Akademska slikarka Joni Zakonjšek z deli, nastalimi v zadnjih treh letih, nadaljuje svojo prepoznavno likovno govorico. Kot sama pove, so del enotne, gosto prepletene preproge, dozdajšnjega slikarstva in vsakdana. So izraz samoizpraševanja vedno sveže zastavljenih vprašanj. Na razstavi z naslovom Vsepovsod drevesa v Galeriji Generali v Ljubljani se tako lahko prepustimo občutljivim podrobnostim in vzorcem narave – od listja do lubja, vodnim odsevom in presevom, ki vznemirljivo migetajo pred našimi očmi. Če smo dovolj blizu, nas njene večje slike kar nekako objamejo.

Joni Zakonjšek slika zelo natančno, kar pa ne pomeni, da stremi k fotorealizmu. Pokaže več, kot bi ujela fotografija. Kot da bi v tem vrtanju prebila površino in razkrivala neko notranjo resnico naravnih organizmov. Podobe, ki jih v številnih plasteh nanaša na platno, so kot meglice, koprene, barvni prš – vse to kot znak narave. Pa ne le tiste, ki jo slika. So vrata v vse vidno in nevidno, zunaj in znotraj nas.

Vpraša se, kako izbrati naslov, ki ni preveč konkreten, da bi nekateri potem v sliki videli res le še drevo, in preveč eteričen in poduhovljen, da bi izpadel patetično. Med delom zato svoje slike kdaj naslavlja kar ljubkovalno, na primer Borček, pozneje pa se pravi naslov sam javi. A ne vedno in tako kakšna slika skozi čas doživi tudi preimenovanje. Morda prav to pokaže na živost slik Joni Zakonjšek, ki se s svojo vsebino pravzaprav ukvarjajo z življenjem, z bitjo, s spreminjanjem. Narave, človeka, vesolja. Vsega.

Za človeka je pogosto značilno izčiščevanje oblike in teksture, v skrajnosti na bele kvadre, nasprotno pa narava kar kipi od vzorcev, tekstur, zasukov, oblik, ki kdaj spominjajo na kaos, čeprav je v naravi v resnici vse uigrano. Tudi ko razpada, je v bistvu skladno. Ta uigranost se čuti v vaših slikah, gospa Joni Zakonjšek. Ko prodirate do mikrostrukture, se približujete nekim univerzalnim načelom, oblikam, ki jih najdemo v najmanjšem, v celici, v atomu in hkrati v največjem, v vesolju, v planetih. To je vse povezano in je lahko pot do vesolja zunaj in znotraj nas. Tudi sam vaš slikarski proces je dolgotrajen, meditativno sledi logiki vesolja, bi rekel.

Ja, mislim, da je to glavna tema, srce mojega zanimanja in opazovanja življenja nasploh. Samo slikanje je že način opazovanja zame. Slika, njena glavnina, se že zgodi v nekem procesu življenja, vsakdana. Kako diham, kako opazujem, kako se dotikam stvari, ko mi prihajajo nasproti. Ne samo, ko jaz gledam, ampak kako se one meni kažejo. Ta dialog je zelo intimen in ponotranjen. Torej nobena stvar, ki se zgodi zunaj, ni zares zunaj, je doživeta znotraj in je to enoten prostor. Je samo stvar komunikacije, stvar jezika, da rečemo zunaj in znotraj, delimo stvari praktično, ampak v samem procesu ali srcu doživljanja, videnju življenja, pa absolutno ni te ločnice. Tok vsakdana teče na ta način in telo slike se začenja odpirati že zelo zgodaj, ko se sprehajam v gozdu in mi neka podoba intuitivno odpira prostor, ki ni racionalen. Odpira prostor nekega klica, ki se vrača in vztraja in se v meni poglablja, lahko tudi leta, in jaz pustim, da vztraja, ker verjamem, da stvari, ko res sedijo, niso hipne, da imajo neko večjo moč, da v meni odprejo globlje vsebine, občutke ali spoznanja o stvareh, ki se mi zdijo pomembne. Ni mi treba tega razumeti na verbalni ravni, temveč se jim predam in se zgodi neke vrste učenje zame – skozi sliko. Potem, ko slika dozori, lahko čez leta, vidim njeno dimenzijo, ji jo določim, in se začne njena fizična raven skozi številne plasti kozmičnega nereda in poka, poka barv in strukture in se zelo počasi skozi njene plasti začne dvigati v njeno konkretno podobo, ki jo vidimo kot neki mikro, lokalni kozmos.

