Podcast Številke je ta teden v ospredje postavil filozofijo športa. O številnih športnih temah - od dopinga in poštenosti do denarja in estetike - je razmišljal filozof Milan Hosta. Spodaj je kratek povzetek pogovora, celotnega lahko poslušate TUKAJ.

Filozofija športa je mlada veda, njen razvoj izvira tudi iz razmaha televizije.
Šport je postal popularna kultura, zaseda ogromno našega in medijskega prostora. Za to obstaja več vzgibov. Naša kultura je kultura dosežkov, spektaklov, enodnevnih junakov, kjer se hitro vse menja. O stalnosti pa se sploh več ne sprašujemo. Zato prav pride filozofija športa, ki sprašuje, kaj šport je, kakšno vlogo ima v družbi, kako ga posredujemo (tudi skozi medije) ... Tu najdemo več vzrokov in izhodišč, kako je šport nastal. Kjer gre za spektakelsko kulturo, je jasno, da govorimo bolj o popularni kulturi. Po drugi strani pa lahko pogledamo k biološkim vzgibom - potrebi po gibanju. Ta se kaže v tem, kako ljudje izpolnjujejo svojo potrebo po gibanju, tu govorimo o rekreaciji. Ker so načini, kako se iti oboje, podobni, dobimo maso ljudi, ki so lahko rekreativci, a so vendarle tudi "kavč selektorji", ki se spoznajo na vse, saj vendarle igrajo nogomet.

Zadnji Športni izziv se je posvetil jemanju poživil. Zdi se, da je javnost kategorično na eni strani, a filozofi športa imate malce širši pogled, kajne?
Doping je posledica športa takšnega, kot se ga gremo sedaj. Torej, to je zgolj simptom, zato v tem smislu ne morem biti tako kategorično proti kot morda v nekem javnem mnenju. Gre za ostro kaznovalno politiko, ki na neki način ruši samo podobo športa. Kaj se danes dogaja? Za nekoga, ki danes zmaga, pravzaprav še ne vemo, ali je res zmagovalec, ampak moramo počakati kar nekaj let. To močno vdira v šport, zato sem bolj pristaš odprte, preventivne zgodbe in osebne odgovornosti in to ne samo športnika, ampak celotne ekipe. Na kaznovalno, regulatorno politiko pri dopingu gledam kot na omejitev hitrosti. Vedno bodo na razpolago določena sredstva, s katerimi si lahko pomagamo do boljšega dosežka, ampak ta sredstva lahko tudi škodujejo. Morda silijo druge, da tudi sami posegajo po dopingu, da bi imeli podobna ali enaka izhodišča. V tem smislu je izvajanje dopinške politike lahko na trenutke sporno, ker gre za globok vdor v telo športnika. Z gensko znanostjo pridobimo najbolj intimne informacije o samem športniku.

Nekateri zagovarjajo tezo, da bi morali športnike že ob prvem prekršku za vedno izključiti iz športa. Menijo namreč, da po dolgi zlorabi dopinga njihovo telo pridobi dolgoročne koristi, čeprav so potem čisti (zato naj bi Justin Gatlin danes dosegal tako dobre čase). Kaj menite o tem?
To so na neki način lahko izjeme, na drug način pa se to lahko začne zlorabljati že v otroštvu. Morda je to posledica zdravljenja neke bolezni. Če so nekateri otroci počasni pri rasti, lahko prejemajo rastni hormon, ki pomaga pri rasti. Kako opredeliti takšne športnike, ki so dobili prednost, a ne na nepošten način, saj je šlo za terapevtsko izjemo? Potem pridemo do sive cone in se vprašamo, ali je res šlo za terapevtsko izjemo. Zato sem hvaležen, da nisem v vlogi, ko se moram strogo odločati o kaznovalni politiki. Kot filozof odpiram te teme, potem pa vsaka stroka - medicinska, pravna, kineziološka - doseže neki konsenz o dopingu. To, kar se gremo danes, morda ni najbolj uspešno.

V slovenskem športu imamo 30 primerov kaznovanih športnikov, le dva sta priznala svojo napako. Pri prvem primeru lahko bolj govorimo o mladostniški napaki (rokometaš Matjaž Brumen je kadil marihuano), drugi pa prihaja iz malo znanega športa (cheerleader Danimir Azirović). Kaj vam to pove?
Strinjam se, da pri Brumnu ni šlo za doping v smislu izboljšave tekmovalnih rezultatov, v tem primeru bi najbrž posegel po čem drugem. Preseneča me, da gre pri drugem primeru za cheerleading. Gre za šport, ki v smislu popularnosti ne sega prav visoko. V tem športu ni veliko medijske pozornosti, ta športnik najbrž v svojem okolju ni izgubil veliko verodostojnosti. Pri drugih športih, ki so bolj izpostavljeni, je tveganje precej večje. Ne preseneča me tudi, da jih je 30, Slovenija je visoko na lestvici športnih dosežkov in moramo biti primerljivi, saj posegamo po istih trenažnih metodah, ki pripeljejo k visokim rezultatom.

Danes je šport prišel do faze, ko dvomimo o vseh rezultatih. Ko si pogledate tek na 100 metrov, ali verjamete v poštenost izida ali vam je to vseeno?
Filozofi tu lahko skočimo v cono estetike, kjer se ne povprašamo po etičnih ozadjih - tam zmaga tisti, ki prvi pride v cilj. Kako je tja pritekel, me več ne zanima. Užitek mi je gledati rekord, dramo ... Tudi to je eden od motivov, zakaj spremljamo športe - vzpostavlja se drama. Iz estetskega vidika je dobro ostati gledalec. Bolj kot ga gledam iz etičnega vidika, pa postajam manj gledalec.

