Med izbranimi likovnimi deli so na razstavo uvrščeni izbor umetnin iz javne zbirke Obalnih galerij Piran, dela iz javne zbirke UGM Maribor ter dela iz več slovenskih in mednarodnih zasebnih zbirk (med drugimi Noire Gallery Torino, Collection HNG, Mengeš). Projekt zaokroža sedemnajst umetnic in umetnikov iz enajstih držav.

Razstavo je zasnovala, razvila in oblikovala Mara Ambrožič Verderber, direktorica Obalnih galerij Piran na povabilo Centra za sodobno umetnost – NITJA. Koncept razstave se dotika vprašanj in tem, ki raziskujejo, kaj se dogaja onkraj vidne realnosti stvari, o čemer je kustosinja že razmišljala v svojem istoimenskem kritiškem eseju, objavljenem v katalogu Momenta – Biennale de l´Image (Kerber Press, Berlin/Montreal, 2017).

Projekt je zasnovan kot potujoča razstava, zato bo v vsakem muzeju ali lokaciji gostila lokalne umetnike in mislece. V letu 2023 bo razstava postavljena v Mestni galeriji Piran in drugih razstavnih prostorih v različnih državah in celinah. Mednarodno produkcijo je podprlo tudi ministrstvo za kulturo Kraljevine Norveške.

Oslo kot novo svetovno umetniško prizorišče
Direktorica Nitja centra za sodobno umetnost Rikke G. Komissar, sicer delujoča tudi kot kuratorka z več kot dvajsetletnimi izkušnjami na področju norveške umetniške scene, je poudarila, da prav tovrstna sodelovanja soustvarjajo identiteto mesta in ne nazadnje novega centra za sodobno umetnost Nitja, ki je vrata odprl lani. Razstava v pripravi Obalnih galerij Piran je prvi mednarodni projekt, ki ga gostijo v novem muzeju.

Mara Ambrožič Verderber je na odprtju dejala, da so tovrstne mednarodne koprodukcije dobro zrcalo trenutnega stanja duha umetnosti v nekem določenem evropskem kontekstu, v tem primeru zdaj na severu.

Odprtje je pritegnilo veliko število poznavalcev umetnosti tudi iz centra Osla, med njimi Antonio Cataldo, umetniški direktor najstarejše galerije izmed vseh norveških držav, specializirane za fotografijo Fotogalleiret. "Mednarodni dialog moramo vedno razumeti kot pot, ki nas pelje proč od lokalnosti. To ne pomeni, da ne delamo lokalno, temveč da jemljemo novo energijo in impulz, da razmislimo, kje smo."

Med izbranimi deli je tudi skulptura Sintetična ničla vizualnega umetnika Andreja Škufce, nastala leta 2019, ki prodira prav v osrčje tematike razstave, kako se lahko sodobna umetnost spopada z zelo hitro spreminjajočim svetom. "V mojem primeru se ukvarjam s to temo v povezavi s tehnologijami skozi tranformirajočo izkušnjo," poudarja avtor.

Meta Grgurevič je v slovenskem prostoru znana kot del prodorne generacije slovenskih diplomantov beneške akademije iz srede 2000, ki je od vsega začetka na sceno vstopala samosvoje ter pomembno prevetrila diskurz slovenske sodobne umetnosti. Njeno delo Timekeepers je bilo prvič videno na 31. grafičnem bienalu v Ljubljani in takrat je prejelo nagrado občinstva.

Grajenje mostov med državama
Knut M. Ore, častni konzul RS v Oslu, je dejal, da gre za trenutek, ki ga lahko štejemo za začetek večjega sodelovanja med Slovenijo in Norveško, saj sta se prvič povezali dve večji javni ustanovi za sodobno umetnost.

Za vstop v koprodukcijsko delovanje je veliko dobrih razlogov: finančni (združevanje virov); umetniški (sodelovanje med umetniki iz različnih okolij, kulture itd.); dostop do tujih trgov (vsak direktor ali muzealec najbolj pozna svojo državo in lažje pridobiti predprodajne ali lokalne naložbe).