Zoran Janković je že dvanajsto leto župan slovenske prestolnice, kar ga uvršča med ljubljanske župane z najdaljšim županovanjem. Na letošnjih volitvah bo skušal Ljubljančane prepričati, da mu podelijo še četrti mandat. S svojim tretjim mandatom pa je zelo zadovoljen. "Mandat je bil zelo uspešen. Nedvoumno je, da imam najboljšo ekipo, ki je konkurenčna vsakemu zasebnemu podjetju. Vsak naš projekt, vsaka naša dejavnost je namenjena povečanju kakovosti življenja Ljubljančank in Ljubljančanov. Ni treba, da bi se hvalili, za nami stojijo dela. Ta so vidna na vsakem koraku," razlaga Janković.

Nov mandat, kot ste dejali v mestnem glasilu Ljubljana, naj bi bila "češnja na torti v razvoju Ljubljane", saj naj bi slovenska prestolnica med drugim končno dobila pokrit olimpijski bazen Ilirija, prenavlja se Cukrarna, začela naj bi se dela v Rogu ...
Češnja na torti zato, ker bomo končali težko pričakovane projekte, ki jih iz različnih razlogov prej nismo mogli narediti, pa tudi meni osebno so zelo blizu. Na področju infrastrukture bomo dokončno uredili skoraj vso kanalizacijo. Ko sem nastopil prvi mandat, leta 2006, je bilo 68 odstotkov gospodinjstev priključenih na kanalizacijsko omrežje. Lani jih je bilo že 88 odstotkov, leta 2021 jih bo 98 odstotkov. Kanalizacija bo urejena praktično povsod, razen po nekaterih hribovskih zaselkih, kjer je otežen dostop. To je trenutno največji kohezijski projekt v državi, za katerega smo pridobili evropska sredstva. Pa tudi sicer lahko pohvalim svojo ekipo, ki je uspešna pri pridobivanju evropskih sredstev za projekte, ki niso pomembni samo za Ljubljano, temveč tudi širše in so prepoznavni tudi po Evropi. Projekt regijskega centra za ravnanje z odpadki Rcero, kjer predelujemo odpadke za tretjino Slovenije in za katerega smo dobili največ evropskih sredstev, je končan in z njim se hvali vsa Evropa. Na področju kulture smo prejšnji teden začeli prenovo Cukrarne, ki je bila napovedana že davnega leta 1984. Gre za največji slovenski objekt s področja kulture, ki je vreden 21 milijonov evrov, v njem bomo uredili galerijski prostor. Upam, da bo do konca leta sodišče izdalo pravnomočne odločbe še preostalim štirim začasnim uporabnikom Roga, saj so štiri že rešene v korist mesta. Ko bodo sodni postopki končani in bo sodni izvršitelj izpraznil Rog, bomo takoj začeli prenovo. Letos je postalo naše tudi Baragovo semenišče (v osrednjem delu je Festivalna dvorana oz. Pionirski dom), ki bo postalo novo umetniško-izobraževalno-kongresno središče. Profesor Janez Koželj je pripravil celotno ureditev območja med Vilharjevo, Linhartovo, Železno cesto in Dunajsko. Dogradili bomo manjkajoči del stavbe, ki je zdaj izvedena do polovice. Na področju športa računam, da bomo do februarja dobili gradbeno dovoljenje za atletski stadion ŽAK v Šiški. Če bo vse potekalo po načrtih, bomo dela začeli maja ali junija in v enem letu bomo tako dobili stadion, ki bo omogočal vrhunska svetovna atletska tekmovanja. V kratkem bomo podpisali pogodbo s projektantom olimpijskega pokritega bazena Ilirija, na Vevčah bomo zgradili nov pokriti bazen, zemljišče zanj smo že kupili. Načrtujemo novo dvorano za kerling v Zalogu, tudi zanjo že imamo zemljišče. V Tomačevem bomo uredili teniški center na območju nekdanjega Gradianta. Kar se tiče zdravstva: v teku je gradnja prizidka ZD Bežigrad, v Jaršah bomo naredili nov center z zdravstvenim domom, dnevnim centrom za starejše in knjižnico. Tu je še prenova zdravstvenega doma na Rakovniku in Metelkovi. Na področju stanovanj bomo zgradili tisoč petsto neprofitnih stanovanj. Potem so tu še nova območja za pešce, začela se bo celovita prenova Trubarjeve, izvaja se že prenova Erjavčeve ceste, načrtujemo tudi peš cono vse do Cukrarne mimo Roga. Želim si, da bi začeli prenavljati Plečnikov stadion, in upam, da bo gospod Pečečnik, potem ko so mu mnoga leta nagajali, končno dobil gradbeno dovoljenje oz. okoljsko soglasje pristojnega ministrstva. Prav tako pričakujem dovoljenje za prenovo Plečnikove tržnice.