Velika razlika v primerjavi z nekdanjim časom je tudi denar, ki se v nekaterih športih res pretaka v neverjetnih številkah.
Ravno nogomet je v zadnjem času na tapeti glede korupcije in denarja. Če gledamo iz osnovnega, človeškega vidika, kjer smo bolj ali manj enakovredni - vsak je en človek, a na drugi strani vidimo, da to ni res. Nekdo, ki ima hitre noge in obvlada žogo, lahko zasluži milijonkrat več kot nekdo, ki morda v drugem okolju naredi več za samo človeštvo. Denimo učitelj v šoli, skozi njegove roke gredo lahko mnogi otroci, ki jim da popotnico za celo življenje, a ga niti približno tako ne cenimo. Lahko je dober zgled, kar ne moremo vedno trditi za vse športnike. Kako se opredeliti do tega? Tudi v športu ta balon počasi poka, morda nogomet in severnoameriški športi še lahko ohranjajo tako visoke zneske. Tam je tudi potrošnja drugačna, v ozadju govorimo o športni industriji, ki vse to financira. Ne gre le za športnika, ampak število prodanih copat, majic. Najboljši športniki zaslužijo več s samimi reklamami kot pa s samo pogodbo s klubom. Vse skupaj daje lažni občutek, da če se ukvarjaš s športom in imaš talent, boš nekoč postal bogat. A ta verjetnost je tako majhna, da je bolje kupovati srečke.

Eden od teoretičnih temeljev pri filozofijo športa izhaja iz antičnih olimpijskih iger. Kako gledate na moderne igre?
Res je, ne smemo pa pozabiti na rimski spektakel, ki je potekal sicer kasneje, a močno določa današnjo olimpijsko zgodbo. V stari Grčiji je bilo tekmovanje - kljub vsem patologijam - vendarle v kontekstu fair playa. Absolutno so tudi takrat posegali po goljufijah, sredstvih, ki so jim pomagala. Zunanje nagrade so bile bogate, zmagovalec je dobil oljčno olje, polja ... tako kot danes je prišel med elito. To so motivi, ki ženejo športnike, da posegajo po vseh možnih sredstvih, da pridejo do cilja. Ta ideja antičnih olimpijskih iger se je skozi zgodovino pokazala drugače. V rimskem spektaklu govorimo o gladiatorstvu, treba je bilo nekaj videti, pogledati. Pogled je usmerjen v areno, okoli pa poteka razvrat, ki uživa ob pogledu na kri. Podobno je tudi danes, mi uživamo na kavčih, po televiziji pa včasih res teče kri.

Ob olimpijskih igrah imava očitno podobne simulacije, a vendarle je treba priznati, da gre za napredek. Včasih je bilo v gladiatorstvu v igri pravo življenje, danes pa gre za neke vrste simulacijo.
Absolutno. Današnje igre so substitut za pravo orožje, kar je v redu. Človek se na neki način vedno uri v določenih praksah. En izvor športa izhaja tudi iz urjenja za boj. Ko je Coubertin oživljal olimpijske igre, je bil razočaran nad francosko mladino, ki je izgubila vojno proti Prusom. Kot pedagog in politik je ugotavljal, da njihova telesa niso dovolj močna, da so bili takratni otroci razvajeni. Zato je pogledal po svetu, kakšne prakse obstajajo. Pogledal je zgodovino, Grčijo in Rim, všeč mu je bila viktorijanska, angleška kultura, kjer so mlade fante urili v tem, da postanejo dobri borci. Iz še viktorijanske šole izhajata ragbi in nogomet.

Bi bil Coubertin danes razočaran nad vodenjem Moka in Fife?
Tudi pri Coubertinu ni bilo vse čisto. Ko so se postavljale prve igre, je šlo za boj. ali lahko Francozi in mednarodno okolje ukradejo igre Grkom. To jim je tudi uspelo, Grkom je ostala le filozofija. Coubertin se je na koncu zaradi svojih razlogov in fašistične preteklosti zelo navezal na nacizem, ki je bil takrat v vzponu. Vse svoje arhive je predal nacistom. V smislu filozofije, ki jo je zagovarjal, bi bil vesel ob pogledu na današnji šport. Govoril je o religiji atletizma in točno to se nam je danes zgodilo. Danes imamo močno religijo atletizma, ki sega tudi do rekreativcev. Na drugi strani imamo svetišča posejana po celem svetu - to so stadioni, kjer je pogled usmerjen proti športnikom. Imamo torej oder, preko katerega nas organizatorji nagovarjajo kot duhovniki. Nato pa imamo še maso vernikov, ki temu sledijo - tudi doma na kavču. V tem smislu mu je dobro uspelo.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, v katerem Milan Hosta govori še o denarju, črnih ovcah v dopingu, fair playu, estetiki športa, svojemu delovanju v Turčiji ...

Vabljeni k poslušanju/branju:
- Podcast (klik na poslušanje celotne oddaje)
- Statistika, ki je bila izhodišče pogovora
- Športni izziv o dopingu
- Predstavitev fair playa: Prvi, drugi in tretji del