Ameriško-južnoafriški milijarder Elon Musk je avtor številnih visokoletečih napovedi. Do zdaj jih je, drugo za drugo, večino izpolnil. Velikokrat z zamudo, a vendarle. Po cestah vozijo električne Tesle. Plačila po medmrežju gredo pretežno skozi platformo PayPal. Na Češkem in Slovaškem se pripravljajo na gradnjo Hyperloopa. Na Mednarodno vesoljsko postajo material leti s pomočjo raket SpaceX. Kot je napovedal. In pri vsem je imel prste vmes.

Med najbolj znane, a še neizpolnjene cilje spada nič manj kot ustvaritev kolonije na Marsu. V številnih intervjujih je že ničkolikokrat zatrdil, da namerava kar sam s svojim podjetjem SpaceX prve ljudi na rdeči planet poslati do leta 2030 in do sredine tega stoletja napolniti nič manj kot 100.000-glavo kolonijo. Razlogov za dvom in previdnost je veliko; ne nazadnje, to ne bi bil njegov prvi zamujeni rok. Toda Musk ima na voljo oprijemljiv odgovor na marsikateri pomislek. V nasprotju z inicativo Mars One ima opremo, denar in konkretne načrte s koraki, ki so oprijemljivo blizu; in če jih ne bo izpolnil, bo to hitro razvidno.

Za nameček ima podporo Nase.

Uspelo je le dvema
Prvi veliki korak je oddaljen manj kot dve leti, so prek Twitterja sporočili iz SpaceX. Muskovo podjetje iz Hawthorna v Kaliforniji je napovedalo, da bodo leta 2018 proti Marsu poslali vesoljsko plovilo s kapsulo Dragon 2. Na Marsu na naj bi pristala približno pol leta pozneje, saj sta leta 2018 Zemlja in Mars relativno blizu na svojih tirnicah; potovanje sicer lahko traja tudi dve leti.

To je dosežek, ki so ga do zdaj zmogli le trije narodi, ZDA okoli ducatkrat, Rusija (kot Sovjetska zveza) pa enkrat s statičnim pristajalnikom Mars 3; Velika Britanija s propadlim Beagle 2, preostali narodi pa ne, kaj šele zasebna podjetja. SpaceX bo tako - spet, če jim bo uspelo - prvo zasebno podjetje s tako obsežno in zahtevno misijo globoko v Osončje. Prehitelo ne bo le komercialne konkurence, temveč skoraj vse države sveta. Dosežek bi lahko sprožil novo vesoljsko tekmo, saj bi pri tem trpel marsikateri nacionalni ponos, poleg tega bi dokazal tehnično izvedljivost takih odprav, zato bi bili drugi igralci bolj pripravljeni na tveganja.
Najmasivnejši prišlek
To bo najtežja marsovska misija do zdaj - dobesedno - saj osnovna masa kapsule Dragon 2 znaša 4,2 tone, popolnjena pa tudi dvakrat več. Nič tako masivnega še nikoli v zgodovini ni pristalo na rdečih tleh. Praktično vse dozdajšnje naprave, ki so pristale na Marsu, so bile lažje in manjše, nobena izmed njih ni bila kapsula, zmožna tudi transporta ljudi - kar Dragon 2 je (zmožen). Še najmasivnejši poskus je bil z 900-kilogramskim Nasinim roverjem Curiosity. Zanj je Nasa morala pripraviti nenavaden pristajalni mehanizem v obliki nebesnega žerjava z raketami, saj Marsova redka atmosfera ponuja bore malo zaviralnega trenja. Curiosity je imel skupaj z žerjavom maso dobre tri tone.