MOL bo poleg številnih zasebnih investitorjev gradil številna nova stanovanja. Ali se v Ljubljani res toliko povečuje število prebivalstva? Hkrati že tako ali tako rastejo cene rabljenih stanovanj?
Potreba po nepridobitnih stanovanjih v Ljubljani je velika in ponosen sem, da nam je uspelo sklad povečati za več kot 1.500 stanovanj in rešiti toliko stanovanjskih problemov. Skupaj tako upravljamo že 4.200 stanovanj. Uspešno smo izvedli tudi prvi javni razpis za mlade posameznike, družine in pare, pri katerem smo z žrebom izbrali 30 mladih, ki se jim je nasmehnila sreča. Načrtujemo novih 1.500 nepridobitnih stanovanj v naslednjih štirih letih. Del jih bomo zgradili, del odkupili na trgu. Trenutno je cena tržnih stanovanj visoka, ocenjujem pa, da se bo prihodnje leto začela gradnja najmanj tisočih stanovanj za trg, kar bo vplivalo na ugodnejšo ceno. Dejstvo je, da se v Ljubljano investira in realna cena stanovanja, z izjemo najožjega središča, je 2.200 evrov na kvadratni meter brez davka.

V predvolilnem času pred štirimi leti ste povzdigovali razglasitev Ljubljane za zeleno prestolnico Evrope 2016. S tržnega stališča se zdi, da je bil to popoln uspeh. Ljubljana je v tujini bolj prepoznavna, kar se občuti v vedno večjem turističnem obisku. Koliko turistov oz. kako blizu smo kritične meje, ki jo lahko še sprejme Ljubljana, da ne bodo trpeli njeni prebivalci in začeli izražati odkrito nezadovoljstvo s turisti?
Naziv zelena prestolnica Evrope je največje priznanje, ki ga mesto lahko prejme. Čeprav je eno najpomembnejših mednarodnih priznanj, ni edino, saj smo jih dobili okoli 60. Ob podelitvi naziva je komisija dejala, da je Ljubljana naredila največji premik v kakovosti življenja v najkrajšem času in da uspešno izpolnjuje zaveze iz trajnostno naravnane vizije Ljubljana 2025, dokumenta, ki je bil sprejet že leta 2007, ko naziv zelena prestolnica Evrope sploh še ni obstajal. Začeli smo urejati javni prostor, tako da smo iz mestnega središča umaknili motorni promet ter prostor namenili pešcem in kolesarjem. S tem smo površine za pešce povečali za več kot 600 odstotkov. To urejanje je spodbudilo večji prihod tako domačih kot tujih gostov. Od 400.000 prenočitev v letu 2006 smo prišli do današnjih milijon sedemsto tisočih. Cilj je imeti tri milijone nočitev, vendar le milijon gostov. Ta trenutek turist v Ljubljani biva 2,1 dneva, začeli pa smo s povprečjem 1,2 dneva. Zato, da bi gostje pri nas ostali tri dni, potrebujemo močnejši kongresni turizem in povezavo z drugimi deli Slovenije, kar naš javni zavod Turizem Ljubljana že uspešno izvaja, saj turiste popeljejo na izlete v sosednje kraje. Sicer pa je Ljubljana, kar se tiče turističnega obiska, daleč od kritične meje. V anketi, ki je bila izvedena, je kar 91 odstotkov Ljubljančanov izrazilo pozitiven odnos do turizma v Ljubljani. Mesto je s svojo ponudbo, čistočo, zelenostjo, varnostjo in prijaznostjo konkurenčno vsem.

