Gre namreč za enega od tistih motivov, ki jih je krščanska umetnost prevzela iz poganskega konteksta, se deloma oprla na dotlej uveljavljeno simboliko in jo prikrojila novemu pojmovanju. V poganski antiki so pava povezovali predvsem s Hero, kot tak pa je bil lahko nosilec simbolike nesmrtnosti, lepote, videnja, uglajenosti, slave, tudi duhovnosti, in v zgodnjekrščansko ikonografijo je kot eden osrednjih simbolov vstopil zaradi podobnih pomenov. Zaradi cikličnega objavljanja pisanega perja je postal simbol vstajenja, z legendo o nepokvarljivosti njegovega mesa, o kateri je pisal sv. Avguštin, pa je postal še simbol vstalega Kristusa.

Pav, ki je se je ohranil ob oglejskem baptisteriju, je izdelan iz mnogobarvnih steklenih gradnikov, med katerimi je celo nekaj zlatih tesserae. Obdan je z viticami vinske trte in je edini fragment večjega neohranjenega mozaika, ki je krasil južni del kompleksa osrednje oglejske bazilike. Mozaik je nastal v poznem 4. ali zgodnjem 5. stoletju, torej slabo stoletje po ediktu, s katerim je Konstantin Veliki krščanstvo priznal kot uradno vero (313), in ravno toliko časa po tem, ko se je Oglej začel razvijati v pomembno krščansko središče, ki je postalo sedež patriarhata.

Mozaiki spadajo gotovo med najbolj prepoznavne ostaline Ogleja. Več kot tisoč jih je dokumentiranih na območju mesta, vendar pa je vse nemogoče prezentirati, pove direktor Fundacije Aquileia Cristiano Tiussi. V zadnjih letih je fundacija, ki sta jo leta 2008 italijanska vlada in Furlanija - Julijska krajina ustanovili, da bi skrbela za hrambo, raziskovanje in prezentacijo oglejske dediščine, končala dva projekta, ki omogočata hrambo in predstavitev mozaičnih ostankov mesta. Gre za popoln primer državne fundacije, ki pa jo podpira tudi zasebni sektor, razlaga direktor.

Stoletja stara dediščina pod sodobno konstrukcijo
Leta 2012 so odprli stavbo, v kateri so predstavljeni mozaiki južne dvorane ob baptisteriju. Poimenovali so jo Südhalle, s tem pa ohranjajo spomin na prva izkopavanja na tem mestu, ki so leta 1906 potekala, ko je območje spadalo pod Avstro-Ogrsko. Talne mozaike in prostore, ki so jih uporabljali za liturgične obrede ob baptisteriju, so prvič izkopali po zaslugi avstrijskega grofa Karla von Lanckoronskega. Sodoben nevpadljiv kubus (za Italio Nostro, italijansko društvo za varovanje kulturne in naravne dediščine, je bila podoba konstrukcije menda preveč moderna za takšen historični kontekst) se dviguje nad vzvalovanimi talnimi mozaiki, ob katerih stoji nekaj sarkofagov.

Črne saje Atilovega uničenja
Mozaični okras je iz obdobja, ko so povečali baziliko, ki jo je kmalu po milanskemu ediktu dal v Ogleju postaviti škof Teodor. Ključno vlogo pri povečevanju sakralnega kompleksa je zdaj imel škof Kromatij (388–408). Kjer je preslabo ohranjen, so restavratorji nekdanji vzorec mozaika ponazorili s postavitvijo tesserae v osnovno silhueto. Zgovoren je del, kjer je mozaik poškodovan in sajast, saj se je tam verjetno nanj zrušila goreča konstrukcija, ko so leta 452 Atila in njegovi Huni mesto uničili do neprepoznavnosti.

