Ta konec tedna se oblikujejo obrisi prihodnosti raziskovanja vesolja. V sodelovanju z državno vesoljsko agencijo Nasa sta jih začrtali dve zasebni podjetji: SpaceX Elona Muska in Bigelow Aerospace milijarderja Roberta Bigelowa. Vse se je zgodilo naenkrat, z eno raketo, ki je izkristalizirala desetletja razvoja.

Na poti proti Mednarodni vesoljski postaji (ISS) je prav zdaj napihljiv modul, ki bi lahko za pionirjenje po veliki črnini postal to, kar je standardni ladijski zabojnik za vodni transport - in Bigelow je za zdaj edini, ki ima nekaj takega v rokah. "V prtljažniku komercialnega vesoljskega plovila je zložena naprava, ki bi lahko naredila revolucijo na področju dela in življenja na vesoljski postaji," so ob tem zapisali na Nasi.

V nebo je modul dvignila raketa, katere prva stopnja se je vrnila in povsem nepoškodovana pristala na ladji sredi Atlantskega oceana. Dosežek je znanilec (verjetne) precejšnje pocenitve izstrelitev v orbito; nove dobe potovanj v vesolje, kjer bo početje dosegljivo vse širšemu krogu akterjev - a za zdaj je SpaceX na čelu, konkurenca pa daleč zadaj.

Sokol in zmaj
Izstrelitev rakete Falcon 9 se je začela ob 22.43 po našem času s Cape Canaverala na Floridi, ZDA. Deset minut pozneje je Sokol 9 v orbito uspešno dostavil vesoljsko plovilo Dragon. Zmaj je razvil panele s sončnimi celicami in se odpravil proti ISS-ju, središču svetovnega sodelovanja v zemeljski orbiti. Srečanje bo predvidoma v nedeljo ob 13. uri. Na ISS bo prinesel dobre tri tone tovora: kopico opreme za znanstvene poskuse medicinske narave, 250 jih je, in okoli 1,4 tone težak modul BEAM (Bigelow Expandable Activity Module). Ta je brez lastnega pogona, zato ga bo zgrabila velika mehanična roka, moleča z ISS-ja, in ga ponesla k odprtini, kjer se bosta objekta poklopila.

Ne bodo ga nemudoma napihnili, saj gre za prototip, ki mora skozi ustrezne varnostna preverjanja. Pri ISS-ju, najdražjem individualnem objektu človeštva, ravnajo skrajno previdno. Raztezanje pride na vrsto predvidoma čez štiri mesece. Nato bo to še ena soba ISS-ja, kamor se bodo lahko astronavti nekajkrat letno odpravili in preverili, ali je vse v redu. Večkrat ne, varnostna loputa do nje bo večino časa zaprta za primer nevšečnosti, so poudarili na Nasi. V sobi so nameščeni številne kamere in merilna tipala, ki bodo natančno spremljali vedenje materiala. Po dveh letih bodo BEAM odklopili in pustili, da zgori v atmosferi.

Prednosti in slabosti
Vsi drugi moduli, torej večji posamezni deli ISS-ja, so trdni, kovinski. BEAM je prvi v zgodovini orbitalnih postojank, ki ni takšen. Njegova zunanja plast je sešita iz več plasti tkanine, pri čemer vrhnjo sestavlja vectran, kevlarju podoben material, ki naj bi bil še odpornejši. To je prva ključna - domnevna - prednost. BEAM naj bi bil precej bolj odporen proti mikrometeroidom, nekaj milimetrov ali centimetrov velikim delcem marsičesa, tudi vesoljskim smetem. Testi na Zemlji so pokazali, da je večstranska zaščita absorbilala tudi udarce, ki bi zunanjo plast ISS-ja zagotovo prebili. Toda to bo treba dokazati tudi 375 kilometrov nad Zemljinim površjem.
Druga ključna - spet domnevna - prednost naj bi bila zaščita pred sevanjem, pa naj bodo to kozmični žarki ali sončni. Zdaj koriščeno kovinsko ohišje lahko pod vplivom vesoljskega sevanja začne oddajati naprej lastno, sekundarno sevanje - tkanina pa ne. Tudi to bo potrdilo ali ovrglo sledečih 700 dni, pa še, kakšna je toplotna izolacija, kako uspešno zadržuje pline, koliko se obrablja; in ali tehnika za širitev in krčenje deluje, kot mora. BEAM je prototip, zato je razmeroma majhen. Prostorina znaša 16 kubičnih metrov, navajajo pri Bigelowu, torej je dejansko podoben manjši sobi v stanovanju.