Množice turistov že vplivajo na Ljubljano. Cene nepremičnin v središču mesta in njegovi bližnji okolici se strmo dvigajo, tudi zato, ker se stanovanja uporabljajo za turistične nastanitve, ki se tržijo prek spletnih platform, kot sta Airbnb ali Booking.com. Celo nekdanji trgovski in storitveni lokali ter kleti so spremenjeni v sobe.
Vsak se sam odloča, čemu bo namenil svojo nepremičnino in dokler upošteva predpise, v tem ni nič narobe. Cene stanovanj se ne dvigajo zaradi turistov, temveč je Ljubljana zaradi svoje prepoznavnosti postala zanimiva za različne investitorje. Tako bo Zlatarna Celje nasproti hotela Intercontinental gradila nov hotel s petimi zvezdicami, nov hotel s 150 sobami bo tudi na področju Šumija. Prepričan sem, da se bo začel graditi tudi hotel Bellevue in pričakujem, da bo poslovnež Izet Rastoder v Stožicah prav tako zgradil hotel.

Veliko stanovanj se turistom oddaja tudi nezakonito, brez potrebnih dovoljenj in plačil prispevkov. MOL je najbrž tudi precej oškodovan, saj ne pobira turistične takse. Ali MOL glede tega izvaja kakšen nadzor?
Mesto tega ne more nadzirati, se pa s tem problemom srečujejo vsa mesta po svetu. Kot pozitivne ocenjujem zadnje akcije finančne uprave (Furs), ki je zasegla več kot dva milijona neplačanih davkov in hkrati naložila kar nekaj kazni. Evropska zakonodaja mora urediti, da se nepremičnin ne oddaja na črno. Če pogledamo, zakaj kdo služi na ta način: del zaslužka je v tem, da se ne plačujejo davki in turistične takse – kar ni prav. Vendar ne gre samo za Airbnb. Tudi nekaj hotelov in hostlov ni plačevalo turistične takse. Dobili so precej visoke kazni, ki za pravno osebo znašajo 24.000 evrov in več.

Zakaj so se izogibali plačilu turistične takse? Ker je v Ljubljani že kar visoka? S prvim majem se je zvišala z 1,265 evra na 2,5 evra. Po novem letu pa bodo turistični prispevki znašali tri evre in 12 centov, saj bo turistični taksi dodana še promocijska taksa.
Plačevali niso takse, ki je znašala 1,27 evra. Tisti, ki trdijo, da je turistična taksa 2,5 evra previsoka, bi jo morali primerjati s turistično takso v drugih evropskih glavnih mestih. Obstaja sicer tudi možnost, da bi v prihodnosti naredili dva cenovna razreda. Nikakor pa ne razumem, da kdo ni plačeval turistične takse, ker je imel preveč naložb, saj to pomeni, da si je prilastil denar mesta. Z brezobrestnim posojilom na račun mesta je gradil svojo naložbo, kar je nesprejemljivo. Kazni so vzgojne tudi za druge, saj vedo, da jih bomo kontrolirali.

Pristojnih inšpektorjev imate dovolj?
Za svoje delo, ko ugotavljamo, da dejavnost ni registrirana, jih imamo dovolj.

Pred nekaj tedni je direktor hotela Slon v Delu opozoril, da Ljubljana pogreša večji kongresni center, ki bi v Ljubljano privabil premožnejše goste, kar bi vplivalo na dobičkonosnost hotelov, letalskih prevoznikov, odličnost in kakovost trgovin v mestu ...
Na Gospodarskem razstavišču ob dvorani A bomo zgradili novo dvorano.

To bo nov ljubljanski kongresni center?
Že zdaj imamo kongresni center. Z novo dvorano pa bomo lahko sprejeli večje število kongresnikov. Problem, ki se bo lahko pojavil čez recimo štiri leta, ni slaba prepoznavnost, ampak slaba letalska povezanost s svetom.