Tri plasti iz štirih stoletij
Upodobitve na mozaikih ustrezajo splošno razširjeni motiviki tistega časa, se pravi, poznega 4. in zgodnjega 5. stoletja. Podobne najdemo tudi v osrednji baziliki, drugih sakralnih stavbah mesta in škofovski rezidenci, ki leži nedaleč stran. Kompleks škofovske palače je druga lokacija, ki je pred nedavnim dobila svojo ustrezno zaščito in predstavitev. Aprila letos so odprli stavbo, ki obiskovalca približa s štirimi stoletji oglejske zgodovine. Tudi ta je v neposredni bližini bazilike, na severni strani Piazze Capitolo, kjer so med izkopavanji leta 2010 odkrili plasti iz različnih stoletij, od 1. do zgodnjega 5. stoletja. Iz najmlajšega obdobja je slabo ohranjen mozaik iz poznega 4. in zgodnjega 5. stoletja. Ta je po velikosti ustrezal kompleksu, ki so ga pred 50 leti na tem mestu že izkopali. Domnevajo, da gre za del škofovske rezidence, ki nam pripoveduje o dvojem: najprej o okrepljeni vlogi oglejskega škofa, ki si je lahko privoščil nakup velikih posesti in tako ambiciozno gradnjo, obenem pa o rastočem pomenu Ogleja v prvih stoletjih utrjevanja krščanske vere.

Nov čas, nov mozaik
Škof si je dal mogočno rezidenco postaviti na starejši stavbi iz zgodnjega 4. stoletja, ki so jo v ta namen v celoti porušili, gradbeni material pa porabili pri postavitvi nove stavbe. Okus se je zamenjal, treba je bilo postaviti nove "mozaične preproge", k sreči pa se je vseeno ohranil del starejšega talnega mozaika in pa manjši fragmenti nekdanje stenske poslikave. Kaj natanko je na tem mestu stalo tedaj, ne vedo, trenutno se poigravajo z dvema možnima razlagama – da je šlo za zasebno rezidenco, ki si jo je lastnik postavil v bližini sočasne bazilike ali pa za neke druge prostore, povezane s Teodorjevim sakralnim kompleksom.

Čisto spodaj stare rimske hiše
Pod vsem tem so odkrili še eno raven, kjer so ohranjene sledi rimskih hiš iz 1. stoletja. Večno dilemo arheologov, katero obdobje ohraniti, katerega pa uničiti, so v tem primeru rešili brez odpovedovanj. Odločili so se predstaviti vse plasti, ki se pred obiskovalcem odpirajo v globino, kar je dragocen način ponazoritve, kako je mesto rastlo skozi stoletja. "Lahko vidimo, kako zgodovina raste, kako mesto raste samo na sebi," pravi Tiussi o objektu, ki ga je v prvih sedmih dneh po odprtju obiskalo 1.600 ljudi. Postavitev je stala dobrih 1.500.000 evrov, ki jih je fundacija zagotovila s pomočjo državnega denarja, evropskih sredstev, del pa tudi iz donacij.

Osrednja bazilika, naslednica ene prvih krščanskih konstrukcij po Konstantinovem ediktu
Z jasno predstavitvijo plasti posameznih zgodovinskih in gradbenih faz Ogleja je lažje razumeti tudi večplastnost, ki zaznamuje območje, kjer danes stoji bazilikalni kompleks z baptisterijem in campanilom. Škof Teodor je dal kmalu po 313 tukaj postaviti dve sakralni stavbi; prva je bila verjetno namenjena liturgičnim obredom, druga katehumenom, ki so na krst šele čakali. Ambiciozni podvigi njegovih naslednikov Forutnatiana in Kromatija so kompleks prezidali po zgledu rimskih krščanskih cerkva, kakršna je bila bazilika sv. Petra. Vendar tudi njune zamisli niso dočakali poznejših stoletij, saj so se ob svojem plenjenju mesta sredi 5. stoletja nanje spravila Atilova vojska. Danes bomo v baziliki prepoznali romanske in gotske elemente – apsido, prečno ladjo in kripto je dobila že malo prej, in sicer v 9. stoletju pod patriarhom Maksencijem. Po potresu leta 958 pa je pod patriarhom Poppom doživela novo romansko prenovo (pomembne so stenske poslikave v kripti s konca XII. stoletja), ko je ob stavbi zrastel tudi 70 metrov visok campanile, ki je postal prototip tovrstne gradnje na območju Furlanije in Istre ter bil zgled številnim zvonikom na Primorskem. Elegantne šilaste gotske arkade med posameznimi ladjami je dobila cerkev v 15. stoletju, v 16. pa še leseno ostrešje.

