Stagnacijo razvoja na digitalnem trgu knjig Wischenbart ponazori s primerjavo z bliskovitim razvojem pametnih telefonov. "Najbolj priljubljen bralnik za e-knjige, Amazonov Kindle, so na trgu predstavili leta 2007. V istem letu, nekaj mesecev prej, je Apple predstavil prvi iPhone, ki je odprl vrata svetu pametnih telefonov. Med prvim Kindlom in današnjim je bilo komaj kaj nadgradenj v uporabnosti, kapaciteti in izvedbi e-knjig. Ne gre samo za naprave, ampak za celotno okolje. To, da e-knjige ostajajo na isti ravni kot na začetku, namerno škoduje digitalnemu delu knjižnega trga. Verjemite mi, potrošniki tega ne cenijo."

Založba Beletrina je v sodelovanju s Centrom za kreativnost pri Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v septembru organizirala dogodek Prišel, videl, bral. Osrednja tema je bila knjiga in branje kot temeljna gradnika kulture v sodobnem razdrobljenem svetu, razvoj in trženje novih formatov e-knjige, zvočne knjige in drugih digitaliziranih vsebin, njihove produkcije, distribucije in promocije. Novinarka Ksenija Horvat se je ob tej priložnosti pogovarjala s Pawłom Horbaczewskim, lastnikom in direktorjem podjetja za tehnologijo elektronskega papirja Arta Tech, in Rüdigerjem Wischenbartom, svetovalcem in publicistom s področja kulture.

Rüdiger Wischenbart, ki v založništvu uživa sloves enega največjih poznavalcev evropskega in svetovnega knjižnega trga, se je v mesecih med prvim in drugim valom epidemije ukvarjal predvsem z analizami knjižnega trga v novih okoliščinah. Pri tem je prišel do zanimivih ugotovitev: "Digitalne knjige so bile v porastu, ko so se fizične knjigarne zaprle – to je bilo pričakovano. Presenetljivo je bilo pa to, da je po karanteni prodaja digitalnih knjig nekaj časa ostala visoka. Vrh je dosegla, ker so vsi kupovali digitalne reči, da bi zabavali svoje otroke. Ti niso hodili v šolo, zato jih je bilo treba zabavati doma. Ta vrh je bil kratkotrajen."

"Druga stvar, ki smo jo ugotovili, je drugačna slika ob primerjavi med spletno prodajo, ko kupim e-knjigo in jo naložim na računalnik, in naročnino. Nalaganje knjig je nihalo gor in dol. Naročnine pa so kar naprej rasle, med karanteno in po njej. Tangenta je naraščala. Ta sprememba je nepričakovana. Ko so se naročniški modeli pojavili, smo imeli diskusije in debate. Vsi so govorili: 'Ne, e-knjige so drugačne.To je nekaj, kar lahko uporabimo pri filmih in glasbi.' Zdaj pa opazimo zelo močno silo, ki povezuje uporabnike z vsebino. Uporabniki se navajajo na plačevanje naročnine. Na to se navadijo. To še vedno traja. Je nekaj, kar je zelo zanimivo za industrijo."

Wischenbart je razmišljal tudi o specifikah krize na majhnih trgih, kakršen je slovenski. "Smešno je bilo, da so imeli posebej manjši udeleženci, ki so veliko bolj pod pritiskom, nekaj skupnega. Čez noč so začeli eksperimentirati z digitalnim na zelo naporen način. Po eni strani so distribuirali knjige po soseski s kolesom, hkrati pa so izboljševali spletne strani, da bi se znova povezali s svojim občinstvom. Kar naenkrat digitalno in fizično, soseska in splet oblikujeta eno stvar. Ta pristop je našel veliko entuziastov na različnih trgih."

Za akterje slovenskega založništva ima pravzaprav tudi nasvete. "Ste majhen trg z malo večjimi mesti. To je lahko velika prednost v enem pogledu: kot založnik ste zelo blizu svojim potrošnikom, zlahka lahko pridete v stik z njimi. Na to glejte kot na prednost, ki seveda prinese nekaj težav. Vaš obseg je tudi majhen. Ne boste prodali 100.000 izvodov. Vaša velika prednost je, da ste blizu svojemu občinstvu. V teh težkih časih je ta prednost še večja."

Kaj imata skupnega Brazilija in Slovenija?
"Druga stvar: slišal sem, da so v Sloveniji med karanteno nekateri založniki dajali zastonj dostop do digitalnih materialov za obdobje karantene. Po koncu karantene so jih začeli znova zaračunavati. Število ljudi, ki so bili pripravljeni plačati, je znatno naraslo. Našli so nove digitalne naročnike, ki jih prej niso imeli. Včeraj sem imel podoben pogovor s kolegom iz Brazilije. Brazilija je čisto drugačna, trg je ogromen. Ekonomija je v nastajanju, tudi demografija je drugačna. Povedali so mi točno isto. Ko se je začenjala izolacija, so nekateri založniki začeli razdajati digitalne stvari. Zgodilo se je isto kot v Sloveniji."

V čem je zaslon e-bralnika drugačen od telefonskega?
Drugi sogovornik, Paweł Horbaczewski, je na čelu podjetja, ki razvija programske rešitve za naprave, ki so namenjene branju elektronskih knjig; med drugim so tudi proizvajalec bralnikov s tehnologijo e-črnila znamke inkBOOK. Horbaczewski zato zna najbolje pojasniti razlike med elektronskim papirjem in drugimi zasloni, v katere strmimo ves dan. "Ljudje, ki naletijo na takšne naprave, mislijo, da gre za črno-belo tablico. Princip te tehnologije je, da posnema digitalni tisk. Ne vsebuje tekočih kristalov, ki so v računalnikih, televizijah in drugih modernih napravah. V rabi je električno nabito črnilo. Sliši se zapleteno, a je rešitev preprosta. Če uporabljamo delce v črni in beli barvi, ki so nabiti pozitivno in negativno, lahko uporabimo magnetno polje, magnet, da jih razporedimo v določen red. Na primer v obliko slike ali črke. Če si predstavljamo, da je zaslon list papirja, ga lahko ponovno potiskamo v delčku sekunde. Večkrat. Največja razlika pa je, da elektronski papir ni osvetljen, zato potrebuje zunanjo osvetlitev, kot list papirja ali knjige. S prvih naprav s to tehnologijo nismo mogli brati brez svetlobe. Vedno smo potrebovali svetlobo. Zdaj razvijamo rešitve za prostore z omejeno osvetljavo, recimo za avtobus, vlak ali sobo pred spanjem. Naslednja velika razlika pa je ... Zasloni prenosnih telefonov imajo veliko komponent. Ko jih uporabljamo, porabljamo baterijo. Pri tehnologiji elektronskega papirja se energija porablja, ko menjamo vsebino zaslona, ko ga izbrišemo in spet natisnemo. Takšna naprava lahko z enim polnjenjem zdrži več tednov, vse do enega meseca. Baterija običajnega pametnega telefona zdrži dan ali dva."