To bo tudi najdaljša pot kakšne vesoljske ladje po dolgem, dolgem času. Za zdaj vozijo le po Zemljinem dvorišču, načeloma le do približno 375 kilometrov oddaljene Mednarodne vesoljske postaje (ISS). Nasina vesoljska ladja v razvoju Orion je sicer testno poletela do orbite na višini 5.800 kilometrov. Pa še majhna kitajska kapsula Čang'e 5-T1, ki je leta 2014 prvič po letu 1970 dejansko opravila pot okoli Meseca in nazaj. To namerava Nasa z Orionom brez posadke storiti leta 2019, leta 2021 pa še s posadko. Toda: to sta izjemi. SpaceX ju ima namen preseči za milijone kilometrov. Tudi tu ni brez izkušenj, lansko poletje je SpaceXova raketa poslala Nasino sondo DISCOVR na sladko gravitacijsko točko L1, ki je 1,5 milijona kilometrov stran od Zemlje, torej daleč stran od orbite. Toda Mars je v najboljšem primeru 55 milijonov kilometrov oddaljen od modrega planeta, v najslabšem celo več kot 200 milijonov.

Za takšno razdaljo Musk potrebuje veliko, silno raketo. Tudi to že ima. Dolgo razvijani Falcon Heavy naj bi prvič v nebo poletel prav letošnje poletje. Sicer je že leta v pripravi in je prekoračil že več rokov, zato ni nujno, da bo ravno tokratno poletje prineslo novo praznovanje v Hawthornu. Če bo test uspešen, pa bo Falcon Heavy ob izstrelitvi najmočnejša nosilna raketa na svetu. V nižjo orbito (denimo do ISS-ja) bo zmožna ponesti kar 54 ton tovora, torej en tank Slovenske vojske M84, pa še enega goseničarja tipa M-80 povrhu. Do Marsa bo zmožna poslati 13 ton in pol, kar je več kot dovolj za kapsulo Dragon 2 z vso opremo in gorivom.
Falcon Heavy so pravzaprav tri rakete Falcon 9, povezane skupaj, zato ne gre za neki tvegan tehnološki preboj; prej združevanje že dodobra preizkušene tehnike. Rakete Falcon 9 so zanesljive, le enkrat je izstrelitev spodletela (lani poleti), pri čemer na SpaceX trdijo, da je zatajil en kovinski opornik; preostalih 22 vzletov je bilo uspešnih. Falcon 9 se je že zapisal v zgodovino, saj je kot prva zasebno razvita raketa opravila komercialno dostavo na ISS, in na njej je SpaceX kot prvi postavil satelit v geostacionarno orbito. Nič manj prelomno: bila je prva raketa, katere prva stopnja se je po orbitalnem poletu nadzorovano vrnila na Zemljo in pristala; tako na kopnem kot na ladji. Že trikrat - zadnjič le nekaj dni nazaj, po dostavi v visoko geostacionarno orbito na 36.000 kilometrov višine, kar je še zahtevnejši izziv zaradi precej višje povratne hitrosti. No, Falcon Heavy, v osnovi trije združeni Falconi 9, bo torej pomenil kar tri poskuse pristankov treh stopenj naenkrat. Ali bo delovalo - videli naj bi že letos.

V naslednjih letih bo sicer Nasa preizkusila svojo težkonosilno raketo SLS (Space Launch System), ki bo presegla zmogljivosti Falcon Heavyja - pravzaprav bo najzmogljivejša raketa vseh časov. V polni postavi bo zmogla v nižjo zemljino orbito ponesti kar 130 ton in bo zato primerna tudi za odprave na Mars s človeško posadko, nekaj, kar od Nase zahteva predsednik ZDA Barack Obama v okviru načrta Naslednji veliki skok. V osnovni različici bo zmogla 70 ton.

Vesoljska ladja za vse (trdne) planetoide
Raketa tovor ponese le do roba Zemljine okolice - naprej mora vesoljska ladja. Tudi tukaj ima SpaceX že precej preizkušeno opremo. Dragon 2 je kapsula za potovanje po vesolju, oblikovana za pristanke kjer koli po Osončju, trdijo v podjetju. Razen v plinskih velikanih, seveda. Osnovana je na prvi različici, že dolgo uporabljanem Zmaju 1, ki po pogodbi z Naso oskrbuje astronavte in kozmonavte ISS-ja; druga različica pa bo sposobna na ISS popeljati še do sedem ljudi in s tem zmanjšati odvisnost ZDA od Rusije, ki povzroča manjša trenja tudi na vesoljskem področju. Posebnost drugega Zmaja je v dodatnih motorjih SuperDraco. Te je zahtevala Nasa kot zasilno sredstvo za primer nesreče med poletom v orbito. Če bi denimo šlo nekaj narobe na raketi, bi lahko zmajska posadka pognala motorje SuperDraco in se rešila pred pogubo. Tak sistem je tudi na Orionu.

