"V mojem idealnem svetu bi obstajala samo uprizoritvena umetnost, ne pa delitev po posameznih umetniških oblikah," je na pogovoru o vplivu sodobnih tehnologij na lutkovno umetnost in različnih praksah interdisciplinarnih oziroma hibridnih oblik sodobnega lutkarstva poudaril finski umetnik Kalle Nio, ki po izobrazbi izhaja iz cirkuških in vizualnih umetnosti, sodeluje s plesalci in gledališčniki, zanima pa ga predvsem bližina različnih umetniških form. Sodobna lutkovna umetnost v preseganju žanrskih zamejitev vse bolj postaja umetnost animiranih form. V nekonvencionalnih načinih pripovedovanja na novo premišljuje podobe, telo, odnos med človekom in lutko, tudi človekom in strojem, med živim in mrtvim; raziskuje različne oblike animacije, različne objekte in materiale animacije ter scenska prizorišča, se prepleta s plesnim, fizičnim in zvočnim gledališčem ter vizualnimi in intermedijskimi umetnostmi. Koreografija, cirkus, video, robotika, filmska animacija in drugo tvorno sooblikujejo razširjeno polje raziskovanj sodobne lutkovne umetnosti.

Tovrstne uprizoritve – 22 tujih in slovenskih – je tudi letos predstavil mednarodni festival sodobne lutkovne umetnosti Lutke, letos 14., ki ga bienalno organizira Lutkovno gledališče Ljubljana. V našem prostoru edinstven festival ponuja dragocen vpogled v inovativne prakse lutkovnih raziskovanj in z zanimivimi nekonvencionalnimi, pa tudi nekaterimi bolj klasičnimi pristopi uspešno zavrača predsodek, da je lutkovno gledališče namenjeno pretežno odraščajočemu občinstvu. Ne le, da je več eksperimentalno naravnanih uprizoritev namenjenih starejši mladini ali odraslim, tudi otroške pravljice ali preprostejše vsebine v nenavadnih postavitvah dobijo povsem svežo in čarobno preobleko ter nove razsežnosti, ki zlahka navduši tudi "večje otroke".

Vpliv novih tehnologij
Letošnji festival je v sodelovanju z evropskim projektom N.A.P.P. posebej poudaril vpliv novih tehnologij na sodobno lutkarstvo. Poleg pogovora in delavnic je bila v tem sklopu predstavljena še uprizoritev Opice izraelskega umetnika Amita Drorija ter interaktivna instalacija PD4 intermedijskega umetnika Boštjana Čadeža.

Čadežev PD4 v produkciji Aksiome – Zavoda za sodobne umetnosti je obiskovalcu omogočil kratek sprehod po virtualni resničnosti. Obiskovalec s pritiskom na gumb sam upravlja okolje oziroma določi, na kateri točki se mu bodo odprli novi prostori. Čadež ga postavi v geometrične forme intenzivnih barvnih ploskev. Pred nami se tako v hipu lahko pojavi stena ali prepad ter nas postavi v izkušnjo negotovosti, saj se vidna zaznava in samozavedanje telesa povsem izključujeta. Vključitev instalacije na festival lahko razumemo kot logično tako ob porastu zanimanja za tehnologije virtualne resničnosti kot z vidika sodobnih lutkovnih tendenc, čeprav je v sami instalaciji še težko prepoznati morebitni potencial za uprizoritveno rabo.

V večji meri kot instalacija deluje tudi predstava Opice (14+ in za odrasle), "robotsko obredje" Amita Drorija v slovensko(LGL)-izraelsko-francoski koprodukciji. Tudi Drori poudarja prepletanje umetniških oblik in v majhnem multidisciplinarnem gledališču, ki ga vodi v Jeruzalemu, izbira le umetnike, s katerimi želi sodelovati (in prihodnji program napoveduje prav z razgrnitvijo imen, njihovih zanimanj in ustvarjalnih usmeritev, ne zgodb!), vprašanje, ali bo projekt lutkovni, vizualni, plesni ali kaj drugega, pa je sekundarno. Kot je povedal na pogovoru, je takšna neopredeljenost tudi nevtraliziranje pričakovanj občinstva, pogosto naravnanih na logično naracijo, ki so lahko pri drugačni gradnji pripovedi ali poetičnem razpiranju odrskih svetov ovira. "Preden se gledalec naravna na nezgodbeno logiko predstave, lahko mine 15 minut, in to je za predstavo že prepozno." So pa tovrstne uprizoritve občutljive tudi z vidika jasnosti komunikacije svoje estetske naravnanosti. Medtem ko je Drori slovensko občinstvo že očaral s predstavo Savana, možna pokrajina na Lutkah 2012, z robotskimi in mehaničnimi živalmi v poetični imaginarni pokrajini s pomensko zaokroženo in močno sugestivno izpovednostjo človeških karakteristik, se Opice zdijo preveč osredotočene na razpostavljanje številnih robotov raznolikih oblik in zmožnosti ter manj na njihovo odrsko življenje ter vpetost v celovito odrsko sliko.