Če ima napihljivi pristop takšne prednosti, zakaj ga niso uporabili prej? So, toda z zapleti. Zgodba se začne že v 60. letih prejšnjega stoletja. V časih pionirskega eksperimentiranja je Nasa pripravila prvi pasivni telekomunikacijski satelit Echo 1, ogromen, 30-metrski napihnjen balon, katerega površina je bila prevlečena s kovino. Leta 1960 je v orbiti služil kot ogledalo: vanj so projicirali signal, ki ga je odbijal nekam drugam na površje (zato pasivni). Prvi aktivni telekomunikacijski satelit je sicer bil Telstar dve leti pozneje, ki še danes kroži po orbiti. Prvi model napihljive postaje so razvili vzporedno z Echo 1, iz gume, in že najeli Goodyear za izdelavo. Toda testi so pokazali, da bi ga meteoridi prej ali slej uničili, in idejo so pospravili v predal. Za več desetletij.

Ostanki ugaslih ambicij
Prišlo je leto 1989 in takratni predsednik, prvi George Bush, je dal svoj blagoslov velikopoteznemu programu Space Exploration Initative (Iniciativa za raziskovanje vesolja, SEI). Namen? Nič manj kot postaviti novo vesoljsko postajo (takrat je sicer bil sovjetski Mir še svež), postaviti kolonijo na tleh Meseca in poslati astronavte na Mars.

Video 1: stari promocijski video programa SEI

Nasa se je ukaza takoj lotila in razmišljala, kako rešiti vprašanje prostora za dolgotrajna bivanja in potovanja po vesolju. Pot do Marsa, denimo, traja več let, kar je neudobno preživeti v obstoječih vesoljskih ladjah, ki imajo toliko prostora kot večji terenec. Nazadnje so Američani prišli na dan s konceptom TransHab - Transit Habitat ali prevozno bivališče. Na vesoljsko plovilo bi namestili objekt, ki bi se napihnil in omogočal (razmeroma) ogromno prostora, pa še vzdržljivejši bi bil in bolje ščitil pred ionizirajočim sevanjem. TransHab bi bil uporaben tudi za druga dva cilja: za bivanje na Luni in v orbiti Zemlje.

Ni trajalo dolgo. Le štiri leta za Bushevim ukazom je njegov naslednik, Bill Clinton, program preklical iz več razlogov, še največ denarnih. Dogodek je obenem opomnik za današnjik. Tudi predsednik Barrack Obama je Nasi naložil, naj pripravi načrt, kako človeka spraviti na rdeči planet, in agencija je odgovorila z obsežnim Potovanem proti Marsu oz. z "naslednjim velikom skokom". Tudi ta program potrebuje ogromne količine časa in denarja, predvsem pa politične podpore, zato ni niti približno zagotovljeno, da bo dejansko izveden.

Politika pač odobri ali zavrne načrte Nase, točno tako, kot je ameriški kongres leta 2000 Nasi eksplicitno prepovedal, da bi koncept TranshHab razvijala naprej. Projekt ISS-ja je namreč načrtovani proračun takrat presegel že za skoraj pet milijard dolarjev in kongresniki so postavili mejo.

V igro stopi hotelir
Robert Bigelow, ameriški hotelirski magnat z verigo Budget Suites of America, je leta 1999 ustanovil še svoj vesoljski krak, Bigelow Aerospace. Od Nase je odkupil TransHab, čeprav, kot navajajo na spletni strani podjetja, zaradi prepovedi kongresa ni dobil vsega materiala. Precejšen del projekta je bil posledično prisiljen ponovno razviti ali predelati. Sadovi dela so obrodili šest let pozneje, ko je v orbito poslal prvi zasebni modul v orbiti, Genesis I, in leto pozneje še Genesis II. Oba sta podobne velikosti kot BEAM (4,5 krat 2,5 metra), opremljena z desetinami kamer in merilnih instrumentov. Še vedno sta v orbiti in še vedno delujeta. Na prelomu v zdajšnje desetletje je Bigelow Aerospace zmagal na Nasinem razpisu za razvoj napihljivega habitata za ISS, za to je prejel 17 milijonov dolarjev, kar je kulminiralo ta konec tedna. Vse to kaže, da je zasebnemu podjetju navkljub skozi koncept in projekt steklo veliko javnega denarja.

BEAM bo prihodnji dve leti mala sobica na ISS-ju, "ličinka", ki se bo razvila v precej večje projekte. V izdelavi je že precej razkošnejša različica, B330, ki ima kar 330 kubičnih metrov prostora in bo - po trditvah BA - dom dajala šestim astronavtom. Toliko, kot jih je navadno na celotnem ISS-ju. Z njim namerava Bigelow postaviti čisto lastno, komercialno vesoljsko postajo. B330 je nadgradljiv habitat, načrtovan tako, da se mu lahko priključi vedno več dodatnih modulov. BA zato meni, da bi lahko postal standardna opeka prihodnjega bivanja v vesolju.
Sprva je Bigelow načrtoval, da bo B330 v orbito postavil že prihodnje leto. Toda predpogoj za to so zasebna vesoljska plovila, sposobna transporta ljudi v orbito, nekaj, česar ZDA trenutno nimajo. Državni Orion je v razvoju, prav tako inačica Dragona za posadko, in Boeingov CST-100. Za zadnja dva je Nasa podelila skupno skoraj sedem milijard dolarjev. Prve dostave na ISS naj bi opravila prihodnje leto, toda ta časovni cilj je negotov.