Ljubljančani, tako se zdi, imajo največ pripomb glede prometa v Ljubljani. Podžupan Janez Koželj je v enem izmed intervjujev poudaril, da je prenovljena Gosposvetska cesta neke vrste model vračanja mestnega prostora pešcem in kolesarjem in da je to trend. Katere premike k trajnostnim oblikam mobilnosti ste si še zamislili?
Na področju trajnostne mobilnosti smo naredili veliko. Če primerjate druga evropska mesta, boste ugotovili, da takšne urejene površine za pešce in kolesarje v mestnem središču, velikosti 10 hektarov, nima nobeno mesto. To nam priznajo številni, ki nas obiščejo. Pomembno je sobivanje pešcev in kolesarjev, kar pomeni, da ima najšibkejši člen, pešec, prednost pred drugimi. Na drugem mestu so kolesarji, ki morajo voziti po središču mesta s hitrostjo pešca. Ljubljana je na Copenhagenize indexu (indeks prijaznosti mest do kolesarjev) na osmem mestu na svetu, na kar smo zelo ponosni. Danska prestolnica ima zelo dolgo tradicijo in je kolesarjenje začela razvijati pred 80 leti, mi pa šele pred enajstimi. V tem času smo izvedli številne izboljšave, med drugim se lahko pohvalimo, da imamo urejenih 230 kilometrov kolesarskih stez. Letos smo dobili 5 milijonov evropskih sredstev za kolesarske steze, kar pomeni, da jih bomo še širili. V prihodnjem mandatu bomo postavili še deset novih postaj Biciklja, ki je izjemno priljubljen, saj dosegamo več kot 5,5 milijona izposoj, in je po številu uporab boljši kot na Dunaju, ki ima šestkrat več prebivalcev.

Ljubljana bo, kot pravite, dobila tudi evropska sredstva za ureditev kolesarskih stez. Kdo jih načrtuje? Nekatere nove kolesarske steze se z vidika kolesarja zdijo obupne. Dva primera. Povezava ŽAK–stavba NPU-ja za tovarno Litostroj. Polna je klančin za uvoze, ki ne vodijo nikamor oz. je za njimi zgolj ograja. Na prenovljeni Dalmatinovi so na prejšnji kolesarski stezi pri Domu sindikatov postavili tablo za avtobusno postajo.
Pri Žaku še ni nič narejenega, tam je steza zgolj zarisana. Lahko pa govorimo o novih ureditvah, recimo o Grablovičevi ulici, kjer so nekateri trdili, da kolesarska steza ni optimalna. Seveda je optimalna, saj smo naredili dvojno kolesarsko stezo, ki je prej ni bilo. Tudi na Hradeckega cesti je ni bilo. Je sicer nekoliko ožja, ampak drugače je ni bilo mogoče izpeljati, saj je ne moremo širiti na železnico ali podirati zgradbe. Tudi na Dalmatinovi je urejena kolesarska steza, smo pa prestavili avtobusno postajališče, ki je zdaj pri Domu sindikatov, kar je do pešcev bolj prijazno. Tako imamo na Dalmatinovi eno postajo LPP-ja namesto dveh. Zato, da smo prišli do najboljših ugotovitev, je bilo potrebnih veliko študij. Kolesarji po Dalmatinovi zdaj ne vozijo po cesti, pred avtobusom, ampak je steza speljana po pločniku. In čeprav je na tem mestu ožina, je za kolesarje bolj varno, kot če bi se vozili po cesti.

Število kolesarjev v Ljubljani narašča, vedno več je uporabnikov električnih koles in električnih skirojev, ki prav tako vozijo po kolesarskih stezah, ki so speljane po pločnikih. Takšna ozka grla, kot je primer Dalmatinove, povzročajo zmedo in gnečo. Tako pri kolesarjih kot pri pešcih.
Na pločniku ima pešec prednost. Tako kot na Čopovi je tudi tu center mesta, in kot že rečeno, pešci imajo prednost. Sicer pa 95 odstotkov kolesarjev vozi po predpisih, žal je tudi nekaj odstotkov takih, ki nobenega ne upoštevajo in potem vse to porušijo. Res pa je, da se nekaterim ozkim grlom žal ne moremo izogniti, kajti hiš, zaradi kolesarskih stez, ne moremo rušiti. Bomo pa na zoženja opozarjali s posebnimi opozorilnimi tablami. Smo pa na novo uredili kolesarske steze na Zaloški cesti, uredili jih bomo tudi na Tržaški, Dunajski, Drenikovi in Vodnikovi cesti. Na njej bo kolesarska steza urejena po pločniku, kajti, kot že rečeno, stavb ne moremo rušiti, in tam, kjer bo zoženje, bomo nanj opozorili s posebnimi tablami.