Toda Dragon ima še dodatek, kot ga nima nobena druga kapsula: SuperDraco potisniki so primerni tudi za pristanke. Medtem ko bo moral Orion ob vrnitvi iz vesolja pljuskniti v morje (po zaviranju s padali), bo Dragon zmožen zavirati s potisniki in naposled tudi mehko pristati z njihovo pomočjo. Sistem je SpaceX do zdaj testiral "laboratorijsko", na tleh, in "na suho" daje dobre rezultate. Ali bo zares uporaben, bo vidno ob prvem - dobesedno - ognjenem preizkusu na pravi misiji.

Pristanek na Zemlji z njeno gosto atmosfero, ki s trenjem ustavi in zažge večino meteoritov, je eno. Druga stvar bo zaviranje v redki atmosferi Marsa, kjer pritisk znaša le kak odstotek Zemljinega pri morski gladini. Tudi tukaj so SpaceXovi inženirji že storili nekaj korakov naprej. Koncept pristanka na kemične potisnike? To počnejo že s prvimi stopnjami raket. Marsovske razmere so "simulirali" kar med misijami za Naso, poroča medij ArsTechnica. Gostota zemeljske atmosfere med 70 in 40 kilometri nadmorske višine je podobna marsovski, in tam so poskusno prižigali in ugašali raketne motorje Merlin, ki poganjajo Sokola 9. S tem so dobili dragocene podatke, ki bodo uporabni čez dve leti.
Za dragocene podatke bo poskrbela tudi državna Nasa. Kot je v blogu zapisala namestnica vodje Nase, Dava Newman, sta podjetje in agencija sklenila sporazum (in aneks), po katerem bo Nasa poskrbela tako za podporo z znanjem kot za vesoljsko komunikacijo prek svojega sistema anten; ne bo pa ponudila nobenega denarja. V zameno bo SpaceX z Naso delil podatke iz meritev med poletom in pristajanjem.

Nasa sicer v skladu z ameriško zakonodajo sodeluje s številnimi zasebnimi podjetji; cilj agencije je, da v prihodnjih desetletjih nižjo Zemljino orbito spremeni v bujno domovanje zasebne vesoljske industrije.

Intenzivno razkuževanje
A če Musk resnično hoče na Mars, bo moral najprej dobiti dovoljenje ameriških državnih organov. Tega ne bo brez izjemno natančne dezinfekcije vse opreme, ki bi dejansko padla na rdeči planet. Odkar so namreč znanstveniki ugotovili, da se na Marsu pojavljajo hudourniki tekoče vode, se je možnost, da nekje tam dejansko obstaja življenje, precej dvignila. Misije morajo zato skozi izjemno natančno (in tudi drago) dekontaminacijo, na katero še nekaj let nazaj ni bilo treba računati.

Vse do kolonije
Musk - po lastnih besedah - celoten marsovski projekt izvaja zato, da človeštvo spremeni v večplanetarno vrsto. Brez tega bo izumrtje le vprašanje časa, med največje grožnje pa postavlja razvoj umetne inteligence (UI), kar utemeljuje na lastnih izkušnjah, iz časov, ko je še bil solastnik podjetja DeepMind. Tistega, ki je letos poskrbelo za zgodovinsko zmago računalnika nad človeškim prvakom v kompleksni igri go.
Sam namerava do sredine stoletja ne le poslati nekaj ljudi na Mars, temveč tam ustvariti kolonijo s stotisočimi ljudmi. Koliko je ta cilj realen, bo pokazal čas. A zanj je najprej treba drastično znižati stroške izstrelitev v vesolje, saj bi postavitev in oskrbovanje kolonije zahtevalo stotisoče poletov. Musk je svojo prvo raketo, Falcon 1, uspešno izstrelil leta 2008. To sicer ni bila prva zasebna nosilna raketa (mesto pripada Conestogi 1), a že takrat je izkazovala precej nižjo ceno prevoza v orbito, in s Falconom 9 je sprožil globalno cenovno tekmo. Tudi pri evropskem ponudniku Arianespace, ki zaseda kar polovico celotnega komercialnega trga z enimi najbolj zanesljivih raket sploh, so začeli zaradi SpaceX hitro nižati cene in radikalno spreminjati metode proizvodnje.