Nenavadne lutke in drugačni načini vzpostavljanja gledališkega dogodka
V "kategorijo" nenavadnih lutk vsekakor sodi lutka iz ledu v vizualno poetični predstavi Kamorkoli (10+ in za odrasle) francoskega gledališča L’Entrouvert, ki črpa iz potovanja Ojdipa in Antigone, a je v svoji skopi in skorajda mistični vizualni govorici (razen splošnega znaka topeče se lutke) tudi nekoliko hermetična oziroma po drugi strani že preširoko odprta za gledalčevo lastno investicijo. Francosko-iranski lutkovni balet za odrasle Man anam ke Rostam bovad pahlavan lutko zgradi iz kovinskega ogrodja kot človeški skelet, ki v dialog s plesalcem stopa prek mehanskega sistema škripcev. Specifična izbira in zasnova lutke ter animacijske tehnike bistveno določa celotno uprizoritev, a jo v tem primeru tudi preglasi; osrednja vprašanja, ki jih vzbuja ta zrcalna igra, so jasna, na vprašanje, kaj z njimi narediti, pa si uprizoritev razen osnovne vzpostavitve situacije in pod težo škripcev zahtevnega gibanja, ne odgovori zares.

Poseben način mišljenja gledališkega dogodka predstavlja otvoritvena predstava festivala Mojster in Margareta (14+ in za odrasle) Lutkovnega gledališča Ljubljana (LGL), ki se začne kot pravi gledališki spektakel pred gledališčem in nadaljuje po svobodni poti na podlagi prvega (Vražji triptih) ali drugega dela romana (Margareta, gledališki evangelij). Prvi del – ki pa je samostojna predstava in gledalec se mora že pred ogledom odločiti, ali bo prisostvoval triptihu ali evangeliju – Matija Solce režira kot interaktivno potovanje, ki vase posrka celotno gledališko stavbo (od pisarn do scenografskih delavnic) in obiskovalce spremeni v aktivne opazovalce ter soudeležence, romaneskno dogajanje pa vzpostavlja tudi v kontekstu aktualnega časa in prostora (družbe in samega gledališča) ter ga konča z duhovito lutkovno-zvočno igro v Tunelu. Tudi gledališki evangelij v režiji Mirjane Medojević, čeprav na statičnem mestu sedežev ene dvorane, gledalce zaposli s fragmentiranim in premetenim poigravanjem z likom Margarete z današnje in osebne perspektive ustvarjalcev.

In če ta, uvodna uprizoritev festivala, do gledališča pristopa kot do dogodka velikih razsežnosti, je s podobnim pristopom – kompleksno gradnjo odrske zgodbe festival zaključila Ptičica (16+ in za odrasle), multimedijska predstava španskega gledališča Señor Serrano. Njena tema je na videz preprosta – v ožjem: migracije – a svoja vprašanja in poudarke dozira premišljeno in z nepričakovanimi povezavami, predvsem s postopnim plastenjem resničnosti skozi različne načine pogleda nanjo. Osebna zgodba fotografa Joséja Palazóna, natančna analiza njegove fotografije človeških figur na žičnati ograji nad igriščem za golf v Melilli, španskem mestu na zahodni afriški obali, analiza virov vseh predmetov na fotografiji kot skica globalizirane potrošnje, metaforična povezava s ptiči in Hitchcockovim filmomter režiserjevo analizo o ptičih kot strahovih, razmisleki o zgodovini civilizacije in večnih migracijah skozi čas – vse to animatorji povežejo skozi video, ki se deloma ustvarja v živo, z maketo igrišča za golf, animacijo predmetov in napisov, s snemanjem miniaturnih živalskih in človeških podob kot neskončnega roja migracij skozi zgodovino, s fascinantno odrsko postavitvijo kot variacijo razmisleka in postavitve na delovni animacijski mizi pred kamerami, s filozofsko-poetičnimi vnosi, punktirano postavitvijo neme človeške figure in osebnimi komentarji. Kompleksna delovna struktura v uporabi več tehnik, ki poteka na odru z izjemno natančno izvedbo, se odraža tudi v kompleksni odrski sliki današnjega sveta.

V domiselni in premišljeni uporabi različnih tehnik pri pripovedovanju zgodbe med domačimi uprizoritvami izstopa Nekje drugje (7+) režiserja Tina Grabnarja (LGL). Zgodba o vojni skozi oči deklice je posredovana s preprostostjo otroškega pogleda v subtilni in siloviti, čutno intenzivni atmosferi ter skozi dinamično animirano pripoved, ki risbo s kredo na vrtljivi šolski tabli oživlja s projicirano sliko, gibajočo po principu animacije stop-motion, ter z dialogom med narisanim in projiciranim dogajanjem na tabli ter animatorkinimi živimi posegi okoli te scenske površine.