Ali se obetajo kakšne spremembe na področju javnega prevoza? Večina avtobusnih linij je še vedno speljanih skozi središče mesta. Novih linij, ki bi med seboj povezovale druge dele mesta, brez zamudne vožnje skozi središče Ljubljane, je malo. Podžupan Koželj je v intervjuju za Objektiv omenil, da se je z direktorjem LPP-ja pogovarjal o uvedbi krožne linije in hitrih linij do parkirišč P+R ter da je "čas za debato o drugih spremembah linij".
Profesorja Koželja je treba natančno brati. Vse linije so postavljene tako, da čim hitreje pripeljejo v center mesta. Avtobusne linije so podaljšane v tiste sosednje občine, kjer smo dobili soglasje, in razen Domžal je LPP prisoten v vseh sosednjih občinah. Tisto, kar je prof. Koželj opozoril, je dejstvo, da imamo 217 mestnih avtobusov, od tega jih že 80 vozi na metan. Avtobusi so zdaj v povprečju stari devet let, pred našim prihodom pa je bila povprečna starost 18 let, kar pomeni, da vozni park z nakupom novih, do okolja prijaznih avtobusov ves čas pomlajujemo. Načrtujemo pa, da bo po prestavitvi sedanje avtobusne postaje na Vilharjevo cesto, ko bo na voljo električni avtobus, ki bo lahko vozil cel dan brez dodatnega polnjenja, le-ta vozil po mestnem notranjem obroču, po Slovenski, Masarykovi, Resljevi in Karlovški. Vozil bo brezplačno, tako kot električna vozila Kavalirji. Tedaj bomo lahko organizirali linije brez prestopanj, za zdaj pa je treba prestopati. Zato smo tudi z Urbano omogočili devetdesetminutno vožnjo z večkratnim prestopanjem, ki stane 1,2 evra.

Ali je Ljubljana že dovolj ambiciozna, da bi sprejela kakšne resnejše ukrepe proti motornemu prometu? V Nemčiji številna mesta prepovedujejo dizelske motorje zaradi vpliva na kakovost zraka. Nekatera druga mesta uvajajo pristojbine za vožnjo po centru. Ali bi lahko Ljubljana uvedla recimo takso na parkirišča podjetij, ki jih zastonj ponujajo uslužbencem. Tudi zaradi tega v Ljubljani poteka prevoz na delo v glavnem z avtomobili.
Že v Mercatorju smo razmišljali, da bi delavcem namesto plačila prevoza na delo kupili vozovnice za javni prevoz. Vendar, dokler bo veljalo, da je plačilo prevoza na delo neke vrste dodatek k plači, bo to težko spremeniti. Z uvedbo sistemov P+R na mestnih vpadnicah smo dnevnim migrantom, ki v Ljubljano prihajajo bodisi zaradi služb ali po drugih opravkih, omogočili kombiniranje javnega in zasebnega prevoza po zelo ugodni ceni 1,2 evra za parkiranje in dve vožnji z avtobusom, kar zmanjšuje število avtomobilov v samem mestu. Po drugi strani pa nismo pozabili na meščane, ki prav tako imajo pravico parkirati v bližini svojega doma, zato smo v spalnih naseljih uredili enosmerni promet, s čimer smo pridobili 7.000 parkirnih mest. Meščanom so tako na voljo letne dovolilnice za parkiranje, ki stanejo od 60 do najdražjih 200 evrov za center mesta. V garažni hiši pod Kongresnim trgom, ki jo je Zveza potrošnikov Slovenije ocenila za najboljšo v Sloveniji, stanovalci lahko parkirajo za 60 evrov na mesec. Ugodnejšega parkiranja ni mogoče dobiti. Kar se tiče kakovosti zraka je pomemben tudi podatek, da se je s tem, ko smo omejili vožnjo z avtomobili po delu Slovenske ceste, koncentracija črnega ogljika zmanjšala za 70 odstotkov, pri čemer se na okoliških cestah ni povišala. Tudi sicer za izboljšanje kakovosti zraka v mestu delamo veliko, se pa strinjam, da bo potrebno na tem področju, posebej kar se tiče avtomobilov, še dodatno postoriti. Vendar je to, kar urejajo v Nemčiji, šele začetek.

