Pomen se rime
kot roka oprime.

Muze same pesnikujejo.
Pesnikov ne pričakujejo.

Besede izumrejo
ali nekam grejo.

Berem, in sem čtivo.
Tako živijo živi v živo.

Štirim oznakam so sledili štirje primeri. Ker je precej težavno in naporno ločevati med oznakami, kaj pravzaprav pomenijo, je toliko težje, celo naporneje ločevati, pod katero oznako spadajo posamezni primeri. Za razrešitev tovrstnih težav poskrbi naslov knjige: Človek dobre volje.

Knjiga je razdeljena na kar nekaj delov. Nekateri med njimi tudi spadajo med prej naštete oznake, na primer naslov Kdor hodi, bo prispel. Izreki so – v povprečju vzeto – dvovrstičnice, z nekaj izjemami.

Valentin Cundrič je pred leti zaslovel s knjigami, ki so vsebovale sonetne vence; celo sonetni venec sonetnih vencev je bil med njimi. Nato se je proslavil z množico knjig, objavljenih v samozaložbi. Imel pa je tudi neke vrste srečo v nesreči, saj so njegove pesnitve dobivale oznako klišejskost, kar ga je razdvajalo v smislu resnosti in posmeha. Takšna dvosmiselnost se zrcali v mnogih njegovih ustvarjalnih poskusih in tudi v umetninah z oznako zrelost.

Knjižna naslovnica je pesnikovo delo in predstavlja hladnost in toplost. Spremno besedilo je napisal Lev Detela in v njem izenačil pesnikovo ustvarjalnost in pesnikov opus z oznako dobrovoljnost. Vknjiženi izreki so – likovno vzeto – osno osredinjeni, kar jim daje še pečat vrtljivosti, celo prevrtljivosti – in posledično prekucnosti. A prav in ravno takšni morajo biti izreki, s katerimi pesnik ostri svoje ostro pero, ostri paradoksnost ne samo svojih pogledov na izstopajoče pojave svojega bogatega in svojeglavega življenja, temveč poudarja ostrino kot tisti pristop do zapostavljenosti, ki preseneča. Tako se oznakam, kot so aforizem, sentenca, maksima, bon mot pridružuje še oznaka paradoksalnost. Pesnik je namreč v stalnem nasprotovanju, a to je le videz njegovih zapesnjenk. Za videzom se bohoti vsebina z globinskimi spoznanji, ki imajo enak učinek, da se dobrovoljnost oplemeniti s krohotom ob tehtanju vseh možnosti, skritih za videzom.

Ob tem je treba dodati, da je Valentin Cundrič diplomant slavističnega oddelka ljubljanske univerze in da se je preizkusil tudi v prozi in esejistiki. Če bi njegovo pesnjenje primerjali z oznako obrt ali dela ali opravilo, bi bile tovrstne oznake zgolj blage metafore, celo metafore metafor. Tavtološkost je lepa čednost, bi bil izrek s tem v zvezi. A še primernejši je pesnikov izrek, ki pravi: "Kdor volčje koplje jame, / naj posebej eno zame."

Knjiga Valentina Cundriča Človek dobre volje vsebuje prek 190 strani. Na vsaki strani je vsaj po pet izrekov oziroma zapesnjenk, pa je razlogov za biti dobre volje na pretek. In če niti takšno število vzgibov ni dovolj za dobrovoljnost, so med izreki zevajoče praznine, ki vabijo, da si bralstvo dopiše svoje izreke, svoje razloge za dobro voljo.

Iz oddaje S knjižnega trga.