Koreografsko in vizualno
Svetovno premiero je na festivalu doživela plesno-lutkovna poezija Na mirujoči točki vrtečega se sveta (12+ in za odrasle), po Misteriju sove (14+ in za odrasle) iz pretekle sezone drugi del diptiha francoskega režiserja Renauda Herbina v slovensko-francoski koprodukciji Lutkovnega gledališča Ljubljana s TJP – Centre Dramatique National d’Alsace iz Strasbourga. Herbin v Misteriju sove z miniaturnimi lutkami Milana Klemenčiča iz predstave Sovji grad (1936) ter prirejeno Poccijevo zgodbo v ospredje postavi odnos med človekom (animatorjem) in lutko ter med podobo in njenim ozadjem, s tem ko odpre pogled "v zakulisje", za odrsko iluzijo osnovne zgodbe ter to nadgradi še z množico perspektiv, gledalcu dostopnih s sprotnimi videoprojekcijami in prostim premikanjem po prizorišču. Če s tem poudari izmuzljivost in nefiksiranost resničnosti, ta v novi predstavi Na mirujoči točki vrtečega se sveta postane nenehno gibajoča in spreminjajoča se entiteta, ki jo tvori v kvadrat postavljenih 1.500 visečih lutk (malih bež vreč) kot valujoče scensko telo, večja marioneta človeške oblike in plesalka. Na mirujoči točki vrtečega se sveta je vizualno osupljiva hipnotična meditacija, ki dosega posebne vizualne učinke z animacijo lutkovno-scenskega objekta/telesa, pri čemer oživljeni lutkovni prostor v dialogu s plesalko in lutko sproža sugestivne (pris)podobe v okviru premisleka naslovnega tematskega izhodišča. Z razmerjem med večjo lutko in človeškim telesom (nasprotje, a hkrati podobnost) obenem nevsiljivo razvija stališče skrbnosti in podpore do drugega, še vedno estetsko usklajeno s poetično estetiko valujoče odrske materije, a tudi jasno in aktualno.

Telo kot prizorišče
Koreografsko uporabo telesa v dialogu z lutkovnim izrazom zanimivo razvijata tudi lutkar Ishmael Falke in plesalka Sandrina Lindgren v predstavi Nevidne dežele (14+ in za odrasle). Tu telo postane scenska ploskev za gledališko pripoved o migracijah; dlan, roka, stopalo in drugi deli telesa vsak svoja pokrajina, po kateri izvajalca razpostavljata in premikata male figurice ljudi, hišk in vozil. Čez celo telo se vije narisana cesta, po kateri potuje vozilo, trebuh, pobarvan v modro, se z dihanjem prelevi v razburkano morje za prenatrpan čoln, koleno postane vrh hriba. Najmočnejše sporočilo pri sicer preprosto izčiščeni zgodbi tako nosi prav uprizoritveni pristop – dogajanje, ki se lepi na kožo in vtiskuje na telo, obenem pa izvajalca s pomočjo ročne kamere in lučke ter žive projekcije ali s performativnimi vnosi premišljeno vzpostavljata tudi atmosfero in posamezne poudarjene detajle.

Življenje predmetov
Animacija različnih figur in predmetov nasploh je v lutkovnih predstavah priljubljena in čeprav se ti kot lutke zdijo statični, vendarle omogočajo inovativne rabe glede na zasnovo uprizoritve. V lutkovnem kabaretu za odrasle Kar-sedmina, ki ga je vsestranski lutkovni in glasbeni ustvarjalec Matija Solce ustvaril s člani svoje glasbene skupine Fekete Seretlek, se glasba in igrani vložki lika sodobne Ane Karenine prepleta z zvoki in zgodbami, ki jih glasbeniki igrivo in svobodno premešano spletajo z različnimi predmeti, od kozarcev do igračke vlakca. Režiser Tin Grabnar je Snežno kraljico (5+) Lutkovnega gledališča Maribor po motivih Andersenove zasnoval kot zvočno-lutkovno pravljico, v kateri animatorja ob pripovedi z različnimi predmeti ustvarjata jasno zvočno podobo zgodbe v živo, tako da lahko pripoved spremljamo na slušni ravni, ki razpira domišljijski svet, ob tem pa opazujemo tudi ustvarjalni postopek zvočne igre. V predstavi za mlade in odrasle Viktorija 2.0 režiserja Zorana Petrovića in mariborskega Momenta se nastopajoča duhovito in z raznolikimi izraznimi načini poigrava z zgodbami in perspektivami na tematiko uspehov/zmagovanja/zmagovalcev: z igro, fizičnim gledališčem, videom in animacijo, pri čemer ji dobro služijo tako barbika in njen Ken kot navadno jajce, spremenjeno v seksi Viktorja, ali pa drugi predmeti in sadje.

