Orbiter in pristajalnik sta del širše misije ExoMars, na kateri ESA sodeluje z ruskim Roscosmosom. Paket je bil z Zemlje izstreljen marca in po sedemmesečnem potovanju prihaja v ključno fazo. V njem sta dva dela, sonda oziroma marsovski satelit Trace Gas Orbiter (TGO), ki se bo utiril v orbito; pa še testni pristajalnik Schiaparelli.
Esa ima dva satelita ob Marsu
Satelit TGO se je okoli 18.30 uspešno utiril v orbito na višini 400 kilometrov, so sporočili z ESE. Orbita je nominalna, torej točno takšna, kot so jo načrtovali. Satelit bo med drugim iskal plin metan, ki je lahko posledica življenja v pradavnini Marsa. Sledove so zaznali že na prejšnjih misijah, TGO pa bo predvidoma bolje preučil ta pojav. Uporaben bo tudi za komunikacije z domačim planetom na daljše časovno obdobje.

Spet minute groze
Drugače je s pristajalnikom Schiaparelli. Ta je zdaj zagotovo že na tleh Marsa, pristanek je bil namreč predviden ob 16.48 po našem času. Toda kljub le desetminutnemu zamiku naprava nazaj na Zemljo ni poslala potrditvenega signala, da še deluje. Tudi vse do zdaj potrditev ni prišla, zato je vsaj za zdaj izgubljen. ESA bo prihodnje dni še poskušala vzpostaviti stik.
Še med postopkom spusta proti površju Marsa so prejemali signale, a jih tudi izgubili - kmalu po uporabi padala, takoj za tem, ko bi se morali prižgati hidrazinski potisniki.

Stik nato iščejo s pomočjo različnih satelitov, ki krožijo okoli Marsa. Najprej je okoli 18.30 poskus izvedel ESIN veteran Mars Express. Prejeli so nekaj podatkov z "eksperimentalne naprave", in po analizi sporočili, da ti kaj veliko ne povedo. Tako stanje pristajalnika, ki so ga pripravljali več kot deset let, ni jasno. Tudi poznejši prelet Nasine sonde Mars Reconnaissance Orbiter ni prinesel sprememb.
Esa bo prejete telemetrijske podatke do obisti analizirala, iščoč odgovor, kaj se je zgodilo. Več bo znanega v četrtek dopoldne. Za zdaj je videti, da je vsaj deloma in vsaj nekaj časa funkcionirala tudi na tleh. A to bodo morali potrditi ali ovreči v analizi v prihodnjih dneh.
Na novinarski konferenci so predstavniki Ese poudarili, da niso vrgli puške v koruzo in da bodo še poskušali pridobiti stik. A za zdaj ostaja Schiaparelli izgubljen. Poudarili so tudi, da gre za test pristajalne tehnologije in da je ključno, kaj se iz tega naučijo pred osrednjim delom misije ExoMars čez nekaj let.

Pristajalni postopek
Kako je bil videti načrtovani pristajalni postopek? Začel se je približno 121 kilometrov nad površjem in pri hitrosti več kot 20.000 kilometrov na uro. Takrat je Schiaparelli začel intenzivno zavirati. Na višini približno dvanajst kilometrov je imel hitrost slabih 2.000 kilometrov na uro in takrat je bilo mogoče odpreti padalo, ne da bi se raztrgalo.

Skozi redko Marsovo atmosfero je potoval približno šest minut, že ikoničnih šest "minut groze", ki se ponovijo pri vsaki tovrstni misiji in ki smo jih v zadnjih letih že večkrat videli pri Nasinih odpravah. Na višini 1,2 kilometra je modul odvrgel padala in vključil potisnike, ki so zadevo dokončno upočasnili. Ugasnili so se na višini dveh metrov, zadnji padec pa naj bi ublažila sama struktura modula. Vsaj tak je bil načrt, kako je šlo v resnici, še ne vemo.
Ciljno področje pristanka meri 100 km x 15 km.

Snemanje poti skozi atmosfero
Schiaparelli je opremljen s kamero, ki je snemala del padca skozi atmosfero. Fotografije so nastajale z 1,5 sekunde razlike, skupno je bilo predvidenih 15 črno-belih. Kamera se je po načrtih aktivirala, potem ko bo modul odvrgel toplotni ščit, predvidoma na treh kilometrih.
Prav tako je Schiaparelli vsako sekundo izmeril sestavo atmosfere in tako analiziral njeno kompozicijo po plasteh.
Ni lahko
Pristanki na Marsu so vedno zahtevni. Več kot polovica misij na ta planet se je namreč izjalovila. Evropa je enkrat že poskušala - natančneje britanska vesoljska agencija - s pristajalnikom Beagle 2, ki je ugasnil takoj po stiku s trdnimi tlemi in bil kar desetletje povsem izgubljen. Tudi aktualna misija, ExoMars, se ponaša z dolgo brado, saj so jo napovedali že zgodaj v prejšnjem desetletju in jo mnogokrat prestavili.

Le tri dni naj bi deloval
Modul ni opremljen ne s sončnimi celicami ne z radioaktivnimi generatorji električne energije, zato je bila njegova življenjska doba že v osnovi zelo kratka. Na tleh bi moral meriti podnebne razmere - zna se zgoditi, da bo tam prav v obdobju velikih peščenih neviht, ki lahko zajamejo celoten planet. Baterije so zadostovale le za tri dni. Pristajalnik Schiaparelli je v osnovi preizkus tehnologij za pomembnejši del misije. Tega Esa načrtuje za leto 2020, ko naj bi na Mars poslala pravi rover.

Video 1: Ponazoritev postopka pristanka

Video 2: TGO orbiter in simulacija prihoda