Slikate zelo natančno, prodirate do mikrostrukture, kar pa ne pomeni, da stremite k fotorealizmu. Oblike se kdaj razkrajajo skoraj do abstraktnega, čeprav perspektivo po večini nakažete. In pokaže se več, kot bi ujela fotografija, kot da bi v tem vrtanju prebili površino in razkrili neko resnico naravnih organizmov. Kako se to pokaže recimo v tem zadnjem ciklu, na tej razstavi?

Osebno me fotografija sama nikoli ni prav zelo zanimala. Mogoče je že kot medij ne cenim dovolj, je prehitra za moj proces doživljanja, ki ga zanima trajanje in ta dolg meditativen pogled, prečesavanje enega in istega pogleda v globino. To je že v sami osnovi. Seveda, veliko fotografiram na svojih poteh, v naravi, ampak kot sam medij, kot neka fotografska podoba me v resnici ne zanima. Materiali, ki jih uporabljam za slikanje, so lahko zelo slabi fotografski materiali, ampak nekaj imajo v sebi, kar me vleče in šele skozi sliko lahko to raziskujem, ali pa je šele skozi sliko jasno, kaj me je pritegnilo pri neki določeni podobi. Pa še na koncu lahko ne vem, česa bi se oprijela, rekla: »To je bilo zato.« Ampak ta proces, ki je tudi zelo čutne narave, kako se dotikam platna, kako poslušam platno, kako se čopič ujame na strukturo, sam zvok čopiča, mehkoba barve ‒ to je nekaj, kar me najbolj nagovarja in name vpliva. Vsaka stvar, ki pride zraven v smislu teksture ali materialov, vpliva na samo sliko in na koncu na podobo. Mi pa ta okvir, ki je skoraj dokumentaren, fotografski moment, predstavlja ''vrata''. Ker deluje kot nekaj najbolj navadnega, najbolj banalnega, kar nam je na dosegu roke in je vsepovsod. Nekaj, kar prepoznamo kot najbližje, se mi zdi v resnici skoraj najbolj skrivnostno. Kot otrok, ki se igra z barvami in ga lahko preseneti vsaka malenkost. Ta dvojnost mi je zelo blizu.

Se mi zdi, da prav materialnost – slikarske barve, strukture platna – predstavlja duhovno, univerzalno plat, ki je vsebovana, kot pravite, v duši slike, in se potem uresniči na konkretnem primeru, v konkretni sliki. Saj človek pravzaprav to je – materialna in duhovna plat, ki sta neizpodbitno vezani. Že prisotnost vonja oljne barve, ki naju obdaja v galeriji, je meditativna na neki način.

Ja, vsako od čutil so ena ''vrata'' duha in več teh vrat imaš odprtih, več boš lahko uporabil kot element same slike, doživljanja in spoznanja, tudi duhovnega, v procesu dela. Zame je fotografija prekratka, da bi vsebovala vse te procesualne korake, ali ta odprt, neomejen čas vseh krogov v spirali enega telesa, ki dozoreva, s katerim dozorevam jaz z sliko – vstopam vanjo v različnih trenutkih in dobiva ne samo hipnost nekega navdušenja, čeprav imam rada tudi hitre slike ali slikarje, ampak dobi moj vstop. Najbolj se dotikam globine ravno s tem, da v zelo različnih trenutkih vstopam v isto in uporabim vse stvari, ki so v tistem trenutku dane. Vse je material, vse vržem na oltar slike. Slika ima toliko ciklov, da se mora iz osnovne prve ideje tudi dekonstruirati, da jo iz pogorišča spet dvignem kot feniks. Vedno rečem, da ima vsaka slika, ki se mi zdi, da je oživela, svoje nujne smrti. In da moram tudi sama v njej umreti, morda celo večkrat. Vse moje ideje, vse, kar je hotenja od slike, odpade in pride ven, kar je slika hotela, ne samo tisto, kar sem jaz od nje želela. Proces očiščenja mora biti v sliki in v meni.