Samo raba predmetov v okviru uprizoritve pa postane že tudi osrednja tema v lahkotni in s humorjem obarvani predstavi Vu (8+ in za odrasle) skupine Cie Sacékripa, ki v svoji poetiki sicer prepleta cirkus, ples in gledališče objekta. Izvajalec se v ritualni preciznosti priprave in uživanja v skodelici čaja zgolj z nenavadnimi dejanji, humornimi gestami in pomenljivimi pogledi pokaže kot obsesivni čudak, povsem navadno in vsakdanje dejanje – in preko tega še kakšne druge vsakdanje običaje in navade – pa s tem podvrže novi perspektivi. Za vsako dejanje poišče daljšo in težjo pot, s cirkuškimi spretnostmi v skodelico izstreli vrečko čaja, vanjo s ščipalko za nohte katapultira kocko sladkorja in podobno, ob tem pa v nemem, zgolj s pogledi in gibi, dialogu k pomoči povabi tudi kakšnega izbranega gledalca.

Raziskovanje materialov
Navdih lutkovnim ustvarjalcem ponujajo tudi različni materiali. V predstavi nemškega gledališča Thalias Kompagnons Glina, igre in druge traparije (4+) je to glina, v predstavi Wax (3+) francoskega TJP Strasbourg – Centre Dramatique National d'Alsace pa čebelji vosek. Ustvarjalci izkoriščajo njuno voljnost, prožnost in možnost preoblikovanja, a se glina v tem oziru obnese bolje. Pri tem se lahko spomnimo že predstave za najmlajše Janček ježek Lutkovnega gledališča Maribor izpred šestih let, v kateri je Elena Volpi pripoved vodila prav s pomočjo gline, iz nje sproti ustvarjala lutke in dogajanje. Obe tuji predstavi na festivalu Lutke 2018 se zgodbi izogibata in izpostavljata predvsem igrivost in moč ustvarjalne domišljije, pri čemer izvajalec v predstavi Glina, igre in druge traparije iz glinene ploskve kot prizorišča, iz katerega vznikajo liki in pokrajine, gradi in preoblikuje različne podobe ter zgodbe v odprti in navdihujoči komunikaciji z občinstvom, z duhovitimi presenečenji, strastno zagnan v svoj material, a tudi vselej usmerjen proti mladim gledalcem, izvajalka v predstavi Wax pa igro z materialom režijsko zapre v krog izvajalke in njenega materiala kot poligona igre. Kaj še ostane gledalcem, če se sama kot animatorka in plesalka navdušuje z materialom, njegovimi možnostmi in tem, kar z njim naredi, se čudi in zabava v svoji igri, ki tako deluje nekako samozadostna.

V igri različnih predmetov in materialov je zanimiva tudi "vodna dogodivščina" Akvarij (3+) režiserja Mihe Goloba v produkciji LGL. Animatorja svojevrsten svet brez besed ustvarjata v akvariju, stekleni posodi, z jajcem kot osrednjim protagonistom, ki lahko plava, ga premetava po vodi, skače po stopnicah, narisanih na steklo, se skrije pod kozarček ali bojuje s tkanino, osamljen občepi na kosu ledu ali se izgubi v dimu ali med prahom, ki obarva vodo, pri tem pa izkoriščata zanimive fizikalne in kemijske procese od animacije z magnetom do čarobnih učinkov transformacije in kemijskih reakcij posameznih materialov. Igriva predstava, ki je nastala v sodelovanju s projektom Znanost na cesti, spodbuja otroško domišljijo v razbiranju dogajanja, pa tudi radovednost glede samega procesa ustvarjanja in njegovih učinkov.

Za konec omenim še tri otroške predstave, ki klasične otroške pravljice prinašajo v domiselni uprizoritveni podobi, s katero navdušujejo tudi odrasle. Zgodba o Vanji in skrivnostni ruski duši (7+ in za odrasle) ruskega gledališča Karlsson Haus Theatre strastno prepleta čarobno pripoved z domišljijsko lutkovno animacijo ter kančkom humorja, Sedem krokarjev (5+) nemškega gledališča Waidspeicher Grimmovo zgodbo predstavlja v poetični atmosferi na okrogli vrtljivi mizi, francosko gledališče Les antliaclastes pa v Trojnem valčku (6+) manj znane Grimmove pravljice uprizori v presenetljivem zamahu bizarne in fantastične vizualne podobe absurdnega vzdušja.