Boj med petelinom in želvo, svetlobo in temo
Kljub poznejšim prezidavam so predvsem talni mozaiki, ki veljajo za ene od prvih stvaritev zgodnjekrščanske umetnosti v zahodni Evropi, tisto, kar v cerkev privabi več kot 250.000 obiskovalcev na leto. Po več kot 100 kvadratnih metrih se raztezajo nešteti kamenčki, s katerimi so starodavni mojstri oblikovali podobe donatorjev, ki so s finančno pomočjo pripomogli h gradnji stavbe. Tu so upodobitve različnih personifikacij, kakršna je evharistična Viktorija, ki kot operutničeni genij s palmovo vejo in lovorovim vencem slavi tolerančni edikt in je kot tak alegorija zmage krščanstva. Polno je živalskih figur; tik pred oltarnim delom je svoje mesto dobila znamenita upodobitev Jonove zgodbe, ob njej pa »plavajo« najrazličnejša morska bitja. Dobro so ohranjeni tudi mozaiki severne cerkve, kjer so posebej intenzivnih barv. Med različnimi podobami velja omeniti še boj med petelinom, ki pozdravi jutranjo zarjo in je zato žival luči, ter želvo, bitjem podzemlja, torej teme. Tedaj je bil to še samostojen motiv, ki je najverjetneje ponazarja zmagoslavje ortodoksne vere nad arijanstvom. Mozaični okras, ki so ga na začetku 4. stoletja položili po tleh južnega oratorija, je največji ohranjen starokrščanski mozaik.

Največje neizkopano rimsko mesto
Ob neohranjeni severni cerkvi nekdanje Teodorjeve bazilike potekajo trenutno izkopavanja starih rimskih hiš, ki ležijo pod krščanskimi strukturami. Tudi te so zrasle nad antičnimi plastmi, ki pa so, glede na pomen, ki ga je imela naselbina v antiki, v celotnem mestu razmeroma slabo raziskane oziroma ostaja še marsikaj neodkritega. Za Oglej pravijo, da je največje še neraziskano rimsko mesto v Italiji. Naselje, ki ima danes nekaj več kot 2.500 prebivalcev, jih je v zlatih antičnih časih štelo 100.000 (2. stoletje n. št.). Bilo je eno od morda desetih najpomembnejših mest rimskega imperija in pomembno pristanišče, v katerega so ladje dovažale amfore z dobrinami iz vsega Sredozemlja. Ko se danes sprehajamo med deloma s travo preraslimi ostanki nekdanjega pristanišča (Porto fluviale), je treba veliko domišljije, da si namesto zdajšnjega majhnega rečnega toka Natisse zamislimo mogočno vodovje rek Natisone – Torre, ki jo je leta 361 preusmeril cesar Julijan Odpadnik.

Ustanovitvi Akvileje, antične predhodnice Ogleja, na močvirnem območju, ki je bilo poseljeno že v 9. stoletju pr. n št., so botrovali obrambni razlogi. Apetit, ki so ga v 2. stoletju pr. n. št. Tavriski pokazali po ozemlju rimskih zaveznikov Venetov, je leta 181 pr. n. št. privedel do ustanovitve te rimske naselbine, ki je bila namenjena predvsem okrepitvi obrambe ob iliro-italskih vratih. Na začetku je bilo v koloniji nastanjenih 3.000 vojakov, leta 169 pr. n. št. se jim je pridružilo še 1.500 novih kolonistov. Skozi naselbino, ki je v Avgustovem času postala glavno mesto regije Venetia et Histria, so tekle tudi vse ključne ceste, ki so Italijo oziroma središče imperija povezovale s provincami Norika, Panonije, Ilirika in Moezije. V 1. stoletju pr. n. št. je postala ena ključnih središč za transport dobrin med Sredozemljem in celinsko Evropo, kar ji je dajalo podlago za izjemen razvoj.

