, ko bo velik: "slikar in nogometaš". Nadebudnim umetnikom, ki bi radi šli po njegovi poti, polaga na srce: "Nikoli ne obupajte. Hiše poskušajte risati naravnost in nikoli neba ne pobarvajte z enim samim odtenkom modre."