Materialnost slike je vezana tudi na slikarski nosilec, na slikovno polje. Pri vas se mi zdi pomembno to sodelovanje notranjosti slike s formatom. Horizontalna lega se posveti tlom, travniku, vertikalna pa drevesu, ki stremi v zrak. Torej, hkrati pravokotnik kot konvencija slikarskega polja pomeni neko dialektično nasprotje vsebini, ki je skorajda naravno kaotična, ujamete pa jo v to formalnost geometrične, pravokotne oblike. Razmišljate kdaj o robu slike, kaj gre pod njega? Kakšen odnos pletete s slikovnim nosilcem?

Če gledam nazaj, in to spet ni bila neka racionalna odločitev, imam nagnjenje k zelo močnim horizontalam in močnim vertikalam. To sta dve osnovni dimenziji človekovega doživljanja, nasploh bivanja. Vertikalnost, mogoče transcendentalnost in neke horizontalne lege časa, kipenja, linearnosti. Pa kvadrate imam tudi zelo rada. Konkretno na tej razstavi v predsobi so horizontalne slike kot neki mehek prehod v vertikalno globino. No, potem so še horizontalnosti in vertikalnosti znotraj slike same, ki so v nekem kaotičnem neredu, redu slike. Konkretno pri drevesih je osrednje deblo bivanjska os, ki je nepremična, ki je del duhovne narave – stalnosti, povezave z nebom, z vsem, kar je bilo, z vsemi predniki, z vsem življenjem, ki je od vedno in bo za vedno. In ta odprtost v vse smeri, ki je dobesedno v vse smeri, kot so korenine in krošnja in vse spremembe vremena in ciklov, ki se dogajajo okrog osnovne, nepremične osi. Zame so drevesa svojevrstni učitelji, ki kljubujejo vsem spremembam v času, stojijo nepremično. Vse‒prepletenost, vse‒pogojenost, povezanost vsega z vsem – in z nebom in s koreninami in z vsemi bitji in z naravo. Ves čas dialog in hkrati notranja os življenja – to se mi zdi odsev tega, kar smo mi. Vertikale imajo takšne veličine, da skoraj lahko fizično občutiš neko svojo prisotnost. Se gledaš skoraj kot v zrcalu s temi drevesi.

Zanimivo je, kako teksturo opazujete kdaj kot lastnost posamezne površine, na primer drevesnega debla, ali pa kot vzorec, ki nastane, ko nam vidno polje napolni kompozicija več različnih objektov v prostoru. Recimo, ko v gozdu pogledamo skozi veje, ki se prekrivajo in ko skoznje posveti svetloba. Dva različna pristopa, torej.

Ja, ki se ves čas pogovarjata. Pri sliki je pa še struktura slikovnega polja, ki se potem kot sama materija barve in strukture spet povezuje z neko tretjo. V resnici sta ves čas ta ples in prepletanje strukture, ki ni spredaj, zadaj, ampak ves čas hodita noter in ven. Kot šivanje, kot preproga se nenehno prepleta.

Zdi se mi zanimivo, da se v ateljeju ne oddaljujete od slik, da bi jih cele zajeli s pogledom, tudi zato, ker vam prostor tega ne dopušča. Do zadnjega ne veste, kako se bodo oblike pokazale gledalcu v galeriji.
Res je, do zadnjega ne vem niti sama, kako jih bom videla z večje razdalje – to je vedno vznemirljivo – nositi sliko intenzivno v sebi, v notranjem pogledu. Na nek način mi ustreza, da slike živim, da popolnoma zaupam v proces in vanje same in da je manjši objektiven, racionalen pogled. Saj ne bi imela v resnici nič proti, da bi imela več prostora, da bi jih lahko večkrat pogledala tudi od daleč, glavno pa je zaupanje v proces in v tok živosti. Če je tok živ, si zaupam in upam, da se bodo tudi slike sestavile in usedle v prostor in bile žive za pogled.

Začnete z belim platnom, ga želite čim prej prekriti? Kakšen je vaš odnos do belega platna in potem nazadnje do beline galerijskega prostora?