Le s pošiljanjem možice kapsul na raketah Falcon Heavy ne bo šlo, tudi zato, ker za dolgotrajno potovanje prostor, primerljiv s terenskim vozilom, ni ravno udoben. Zato SpaceX razvija Mars Collonial Transporter, ki naj bi bil - spet po Muskovih besedah - zmožen prepeljati do 100 ljudi na Mars, pa še lastne vesoljske in marsovske skafandre in druge sisteme. Več o vsem tem bo povedal jeseni letos na naslednjem srečanju Mednarodne astronomske zveze. Na nedavni tiskovni konferenci je izjavil, da bo napovedal nekaj, "kar bo zvenelo zelo noro", celo v smislu mesta na Marsu.

Poplava misij na Mars
Vsekakor je to precej več, kot lahko na ogled postavi medijsko izjemno odmeven projekt Mars One, ki je sicer še dejaven in ima nekaj pogodb za razvoj delov opreme, a sproža neprimerno več vprašanj, kot ponuja odgovorov. Je pa medtem zagotovo ugasnil nekoč odmevni podvig prvega vesoljskega turista, milijonarja Dennisa Tita, Inspiration Mars Foundation. Ta je na začetku tega desetletja napovedal, da bo leta 2018 na pot okoli Marsa in nazaj poslal "zelo povezan" in "psihično stabilen" starejši par, za kar je vnaprej zagotovil nekaj sto milijonov lastnih dolarjev. Toda načrt je imel luknjo, predvideval je sofinanciranje Nase, ki pa ni bila najbolj navdušena, zato je začel iskati alternative. Danes, po več letih brez novih podatkov o projektu in celo ugasnjeni spletni strani, je postalo jasno, da iz tega ne bo nič.

Odprave na Mars so sicer v zadnjih letih postale stvar nacionalnega prestiža in veliko narodov je napovedalo, da bo poskušalo ujeti priročni izstrelitveni okni v letih 2018 in 2020. Združeni arabski emirati napovedujejo marsovski satelit Mars Hope ob 50. obletnici države. Kitajska bi leta 2020 poslala kar trojni paket: satelit, pristajalnik, pa še rover. Evropska Esa in ruski Roscosmos sta marca proti Marsu v okviru daljšega projekta ExoMars poslala satelit TGO, ki bo preučeval atmosfero, ter pristajalnik Schiaparelli, ki bo med padanjem meter za metrom iskal sledi metana, ki je lahko posledica življenjskih oblik, obstoječih ali preteklih. Drugi del, ExoMarsov rover, prvi evropski, bi moral slediti leta 2018, a po poročanju BBC-ja so ga prestavili na 2020, kar je že peta zamuda. Indijski ISRO ima tako kot Kitajska v načrtu trojček v obliki Mangaljana 2, naslednika dejavne sonde Mangaljan 1.

Nasa bo svojo floto dveh obstoječih roverjev (Opportunity ter Curiosity) in trojčka satelitov (Mars Odyssey, Mars Reconaissance Orbiter in Maven) čez štiri leta dopolnila z Roverjem 2020, ki bo preizkušal tehnologije za podporo življenju, denimo za proizvajanje kisika. Pristajalnik InSight za seizmološke analize je zaradi težav na ključnem instrumentu, v razvoju na francoskem inštitutu CNES, prestavljen za nedoločen čas.
Mala pika
Mehansko raziskovanje Marsa je torej v razcvetu, toda za človeški del je še vedno ogromno vprašanj neodgovorjenih. A po mnenju velikega dela strokovnjakov, tudi Nase kot organizacije, prvi "Marsovec" že hodi med nami in bo še v času naših življenj na Zemljo nazaj zrl kot na tole drobno piko.

Video 1: Test pristajalnega sistema SuperDraco

Video 2: Testiranje zaviranja z raketo Falcon 9