Vesoljski hoteli - a ne le to
Bigelow namerava postati prvi vesoljski hotelir. Svoje komercialne postaje pa ne bi nudil le vesoljskim turistom - navsezadnje je dobrih 40 milijonov evrov za dva meseca "počitnic" kar veliko -, ampak tudi industriji, zasebnikom in državam. Za zdaj je najem kapacitet napovedalo šest držav, po zapisu na Wikipediji sodeč so to Velika Britanija, Nizozemska, Avstralija, Singapur, Japonska in Švedska.

Ne le to. B330 namerava Bigelow že leta 2025 poslati kar na Mesec in tam - kot prvi akter sploh - začeti lunarno postojanko, če ne kolonijo. Za tak podvig je sicer treba razrešiti še veliko tehnoloških vprašanj, pa tudi denarnih, zato je treba napoved jemati z rezervo. Podvig bi lahko stal desetine milijard dolarjev, pri čemer jih Bigelow po lastnih besedah zagotovi do 500 milijonov, preostalo mora pridobiti pri vlagateljih. Ima pa v primerjavi z nizozemsko iniciativo Mars One, ki hoče v podobnem časovnem okvirju postaviti kar kolonijo na Marsu, za seboj že veliko izkušenj in predvsem oprijemljivo opremo. Pa še strateško partnerstvo s SpaceX, in kot kaže, sveže z United Launch Alliance, velikim industrijskim igralcem.

Taisti habitat bi razvil v še večjo različico za potovanje po vesolju. Največji, BA 2100, za zdaj obstaja le na papirju in je tako ogromen, da ga nobena obstoječa raketa ne bi mogla ponesti zunaj zemljine težnostne pasti. Le SLS, ki je še v razvoju, bi lahko zagrabil BA 2100 pri od 70 do 100 tonah teže. 2100 naj bi po poročanju Bloomberga imel prostora za 16 astronavtov, napihnjen naj bi meril kar 2.250 kubičnih metrov. Za primerjavo: ISS jih ima "le" 837.

Po navedbah Space.com namerava Bigelow vesoljski hotel postaviti tudi na sladki gravitacijski točki L1, ki je vedno med Soncem in Zemljo.

Kaj bo po ISS-ju
Nekje v istem časovnem obdobju, do sredine prihodnjega desetletja, se uradno končuje življenjska doba obstoječe Mednarodne vesoljske postaje. Že zdaj akterji iščejo odgovor na vprašanje, kaj potem. ISS je zelo drag projekt in marsikateri kritik meni, da bi bil denar lahko bolje porabljen. Nekateri se zavzemajo za koncept Nautilus X, ki bi bil dejansko zgrajen po vzoru postaje Hermana Potočnika Noordunga z vrtečim se kolutom. V njem bi sredobežna sila telesom ljudi nadomeščala silo Zemljine težnosti. Kot vemo, njeno pomanjkanje uničujoče vpliva na organizem in še več bomo vedeli po odmevni enoletni misiji astronavta Scotta Kellyja na ISS-ju, ki se je pred kratkim končala. Vpliv leta vesolja na njegovo telo bodo primerjali s stanjem pri njegovem bratu dvojčku, prav tako astronavtu, ki je bil ves ta čas na tleh.
Igor Rudajev, "zunanji minister" ruskega Zvezdnega mesta, je v nedavnem intervjuju za MMC namignil na možnost, da bi Rusi lahko skupno postajo gradili skupaj s Kitajci. Teh ni na ISS-ju, v orbiti imajo lastno postojanko Tiangong od leta 2011, ki pa je le sporadično naseljena. Naslednico, Tiangog 2, naj bi po poročanju SpaceDaily.com v nebo izstrelili prav letos, kar spada med najzanimivejše letošnje vesoljske podvige.
Veliko jih je že za na Luno
Medtem se generalni direktor Evropske vesoljske agencije (Esa) Johann-Dietrich Wörner ogreva - in že dalj časa javno propagira - možnost, da bi ISS nadomestila mednarodna postojanka na Mesecu. Esa in ruski ROSCOSMOS delata prve skupne korake v tej smeri, začenši s pristajalnikom Luna 27, in v teoriji s končnim Luna 29, ki naj bi na Mesecu z robotskimi deli pripravil dejanske razmere za prihod ljudi.