Ta popolnost belega platna … Na neki način še pred njim, pred ničem, v samem okostju, v anatomiji slike same in okvirja, te veličine kako zraste, kako jo zagledam – vse to pred ''belim'' je zame močna psihološko, duhovna, meditativna predpriprava za vstop v sliko in v belino, za katero veš, da je v sebi popolna. Že ob prvem vstopu ni vrnitve in sledi več trenutkov, ko se ti zdi, da se je slika umirila, popolnoma drugače, seveda, kot prej, do nekega ravnovesja, nekonfliktnosti same slike. Iščeš ravnovesje v njej in več je krogov, ciklov znotraj te spirale slike. Vsakič, ko kakšnega ustaviš, ko ga pogledaš v miru, je potem vprašanje ali se ustaviti ali iti še en krog. Dokler je klic še živ moraš tvegati, čeprav je vedno znova možnost, da si stopil v brezno in ne veš, če boš zdržal nov krog. Neprestano si v negotovosti, nimaš se česa prijeti, ampak ravno ta prazen prostor, da ne veš, kaj bo, da iščeš živo, ima smisel. In potem imaš v nekem trenutku občutek, kot da te ne potrebuje več, da je svobodna. So malenkosti, za katere se ti zdi, da bi jih lahko popravljal, a niso več pomembne, ker se je slika v svojem bistvu usedla. In potem gre v beli prostor.

V ateljeju je seveda polno reči, ki sestavljajo vzorec v ozadju slike, taki so ateljejski prostori, v galeriji pa kontrast bele stene, ki pri vaših slikah še bolj izstopi, ker so tako barvite in polne vzorcev.

Zame je kar pomemben trenutek, ko se en ciklus zaključi. Pomembno je za ustvarjalca, da jih da od sebe, da jih zares zagleda. Tudi komunikacije med slikami, kaj se je sploh zgodilo. Ker v resnici tega pogleda, distance nimaš že zaradi ritma vsakdana, vse ateljejske polnosti in navad. Ker si res preveč navajen nekega konteksta, potrebuješ premik, drugo perspektivo. Potrebujemo galerije, najprej zase, in občutek, da daš naprej, da se ti zdi vredno.

Za konec se še dotakniva prostora, kjer živite, kjer napajate svojo ustvarjalnost, v Beli krajini ste. Kot ste mi dejali, se vam sedaj prav tako odpira morje, čeprav v prenesenem pomenu, v neki drugačni pokrajini.

Ja, v dialogu z naravo živim že mogoče dobri dve desetletji, a v primorskih, istrskih krajinah in vaseh. Potem pa sva z Vladom našla ta košček v Beli krajini. Vedno sem si želela in si predstavljala, da bi lahko živela dih neokrnjene narave, kakršne koli. Zdaj sem bolj z gozdom, z reko, prej sem bila z morjem, s kraško krajino. Ampak se mi zdi, da je vse na neki način isto, da me vsaka na svoj način, a z istim glasom kliče. Zdaj sem res vsakodnevno v dialogu z gozdom, tako rekoč iz ateljeja ga gledam vsak dan. Vsak trenutek nove svetlobe, cikle gozda, ki mi govori z zvokom, z vonjem, s podobo. To mi je bolj nujno kot kar koli materialnega bi bilo sploh mogoče. Ali pa zvezdno nebo, ki nima ne mestnih ne vaških luči – to so stvari, ki so v bistvu najbolj ključne za moj vsakdan in me tako globoko hranijo, da se vsak dan čudim tej sreči, da sem lahko v tej prisotnosti. Odpirajo me z neko hvaležnostjo za stvari, ki so nam dane. No, saj niti nimam besed (smeh).

Kako ljudje na deželi sprejmejo umetnika, razumejo to?

V bistvu mi je všeč, ker iz tega ne delajo popolnoma nič posebnega, bolj jih zanimaš kot človek ali odgovoriš na njihovo besedo. V Beli krajini so nas vsi zelo lepo sprejeli. V vasi sploh, kjer so večinoma starejši, ljudje se odseljujejo od tam, kaj šele da bi prihajali. Velikodušno nam prinašajo dobrote z vrta in iz pečice, tako da je lepo.

Morda še kakšna misel za mlade ustvarjalke in ustvarjalce v teh negotovih časih, ki so lahko tudi časi priložnosti, razmislekov?

Absolutno se mi zdi, da so časi, ki delujejo težki, ki nas ustavijo in nam dajo drug pogled, ravno zatočišče za ustvarjanje, so vrata za samoizpraševanje, za drugačne poglede. Res slediti, zaupati sebi. Kar potrebujemo, imamo že v sebi. Samo dati si prostor in čas in gojiti potrpežljivost do tega procesa. Absolutno zaupati, zaupati, to.

Vam je že uspelo, ne?

Ja, ampak to je treba utelešati iz dneva v dan, ni nekaj, česar se lahko oprimeš. Smiselno, živo, vsakdanje živeti.