V knjižnici so namreč odprli razstavo Čudovite karte – moč, propaganda in umetnost, za katero so iz svojih depojev kuratorji potegnili 80 najbolj impresivnih zemljevidov, med temi tudi nekaj takih, ki jih javnost lahko vidi prvič. Britanska knjižnica se lahko pohvali z zavidljivo zbirko 26.000 zemljevidov, kuratorja Peter Barber in Tom Harper pa sta med temi poiskala predvsem takšna, ki zemljevide prikažejo kot prava umetniška dela.
To željo lahko razumemo tudi kot izhodišče za ponazoritev drugačnega pomena zemljevidov skozi zgodovino. Postavitev sicer obsega zemljevide od leta 200 do današnjih dni, a današnjemu očesu najbolj neobičajne, komaj prepoznavne podobe sveta pripadajo času, preden se je človek začel zanimati za odkrivanje 'novega' sveta in s tem povezanim razvojem geografske in kartografske vede, torej času srednjega veka.
V srednjem veku zemljevidi niso bili namenjeni širši uporabi, ampak so nastajali ob posebnih priložnostih s točno določenim namenom in krogom uporabnikov. Kdor se prvič znajde pred srednjeveškim zemljevidom sveta, sprva gotovo naleti na težave pri orientaciji. Zemljevidi vsaj do poznega srednjega veka niso bili naravnani priti severu, ampak proti vzhodu oziroma Jeruzalemu, ki je bil večinoma predstavljen kot središče sveta. Okoli Jeruzalema so nato nanizani še del Azije, Evropo na levo in Afriko na desno stran.
Zemljevidi kot učitelji zgodovine
Verjetno pri opazovanju srednjeveških zemljevidov nima smisla slediti točni geografski informaciji, ampak jih moramo razumeti kot grafični prikaz človekovega dojemanja sveta. Zemljevidi, ki se nam zdijo geografsko netočni, so nastali zaradi povsem drugačnih razlogov od tistih, ki nas danes vodijo pri izdelovanju vseh vrst kart. Svetovni zemljevidi so bili, na primer, sprva namenjeni poučevanju vernikov o najpomembnejših dogodkih krščanstva oziroma o krajih, kjer so ti potekali. Zemljevidi so tako posredovale množico informacij, ki niso bile geografske, ampak so v sebi skrivale teološko, zgodovinsko, filozofsko in zoološko tematiko.
Reprezentativni zemljevidi za kralje in točne informacije za pomorščake
Takšne enciklopedije sveta so bile t. i. "mappae mundi" oziroma karte sveta, ki so bile verjetno najbolj značilen primer srednjeveških zemljevidov, ne pa tudi edini. Omeniti velja še pomorske karte portolane in lokalne oziroma regionalne zemljevide. Če so svetovne karte "mappae mundi" prežete s teološkim in didaktičnim duhom, geografska natančnost pa zaradi tega nima primarnega pomena, so pomorske karte njihovo nasprotje. Portolane so na svojih poteh uporabljali pomorščaki in trgovci, zato so ti zemljevidi temeljili na kar se da natančno izmerjenih razdaljah med posameznimi obmorskimi kraji. Prav zaradi te natančnosti so današnjemu razmišljanju ravno te karte tudi veliko bolj blizu. Medtem ko zemljevide sveta poznamo že od 7. stoletja naprej, so začeli pomorske zemljevide izdelovati relativno pozno. Najstarejši zapis o njih je nastal leta 1270, skoraj vsi ohranjeni primeri pa so nastali po letu 1300.

Zamljevidi v službi političnih ciljev
Prav "mappae mundi" so bile najbolj razširjeni srednjeveški kartografski izdelki, saj so nastajali skozi celotno tisočletno obdobje, kar dokazuje tudi 1.100 ohranjenih primerov. Številne najdemo kot majhne podobe v knjigah, tiste najbolj veličastne pa so nastale na pergamentu, platnu ali pa so jih naslikali na zid. Svetovne zemljevide so s stenskimi slikami ali drugimi izdelki tvorile zaokroženo ikonografsko celoto, ki se je uporabljala za posvetne in cerkvenopolitične cilje. Namenjeni so bili bolj izobraženim krogom. Svetovni zemljevidi namreč niso predstavljali le propagandnega sredstva, ampak jih je množica podatkov pretvorila v pravo vizualno enciklopedijo. "Mappae mundi" so bile torej nekakšen skupek najrazličnejših informacij, ki so imele večinoma simbolni pomen, kljub temu pa so pogosto odražale tudi realno geografsko stanje.
Oblike teh svetovnih zemljevidov so bile običajno okrogle, ovalne, pravokotne ali mandljaste oblike, ki podobno odražajo simbolni pomen karte oziroma sveta kot božjega stvarstva. Da osnovnega sporočila ne bi spregledali, so bile na kartah tudi podobe Adama in Eve ter drugih svetopisemskih oseb in prizorov.
Zemlja – ploskev ali krogla Velja se ustaviti še pri splošno uveljavljenem prepričanju, da si je srednjeveški človek Zemljo predstavljal kot pravokotno ploskev, nad katero se nebo razteza kot nekakšen obok. Čeprav Zemljo na takšen način res opsuje nekaj splošnih srednjeveških zgodovinskih del, pa bi bila trditev, da je bila taka predstava trdno zakoreninjena med vsemi takratnimi misleci, napačna. Že res, da podoba okrogle Zemlje ni povsem ustrezala nekaterim biblijskim interpretacijam, a večina zgodnjih cerkvenih očetov se je kljub temu strinjala z grško predstavo in okroglo obliko sprejela. Med srednjeveškimi misleci, ki so Zemljo videli kot okroglo, velja omeniti še Izidora Seviljskega, Bedo Častivrednega in Tomaža Akvinskega, ki je v besedilu Summa theologica okroglo obliko Zemlje pojasnil s spremembami v položaju sozvezdja, ki nastopajo ob premikanju zemeljske površine. K splošnem strinjanju o okrogli obliki Zemlje pa so gotovo prispevala tudi besedila po 12. stoletju ponovno odkritih grških avtorjev, zlasti kasneje uveljavljenega Ptolemaja.
Čas odkrivanja novega sveta
V poznem srednjem veku se je začela kazati večja naklonjenost do natančnejših in bolj realnih geografskih besedil ter kartografskih izdelkov. V 14. stoletju zemljevidi niso bili več le dodatek nekemu zgodovinskemu ali verskemu besedilu, ampak so bili samostojni izdelki, razstavljeni na vidnem mestu in tako dostopni širšim krogom ljudi. Na obzorju je bila torej nova doba, doba humanizma, ki je v središče postavila človeka, tega pa je vse bolj mikalo raziskovanje še neodkritih koncev sveta.