V preddverju državnega sveta trenutno poteka razstava, na kateri so predstavljeni številni neizvedeni državotvorni projekti, kot sta dva projekta NUK-a, ministrstva na Dunajski, kjer je bila nekoč Topniška vojašnica ("vojašnica Ljuba Šercerja"). Potem so tu še SNG Drama, ljubljanski potniški center ...
Gre za projekte, ki niso v domeni mesta, ampak države. Kljub temu sem vedno zagovarjal, da moramo dobiti NUK II. Doslej je bilo stran vrženih 25 milijonov evrov za projekt, ki so ga naročili, plačali, zavrgli in naročili novega. Če bo enako z novim projektom, bo to tragedija. Me pa veseli, da naj bi se začela prenova Drame in gradnja umetnostnih akademij na Roški. Predvsem pa si želim, da bi lahko potrebna dovoljenja hitreje pridobivali. To, kar se dogaja s Plečnikovim stadionom, da organi v sestavi istega ministrstva enkrat odobrijo, drugič isto zadevo zavrnejo, je nesprejemljivo. Tega ne razumem.

Zgodba s prenovo Plečnikovega stadiona traja že desetletje. Še starejše so zgodbe z gradbenimi jamami v na obrobju mestnega središča.
V primeru sodne stavbe so kupili zemljišče in se nato premislili. Ne bom se spuščal v to, ali je lokacija prava ali ne. Obstaja pa denimo krasna lokacija na Dunajski. Če bi bila tam ministrstva, bi lahko država vrnila nazaj vse nepremičnine, ki jih najema. Kar bi bilo zelo učinkovito.

Morda bi ta opuščena zemljišča lahko država prodala ali zamenjala z MOL-om ali kom drugim. Tudi MOL je z državo zamenjal stavbo nekdanje bežigrajske občine, kjer bodo prostori uradov ljubljanske upravne enote.
Zakon omogoča brezplačne prenose med mestom in državo. Z državo smo se dogovorili, da ji stavbo dodelimo brezplačno, nam pa se vrnejo vsi drugi prostori, v katerih so zdaj državni uradi. Nazaj bomo dobili izpraznjeno stavbo Kresije ter stavbe nekdanjih občin Vič, Šiška in Moste. Drugo leto bomo poskrbeli, da bo čim več naših služb na enem mestu, kar bo še prijaznejše do naših meščank in meščanov.

Kaj pa projekti, v katerih je sodeloval MOL, pa prav tako že vrsto let stojijo, denimo Stožice?
Javni del projekta Stožice je bil končan že leta 2010. Ljubljana je dobila nogometni stadion, ki ga je UEFA uvrstila med tri najlepše v Evropi v svojem razredu. Dobili smo večnamensko dvorano, ki je po mnenju vseh prva v Evropi za športne prireditve, poleg tega smo v dvorani gostili tudi številna znana glasbena imena, ima pa 1.000 parkirnih mest. Za javni del Stožic smo plačali 114 milijonov evrov iz proračuna, vanj pa smo prejeli 111 milijonov evrov. MOL je torej za oba objekta in parkirna mesta plačala 3 milijone evrov neto plus DDV. Tragedija pa je, da je zasebnik, ki je zgradil javni del in ga dal v uporabo MOL-u, po krivdi bank šel v stečaj. Iz stečajne mase ga je odkupil Izet Rastoder. To je čisto zasebna naložba, in točno se ve, kje je meja, kaj je naše in kaj je zasebno. Prepričan sem, da bo gospod Rastoder drugo leto nadaljeval projekt.

