11. oktobra 1968 leti je dve minuti po enajsti uri po floridskem času, pri nas dve minuti čez peto popoldne, v vesolje poletela prva veččlanska posadka v okviru Nasinega legendarnega programa Apollo. Na krovu plovila Apollo 7 so bili poveljnik Walter Schirra, pilot komandnega modula Donn Eisele in pilot lunarnega modula Walter Cunningham.
Danes lahko o "zlatih časih" ameriškega raziskovanja vesolja nekaj besed pove le še Cunningham, edini še živeči član posadke. Pravi, da ko so čakali na vzlet, niso točno vedeli, kaj pričakovati, saj jim o življenju v vesolju ni mogel pripovedovati še nihče. V trenutku, ko so pristali med zvezdami, pa je bilo navdihujoče. Zavedali so se, kakšni srečneži so, da so del takšnega zgodovinskega trenutka. Nekaj spominov iz tistih časov raziskovanja je delil tudi z nami.

Pozdravljeni, gospod Walter Cunningham. V veselje mi je, da lahko govorim z vami, mineva namreč petdeset let od prve Nasine vesoljske odprave s posadko. Sprejemate veliko klicev te dni, imate veliko intervjujev?
Da, kar veliko in sem presenečen zaradi tega. Vem, da je en razlog petdeseta obletnica, drugi razlog pa je seveda dejstvo, da smo danes že zelo stari in da nas mogoče ni več med živimi.
Vi ste bili poleg Walterja Schirre in Dona Eisela civilist na krovu Apolla 7. Misija je trajala 11 dni, od 11. do 22. oktobra leta 1968. Bi za začetek opisali pot do tega zgodovinskega trenutka, te zgodovinske odprave. O čem ste razmišljali, ko ste čakali na vzlet? Niste namreč točno vedeli, kaj pričakovati, glede na to, da vam o izkušnji v vesolju ni mogel še nihče pripovedovati?
Lahko rečem, da me res veliko ljudi oziroma skoraj vsakdo, s katerim se pogovarjam, vpraša, ali nas je bilo kaj strah. In vedno znova poudarim, da ne, ni nas bilo strah. Vsi smo bili vojaški piloti, vsi smo bili natrenirani in iskali smo priložnost, da bi bili v zraku. Danes ljudje težko dojamejo, da smo uživali v tem naslednjem koraku raziskovanja vesolja. Osredotočeni smo bili na to, da smo izpopolnili svoje veščine in bili pripravljeni na to, če bi šlo kaj narobe. Vedeli smo, kje bi bilo lahko prisotno tveganje, vendar smo si tudi zaupali in verjeli, da lahko speljemo to misijo. V nasprotnem primeru se sploh ne bi odpravili v vesolje. Med vzletom bi lahko razneslo nosilno raketo, vendar, ne preostane ti drugega kot zaupati sistemu. Prepričani smo bili, da smo lahko kos vsaki težavi, ki bi se nam pojavila na poti. Vseh enajst dni misije – in to je bila zelo dolga poskusna misija – bi lahko šlo kaj narobe, ampak trudili smo se, da bi imeli vse pod nadzorom. Naša operacija se je razlikovala od ruske, na Sojuzu se ne moreš premikati, ne moreš početi veliko, vse je avtomatsko, pelje te tja, pelje te nazaj. Mi pa smo upravljali plovilo.
Koliko časa je minilo od priprav do dejanskega vzleta?
Mislim, da o tem, ali smo telesno pripravljeni, niti nismo veliko razmišljali, ker smo bili vsi trije vojaški piloti. Sam sem večkrat iz letala pomolil glavo, bil sem na delu v Koreji, ostala dva pa, bi rekel, sta imela še več letalskih izkušenj kot jaz. Bili smo na krovu Apolla 2, trenirali so nas šest, sedem mesecev, odhod se nam je izmikal, potem se je še Apollo 1 znašel v težavah, tako da so nam odpovedali polet. Na tisti točki smo sodelovali z načrtovalci, pomagali smo pri sistemu, pa tudi oblikovanju. Ko so odpovedali našo misijo, smo potem postali rezervna ekipa za Apollo 1. Tri mesece po tem dogovoru je ekipa na Apollu 1 umrla v požaru na poti. Zatem smo izvajali enake teste kot pred nesrečo in kar tako smo postali glavna ekipa na prvi Apollovi misiji v vesolju. Poimenovali so jo sicer Apollo 7, zavedali smo se, da je bilo že nekaj izgub v vesolju, zato je bil naš cilj končati misijo kar se da dobro, ob misli na svojo prihodnost in tudi ugled.

