Še domači filmi so nekakšni videomuzeji naših spominov: dragocene priložnosti, da vidimo, kako je bilo videti vsakdanje življenje v času, ki je minil, a hkrati v času, ki ne izginja več, temveč ga lahko pospravimo na polico. Film ima celo sposobnost, da nostalgijo prebudi tudi pri tistih, ki nekega časa sploh niso doživeli. In nostalgiji se ne da pomagati, lahko si jo le lajšamo z begom: v "zlate čase", v romantično predstavo o svetu, ki je bil na videz bolj preprost, kot je sedanjost.

Takšno je izhodišče francoskega filma Zlati časi, ki si udejanjeno nostalgijo zamisli kot storitev: kot film, v katerega lahko vstopiš, ki je narejen samo zate. Šestdesetletni Viktor je depresiven, razočaran nad delom in svojim zakonom z Marianne; želi si, da bi se lahko vrnil v sedemdeseta, ko je bil mlad, poln življenja in načrtov za prihodnost. Ko ga Marianne zapusti, se odloči za večer v sedemdesetih, v tednu, ko sta se pred štiridesetimi leti spoznala, in ki ga zdaj ohranja v spominu kot najlepše dni svojega življenja. Viktor v bežanju v preteklost začne na moč uživati – celo tako zelo, da si ne želi več vrnitve v sedanjost.

Film Zlati časi pa vendarle ni tako romantičen – ali tako ciničen – , da bi sklenil, da je najboljše že za nami, in da je lahko le še slabše, kot je bilo. Da je romantiziranje preteklosti lahko tudi simptom privilegiranosti, film položi v usta Marianne, ko ta vidi lažna sedemdeseta, kot so jih ustvarili za Viktorja. Takole reče: "Jaz jih ne pogrešam – dajala so lažen občutek svobode. Posiljevalcev niso kaznovali, narediti splav je bila prava nočna mora in občutek sem imela, da živim v pepelniku."

In res: tudi film je navsezadnje le zgodba, ki jo nekdo pripoveduje – četudi je lahko zgodba v zgodbi. Zlati časi se poigravajo z metabesedilnostjo, ki ustvarja svojo lastno, vzporedno pripoved, o resnici in zgodbah, ki si jih pripovedujemo, o dejanskosti, kakršna je in kot si želimo, da bi bila. Nicolas Bedos je posnel film, ki je v svojem bistvu še vedno mainstreamovski, namenjen temu, da zabava, in s srečnim koncem občinstvu da dober občutek. Vseeno pa je v njem jasno berljiv vpliv nadrealističnih filmov Charlieja Kaufmana, nostalgije Woodyja Allena in metabesedilnega proučevanja spominov Pedra Almodovarja. Ta morda deluje kot želja po nečem večjem – po nečem, kar je postavljeno jasno v prihodnost.

Iz oddaje Gremo v kino.