Disidentski kitajski umetnik Aj Vejvej je podelitev Nobelove nagrade Moju opisal kot "žalitev človeštva in književnosti".
Če je Akademija v svoji utemeljitvi zapisala, da Nobelovo nagrado za književnost podeljujejo pisatelju, ki "s halucinatoričnim realizmom spaja ljudske pripovedke, zgodovino in sodobnost", in če je denimo Michel Hockx, profesor kitajščine na Univerzi v Londonu, Moja opisal kot "enega izmed velikanov kitajske književnosti, ki se lahko pohvali z opusom tehtnih del o tehtnih temah", pa obstaja tudi druga plat medalje.Revizionistično pisanje zgodovine
Mo Jan v domovini velja za literarno eminenco. Uradno glasilo Komunistične partije, časopis Ljudski dnevnik, danes ekstatično poroča: "Mo Jan je dobitnik Nobelove nagrade za književnost! Prvi Kitajec, ki mu je ta čast pripadla. Kitajska književnost je morala čakati predolgo, kitajski narod je moral čakati predolgo." Časopis tako mirno spregleda Gaa Šingdžiana, kitajskega pisatelja, ki je nagrado dobil že leta 2000, v obdobju, ko je imel francosko državljanstvo, živel v Franciji ter se jasno distanciral od kitajskega kulturnega nacionalizma.
Mo: ne ogiba se velikih tem, ni pa aktivist
V tujini trenutno verjetno najširše poznani kitajski umetnik, Aj Vejvej, je nad Mojevo zmago ogorčen. "Nagrado podeliti takemu pisatelju pomeni žalitev za človeštvo in za literaturo. To je sramota za odbor, ki je izbral pisca, čigar opus ne dosega dosedanjih standardov Nobelove nagrade." Kot primer čisto drugačnega formata osebnosti opozarja na Liuja Šiaoboja, pisatelja in aktivista za človekove pravice, ki je leta 2010 dobil Nobelovo nagrado za mir, danes pa je v domovini politični zapornik, obenem pa ostro napada Moja, ki po njegovem mnenju "niti malo ne sodeluje v družbenem boju". "Književnosti in aktivizma se nikoli ne da ločiti od trenutne politične situacije. Kitajska je država, v kateri ne obstaja svoboda izražanja."
Drugačnega mnenja pa je denimo ugledni pisatelj in režiser Šiaolu Guo: "Njegovo pisanje je globoko vsajeno v kitajsko kmečko prst in zgodovinski kontekst. Izjemno srečen sem, da je dobil nagrado, saj bo to sodobnemu svetu ponudilo veliko globlji vpogled v pravo bistvo naše književnosti, onkraj površnih predstav in diskusij o naših gospodarskih poročilih."
Mo Jan, ki je zaslovel v osemdesetih kot najvidnejši predstavnik generacije, ki je prekinila z dotakratnim literarnim izročilom, je najbrž najbolj prevajani sodobni kitajski pisec. Na začetku letošnjega leta je bil denimo v okviru londonskega knjižnega sejma ena izmed glavnih gostujočih "atrakcij". Na Zahodu je poznan predvsem po knjigi Rdeče žitno polje oziroma Rdeči sirek (Hong gao liang) (1987), ki jo je na filmsko platno prenesel režiser Džang Jimou.
"Kako sploh pisati o zgodovini Kitajske v 20. stoletju?" se je za The Independent še vprašal profesor Hockx. "Njegov odgovor je to, da se vsake teme loti na "lokalni" ravni. Nikoli ni odkrito političen, a obenem spodkopava uradno državno linijo in jo prikazuje skozi oči revnega ruralnega prebivalstva."
Beethovnova viharnost ali Goethejeva spravljivost?
Namig o Mojevi zasebni drži najbrž lahko najdemo v anekdoti, s katero je leta 2009 sklenil svoj govor na frankfurtskem knjižnem sejmu. Povzel je zgodbo o tem, kako sta Goethe in Beethoven nekoč med sprehodom naletela na kraljevo spremstvo. Medtem ko je Beethoven mirno korakal naprej, kot da se ni nič zgodilo, je Goethe spoštljivo stopil vstran in si snel klobuk. "Ko sem bil mlad, sem si mislil, da je bilo Beethovnovo ravnanje fantastično. Sčasoma pa sem ugotovil, da je bilo to, kar je naredil Beethoven, lažja odločitev in da je morda več poguma terjalo Goethejevo obnašanje."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje