Tudi danes njegove umetnine dosegajo visoke cene. Poudariti velja njegov triptih Tri študije Luciana Freuda, ki so ga novembra 2013 na dražbi v New Yorku prodali za rekordnih 142,4 milijona dolarjev (135,5 milijona evrov).

Francis Bacon (28. oktober 1909–28. april 1992). Foto: AP
Francis Bacon (28. oktober 1909–28. april 1992). Foto: AP

Usodna privlačnost Pabla Picassa
Francis Bacon se je rodil leta 1909 v Dublinu angleškim staršem, a se je s 16 leti odpravil v London, kjer je opravljal priložnostna dela, bil pa je deležen tudi materine finančne pomoči. Spomladi 1927 je od tam odšel v Berlin in nato še v Pariz. Zdi se, da je o tem, da bi se posvetil umetnosti, začel razmišljati poleti 1927, in sicer po obisku razstave risb Pabla Picassa v galeriji Paula Rosenberga. Začel je risati in ustvarjati akvarele, piše na spletni strani francis-bacon.com.

Proti koncu naslednjega leta se je znova vrnil v angleško prestolnico in se tam sprva posvetil notranjemu dekoriranju ter oblikovanju pohištva. Pri slikanju z oljnimi barvami mu je pri prvih korakih pomagal avstralski slikar Roy de Maistre (1894–1968). Med Baconovimi prvimi meceni je bil med drugim tudi Eric Hall (1890–1959), s katerim je imel tudi intimno razmerje med letoma 1932 in 1949.

Nič več oblikovalec, temveč umetnik
Francis Bacon je pri 23 letih naslikal svoje prvo izvirno delo, naslovljeno Križanje, 1933. In od takrat dalje nase tudi ni več gledal kot na oblikovalca, temveč kot na umetnika. Konec 40. let je nastala slika Glava VI, 1949, za katero je navdih našel v Portretu papeža Inocenca X., ki ga je leta 1650 naslikal Diego Velazquez. Prav tej temi – seriji kričečih papežev – se je intenzivno posvečal v desetletju, ki je sledilo, pa tudi v desetletju pozneje. Baconov prijatelj in biograf Michael Peppiatt je to serijo opisal ne le kot osrednjo v umetnikovem slikarskem opusu v 50. letih preteklega stoletja, ampak tudi kot osrednjo v umetnosti 20. stoletja.

Francis Bacon naj bi enemu od prijateljev pred smrtjo rekel, da njegove slike ne bodo imele visoke vrednosti v prihodnosti in da bo gotovo pozabljen. Zgodilo se je ravno nasprotno, saj njegova ekspresionistično-nadrealistična dela na dražbah dosegajo najvišje cene. Foto: Reuters
Francis Bacon naj bi enemu od prijateljev pred smrtjo rekel, da njegove slike ne bodo imele visoke vrednosti v prihodnosti in da bo gotovo pozabljen. Zgodilo se je ravno nasprotno, saj njegova ekspresionistično-nadrealistična dela na dražbah dosegajo najvišje cene. Foto: Reuters
Eden od Baconovih kričečih papežev. Foto: EPA
Eden od Baconovih kričečih papežev. Foto: EPA

Umetnikova mati se je po smrti njegovega očeta preselila v Južno Afriko. Med obiski v letih 1951 in 1952 so ga navdušile tamkajšnje divje živali ter je ustvaril tudi več slik s tem motivom. V 50. letih preteklega stoletja je rasel tudi njegov mednarodni sloves. Leta 1953 je imel v New Yorku v galeriji Durlacher Brothers prvo samostojno razstavo, prvo v Parizu pa tri leta pozneje v galeriji Rive Droite. Bacon je leta 1954 z Benom Nicholsonom in Lucianom Freudom razstavljal v paviljonu Velike Britanije na beneškem bienalu.

Viharno razmerje z Georgeem Dyerjem
Leto 1963 je bilo prelomno za Bacona. Takrat je namreč v njegovo življenje vstopil George Dyer, ki naj bi se po prepričanju številnih z Baconom spoznal, ko ga je ta zalotil med vlamljanjem v svojo hišo. A v nasprotju s tem je njegov biograf Peppiatt zapisal, da sta se možakarja srečala v pubu v Sohu v Londonu, kjer je Dyer pristopil k Baconu in začel pogovor.

Baconov portret Georgea Dyerja. Foto: EPA
Baconov portret Georgea Dyerja. Foto: EPA

Umetnik je svojega sopotnika v času njune sicer disfunkcionalne zveze večkrat naslikal. Razmerje, v katerem je bilo prisotnega veliko alkohola in sadomazohistične spolnosti, se je tragično končalo leta 1971 z Dyerjevo smrtjo zaradi prevelikega odmerka mamil. Umrl je zgolj dva dni pred odprtjem umetnikove pomembne retrospektive v znamenitem razstavišču Grand Palais v Parizu.

Bacona v drugi svetovni vojni niso poslali na bojišče, saj je bil astmatik. Med dopustovanjem v Španiji v letu 1992 pa je kronična astma napredovala v resnejše respiratorno stanje, zaradi česar je le stežka govoril in dihal.

Umrl je 28. aprila istega leta v Madridu za posledicami srčnega infarkta.