Dragi projekt postojanke bi Esa sama le stežka zmogla, toda v mednarodnem sodelovanju bi bil dosegljiv, meni Wörner, predvsem pa bi človeštvu omogočil marsikaj novega. Razvoj kolonizacijskih konceptov, tehnologij za rudarjenje po drugih nebesnih telesih (česar se veseli predvsem Luksemburg) in postojanke za pot globlje v vesolje.

Tudi Musk gleda daleč
Predvsem pri tem delu - potovanju dlje v vesolje - je zelo dejaven drugi tokratni protagonist. Elon Musk, prvi mož Tesle (ki je ravno prejšnji teden na predstavila nov model) in prvi mož SpaceX. Celoten projekt je - po njegovih trditvah - stopničasta pot do kolonije na Marsu, kjer bi rad življenje končal tudi sam, le da "ne ob pristanku". Njegovo podjetje ves ta čas razvija sisteme za takšen podvig, od težkonosilnega Mars Collonial Transporter s temeljnim gradnikom Falcon Heavy do vesoljskega plovila Red Dragon. Do zdaj je pristanek na rdečem planetu napovedoval za 40' leta tega stoletja. Na tiskovni konferenci po sobotnem dosežku pa je razkril, da bo še letos napovedal nekaj, kar bo "zvenelo zelo noro", celo v smislu mesta na Marsu. Za kaj več informacij bo treba počakati na drugo polovico leta.

Skladno z Muskovo filozofijo bodo potovanja na Mars in nazaj smiselna le, če se stroški izstrelitev drastično zmanjšajo. Večkratno uporabnost raket vidi kot temelj. Tudi zato je tokratni pristanek prve stopnje rakete, torej tistega dela, v katerem je motor tako pomemben. Zanj si je dolgo, dolgo prizadeval in kar pet poskusov se je končalo v razbitinah. Lanskega decembra pa mu je končno uspel pristanek Falcona 9 na trdnih tleh, tokrat pa še težje, na vodni ploščadi Of Course I Still Love You sredi Atlantika, pri močnem vetru in valovitem morju, ki je destabiliziralo pristajalno plovilo. Uspeh je pomemben tudi zato, ker je lani Falcon 9 doživel katastrofalno eksplozijo, katere vzroki še niso povsem pojasnjeni.

"Uspešni bomo, ko bo dolgčas"
"Raketa je pristala, ne da bi ladjo prevrtala ali prevrnila, zato smo kar navdušeni," je izjavil na tiskovni konferenci. Zdaj pa ga čaka še povsem enako pomemben korak. Taista prva stopnja mora poleteti nazaj v vesolje, brez tega celotno početje preprosto nima smisla. Decembra uporabljeno stopnjo je poslal v muzej, tokratno pa bo poskušal ponovno uporabiti že junija letos, pri naslednji oskrbi ISS-ja. Predtem bo šel motor Merlin skozi 10 testnih prižigov.
Napovedal je še, da bi lahko isto stopnjo ponovno uporabil do 20-krat, z večjimi zamenjavami pri motorju pa tudi do stokrat. Potencialni prihranek je še vedno velik, saj obnovitvena dela in gorivo stanejo od nekaj sto tisoč do milijona dolarjev, povsem nova raketa pa desetine milijonov. Sčasoma bodo poskušali vračati tudi druge stopnje.

Podjetnik je napovedal, da bodo početje nadaljevali, pri čemer bo zagotovo še veliko eksplozij na ploščadih. Toda upa, da bo to počasi postala rutina. "Uspešni bomo, ko bodo ti pristanki postali dolgočasni," je izjavil.

Bezos ga je prehitel - na neki način
Podjetje Blue Origin, ki ga ima v lasti Amazonov Jeff Bezos in razvija New Sheppard, je sicer pred meseci opravilo prvi polet dela rakete do meje vesolja (približno 100 kilometrov višine) in nato uspešno pristalo. Je pa bil ta postopek precej manj zahteven v primerjavi z razmerami, ki jih je morala obvladovati raketa Falcon 9 pri vnosu satelitov v orbito precej, precej višje. Prvi je tudi to stopnjo, pred kratkim, znova uporabil.

Vsekakor razvoj dogodkov kaže, da namerava Nasa v prihodnjih desetletjih veliko vlagati v to, da se zasebni sektor prebudi in prevzame pobudo. SpaceX in Bigelow Aerospace bosta imeni, o katerih bomo še veliko slišali.
70-letni Bigelow ob izstrelitvi:

BEAM is on her way after one year of waiting. Congratulations @BigelowSpace #BEAMmeupNASA pic.twitter.com/Kk1enRKRqQ

— ISPCS (@ISPCS) April 8, 2016

Video 2: Posnetek vzleta

Video 3: Posnetek pristanka

Video 4: Raziskujte notranjost ISS-ja