V njej so se ustavili številni cesarji, med drugim Gaj Julij Cezar, ki je veliko zim preživel v Akvileji, predvsem pa Avgust, ki jo je izbral za eno izmed svojih rezidenčnih mest, kjer naj bi gostil kralja rimske Judeje Heroda. Tudi Tiber se je ustavil v Akvileji, ki je bila rojstni kraj njegovega sina. Rimski pesnik Marcial je v 1. stoletju mesto primerjal z nebesi in ga opeval kot kraj, kjer želi leči k zadnjemu počitku. Dve stoletji pozneje je Avzonij o kraju pisal kot enem največjih mest Sredozemlja ("moenibus et portu celeberrima").

Mesto živahne trgovine
Znameniti geograf Strabon piše o Akvileji takole: "Mesto je trg za ljudi Ilirika, ki živijo vzdolž Donave. Sem prihajajo po morske izdelke, vino, ki so ga nalili v lesene sode in jih nato odvlekli z vozovi, in olje. Lokalno prebivalstvo nakupuje v zameno za sužnje, živali in usnje." V mestu, ki se je gospodarsko vse bolj krepilo, so v 1. stoletju vznikale nove vile z atriji, tamkajšnji mozaiki pa so že tedaj sloveli daleč naokoli. Iz začetka 1. stoletja so tudi ostanki treh velikih zasebnih hiš, ki so jih izkopali nedaleč stran (CAL Area). Tukaj so imeli svoja domovanja najbogatejši prebivalci Akvileje, ki so dali svoje velike vile okrasili z imenitnimi talnimi mozaiki, fragmente katerih je še danes mogoče občudovati.

Prva prizadevanja, za predstavitev zgodovinskih najdb, zasledimo v Ogleju že v 17. stoletju, ko se je arheolog, zbiratelj, esejist in kanonik Gian Domenico Bertoli (1676–1763) odločil, da jih razstavi v svoji hiši. Prvi javni muzej v mestu so, v stavbi starega baptisterija, odprli leta 1806. V času Avstro-Ogrske je bila marsikatera najdba odnesena iz Ogleja – manjše najdbe je bilo dovoljeno prodati, pomembnejše pa so pristale v dunajskem Umetnostnozgodovinskem muzeju. V želji, da bi dediščino ohranila doma, se je lokalna skupnost že takrat organizirala in leta 1873 ustanovila Museo Patrio della Città, zbirko katerega so leta 1882 prenesli v vilo s pripadajočim vrtom, kjer domuje današnji Narodni arheološki muzej.

Dragoceni spomeniki antične plastike
V muzeju, ki velja za eno najpomembnejših arheoloških zbirk severne Italije, se obiskovalec zave, da so mozaiki, po katerih slovi mesto, le en, sicer zares pomemben segment ohranjene zgodovine. Drugega predstavljajo čudovite kiparske stvaritve iz različnih obdobij in materialov – terakote iz začetka kolonije, marmorja in nabrežinskega apnenca, ki so ga uporabljali predvsem za arhitekturno in nagrobno plastiko. Zaradi razvejanih vezi, ki jih je imelo mesto z vsemi stranmi Sredozemlja, so tu pristali tudi kipi iz Grčije in Male Azije.

Sprehod po pokopališču premožnih
Zanimiva je zbirka kipov glav nekdanjih prebivalcev mesta, ki osupnejo z občutkom, ki ga je antični kipar imel za individualizacijo portretiranca. V zadnje počivališče so jih položili v bližnjem Sepolcretu, kjer so bolj ali manj in situ ohranjene grobnice bogatih meščanov. Pokopališče premožnih, ki si ga je mogoče ogledati tudi v poznih večernih urah, ko ponuja sprehod med razsvetljenimi sarkofagi posebno doživetje, izhaja iz 1. stoletja in ob ustreznih konservatorsko-restavratorskih posegih so ga pustili v enaki razporeditvi grobov, kakršna je bila pred 2000 leti.

Kot rečeno, ostaja v Ogleju še marsikaj neraziskanega in neizkopanega. Forum so izkopali že v tridesetih letih 20. stoletja, pod zemljo pa za zdaj ostajata tako teater kot amfiteater, ki pa ga bodo kmalu bolje osvetlila trenutna izkopavanja. Še letos naj bi začeli tudi z novimi izkopavanji na območju antičnega pristanišča.