Drug podoben projekt, ki se tudi vleče več kot desetletje, pa je ljubljanski potniški center.
Mesto je naredilo vse, kar je lahko, da bi se projekt izpeljal. Leta 2007 smo uredili vso potrebno dokumentacijo za gradnjo železniške postaje in trgovskega centra. Profesor Koželj je pripravil predlog, da so stebri postavljeni tako, da je možna poglobitev železnice, brez rušenja stebrov. Kar je ključno. Za železniško in avtobusno postajo, ki sta last Slovenskih železnic in države, je v državnem proračunu za leto 2019 namenjenih 66 milijonov evrov. Se pravi, da se bosta prihodnje leto začeli graditi.

Za Ljubljano in tudi druga slovenska mesta bi bila dobrodošla tudi povezava brniškega letališča z železnico, o čemer se govori prav tako več kot deset let.
Tudi to je projekt države. Z župani gorenjskih občin smo pred osmimi leti podpisali memorandum, da se zgradi hitra železniška proga Ljubljana–Kranj–Jesenice, z odcepom na Brnik. Hitra železniška povezava pa bi potekala tudi skozi Ljubljano. Tedanji prometni minister Patrick Vlačič je to podprl, zdaj pa smo žal na začetku.

Mislite, da bo imel novi premier Marjan Šarec, kot nekdanji župan, več posluha za tovrstne lokalne projekte.
Dajmo mu priložnost. Bil je dober župan, razume probleme občin, zdaj načrtuje povišanje povprečnin. Predlagali smo različne višine povprečnin, saj obstajajo občine, ki, denimo, nimajo vrtca ali gasilske brigade, kot jih imamo mi. MOL za gasilsko brigado nameni 6 milijonov letno, za knjižnico, ki je druge občine nimajo, pa sedem milijonov letno. Mestne in večje občine imajo nekatere stvari, ki jih druge nimajo. Zato smo predlagali, da se povprečnina normira glede na višino stroškov, ki jih občina ima. Bomo videli, kaj bo.

Med državnimi projekti, ki se omenjajo v Ljubljani, naj bi bila tudi širitev dela ljubljanske obvoznice na šest pasov.
Ideja je nastala zaradi težav na izvozih, ne zaradi šestih pasov. Severno obvoznico bi omejili tako, da po njej ne bi smeli voziti tovornjaki, največja hitrost bi se znižala na devetdeset kilometrov na uro. Odstavni pasovi bi postali vozni pasovi. Vendar bi bilo potrebno omogočiti dvojne izvoze. Zjutraj je povsod gneča, in če se pelješ proti Ljubljani, se ustaviš že v Domžalah. Država, MOL in BTC smo sprejeli enajst sprememb na delu Šmartinske, Letališke in Leskovškove, ki bodo omogočale hitrejši izvoz z obvoznice do BTC-ja.

Na področju BTC-ja želi nov trgovski center postaviti Ikea, projekt pa zaradi sodnega spora s stečajnim upraviteljem, ki upravlja zemljišča, preko katerih naj bi potekala dovozna pot, že nekaj časa stoji.
Treba se je dogovoriti za ceno. Ikea bi že danes lahko dobila gradbeno dovoljenje. Cesto, ki bo prej ali slej zgrajena, potrebuje za uporabno dovoljenje. Ikea je tudi naredila novo prometno študijo, ki dokazuje, da ne potrebuje izvoza z Ameriške ulice na Kajuhovo. Če bo njihov predlog potrdila tudi stroka, bomo predlagali spremembo občinskega načrta z utemeljitvijo, da za uporabno dovoljenje zadostuje dostop do Ikee. Ko bo dobila to dovoljenje, bo začela graditi. Prepričan sem, da bo to prihodnje leto.

Za dokončanje centra pa bo treba vsaj leto in pol?
Eno leto.

Med načrti imate tudi zmanjševanje javnega dolga MOL-a, ki je bil nekoč med bolj zadolženimi občinami.
Javni dolg MOL-a je trenutno 98 milijonov evrov, konec leta bo 95 milijonov. Letos smo vrnili 19 milijonov evrov, kar pomeni, da bo dolg znašal 320 evrov na prebivalca. Zato smo med manj zadolženimi občinami. Poleg tega pa imamo tudi svoja podjetja, javni holding, stanovanjski sklad, Gospodarsko razstavišče, Tehnološki park ... Če vse skupaj seštejem, bo javni dolg 155 milijonov evrov na 650 milijonov prihodkov. MOL bi lahko javni dolg vrnil v enem letu, če bi ustavili vse naložbe, ki jih izvajamo za izboljšanje kakovosti življenja meščanov, česar seveda ne bomo naredili, saj nam je pomembno, da se mesto razvija.

Katero podjetje je najbolj dobičkonosno?
Ne gre za dobičkonosnost, saj cen nismo dvignili že vrsto let. Javni holding Ljubljana bo imel konec leta 330 milijonov prihodkov, sredstva pa ves čas usmerjamo v razvoj. Vsa naša javna podjetja se lahko pohvalijo z najboljšimi in najugodnejšimi storitvami v Sloveniji: tako Snaga, Vodovod - Kanalizacija, LPP, pri ogrevanju pa smo drugi najcenejši, takoj za Velenjem. LPP-ju vsako leto zagotavljamo subvencijo 12 milijonov evrov, da lahko vsa ta leta vzdržujemo ugodno ceno prevoza. Poslujemo izjemno dobro v korist meščank in meščanov.

Lekarne Ljubljana pa so dobičkonosno trgovsko podjetje, ki postaja vedno večje in se širi tudi v druge občine, v Postojno, Grosuplje ...
Zato ker dobro poslujejo, ker so največje in najboljše, se lahko tudi širijo. Vendar je treba vedeti, da ceno zdravil določa država, ne MOL, in te so povsod enake; marže so torej določene. Drugače je z drugimi produkti, ki so v prosti prodaji. Vsak se sam odloča, kje bo recimo kupil plenice - v trgovini ali lekarni. Del presežka prihodkov nad odhodki, ki ga ustvari Lekarna Ljubljana, namenjamo razvoju zdravstva. Lekarniška zakonodaja, ki je bila sprejeta lani, dopušča le dva grosista, ki sta v tujih lasti in bosta dobičke plasirala v tujino. Lekarna Ljubljana pa ne more biti več grosist, kar je tragedija.

Kako je z donacijami mestu. Ali jih še vedno zahtevate ob večjih naložbah v Ljubljani?
Nikoli od nobenega nisem zahteval donacije. Je pa razumljivo, da podjetje, ki v Ljubljani ustvarja dobiček, vlaga v kulturo, šport, socialo, izobraževanje … S tem si ustvarja tudi prepoznavnost in krepi svojo blagovno znamko.

Zaradi sporne donacije Gratela je bila proti vam letos vložena ena od dveh pravnomočnih obtožnic, kar pomeni, da bo zadeva dobila epilog na sodišču.
Tega si želim, da se končno stvari razčistijo. Nikoli nisem govoril čez delo tožilstva in sodišča, temveč o tožilki Blanki Žgajnar, ki vodi vse moje primere in več kot očitno je, da dela z namenom, da mi škodi. V primeru Gratel naj bi bil skorumpiran, ker je Gratel dal donacijo ljubljanskemu gradu? Vprašal sem, zakaj ravno ta primer, čeprav imamo še 3000 podobnih, ko je podjetje doniralo sredstva nekemu javnemu zavodu. Ko sem bil predsednik uprave Mercatorja, smo mestu, kjer smo gradili trgovino, podarili donacije, zato jih še vedno zagovarjam. Na ta način podjetje ravna družbeno odgovorno in si ustvarja dobro ime. Kaj je narobe, če vlaga v vrtce, v bolnišnice, v šport ... Za zdaj je dvanajst sodnih primerov rešenih v mojo korist. Ker je obtožnica pravnomočna, bom šel na sodišče. Zanima pa me, kako bo tožilka zagovarjala stališče, da sem skorumpiran, medtem ko je sredstva dobil naš javni zavod. Vso pošto redno dvigujem, odzovem se na vse pozive sodišča in bom tam, ko me pokličejo. Tudi če bo to že jutri.