O čem ste razmišljali, ko ste zapustili atmosfero?
V orbito smo prišli 10 minut in 30 sekund po vzletu, nekako smo pluli po vesolju, skozi tistih nekaj oken, ki smo jih imeli, nismo nujno ves čas gledali ven na površje Zemlje. Uživali smo v tem trenutku, res smo bili srečni ljudje, nikomur ni bilo slabo. Potem smo se začeli premikati po plovilu in početi tisto, za kar smo bili poslani gor. Pa seveda smo uživali v trenutkih, ko smo lahko pogledali tudi skozi okno. Plovilo je nagnjeno za 150 stopinj, okna so po večini molila ven v vesolje. V devetdesetih minutah, ko smo obkrožili Zemljo, smo bili 45 minut v popolni temi, drugih 45 minut pa smo bili na svetlem, srečni smo bili, da smo lahko kdaj pa kdaj videli tudi Zemljo. To je bil čisto drugačen svet, kot ga vidimo danes.
14. oktobra ste prvič poslali fotografije in posnetke Zemlje iz vesolja. Prvič v zgodovini so lahko na Zemlji v živo spremljali pogled iz vesolja?
To se je zgodilo drugi ali tretji dan misije. Imeli smo neko res nenavadno televizijsko kamero, prenos je bil napovedan, posnetke smo lahko poslali le takrat, ko smo imeli komunikacijo z Zemljo, in ta je bila takrat seveda zelo omejena. Danes je komunikacija vesolja z Zemljo 100-odstotna, takrat je bila le 5-odstotna. Videe na Zemljo smo poslali samo takrat, ko smo leteli nad Združenimi državami. Uživali smo ob snemanju, to je bil počitek od preostalih nalog in testiranja vsega. Snemali smo šest, sedem dni, potem ko smo se vrnili na Zemljo, so nas poklicali iz Hollywooda in nam dejali, da smo prejeli nagrado. Mislim, da je bil to emmy, dobili smo nagrado emmy. To je bilo sicer manj pomembno od uspešno opravljene misije, ki je bila 101-odstotno uspešna, imeli smo cilje, bili smo zelo osredotočeni, plovilo je bilo v odličnem stanju.

Nasa si je prizadevala za izjemne posnetke iz vesolja, trenirali so vas pri uporabi profesionalnega fotoaparata Hasselblad, ki so ga pozneje uporabljali rutinsko na vsaki misiji. Če se ne motim, pa so vam pri Nasi prepovedali ustvariti posnetke Kitajske?
Da, bil je neki predel, za katerega so dejali, da ne smemo ustvariti nikakršne fotografije. To je bila Kitajska. Fotografije smo takrat delali na filmu, ne kot danes, ko imamo elektronske naprave. Sicer pa je bilo to željo preprosto upoštevati, razumeli smo, da gre na nekakšne politične vzgibe, rekli so nam samo, naj ne delamo fotografij o Kitajski. Velikokrat smo šli mimo Kitajske v teh enajstih dneh, ampak moram povedati, da mi Kitajske nikoli ni uspelo videti, saj je bila vedno prekrita z oblaki. Tako da nam sploh ni bilo treba skrbeti zaradi tega.
Kako pa je bilo živeti v vesolju enajst dni, se spominjate kakšnega zabavnega trenutka?
Wally je že bil na Mercuryju in Geminiju, on je bil edini astronavt, ki je bil na Mercuryju, Geminiju in Apollu. Spominjam se, da smo imeli na Apollu dovolj prostora, da smo se vrteli okrog, presenečeni smo bili, da se nihče od nas ni počutil nenavadno, ko smo prišli na območje brez gravitacije. Všeč nam je bilo lebdeti, sicer pa je bilo najtežje, ko smo morali na stranišče. Ne bom vam povedal preveč podrobnosti, ampak to pač moraš početi, ne moreš se temu izogniti. Ne morem reči, da se navadiš na to, na stranišče sem moral petkrat, šestkrat, tudi zadnjič, ko sem šel, mi je to vzelo eno uro, pa veliko dela je bilo ob tem. Imeli smo razne pripomočke, pa tablete za preprečevanje napihnjenosti. Zaradi požara na Apollu 1 smo imeli s seboj tudi kisikove maske ... ob teh trenutkih je ekipa nadela kisikove maske.
Sistem je deloval brezhibno, niste zaznali nobenih težav, ampak vseeno pa naj bi vsa posadka zbolela?
Po pravici vam povem, da nikoli nisem bil prehlajen. Wally Schirra se je res prehladil, ne poznamo razloga, zakaj se je njemu to zgodilo, nam pa ne. Za vsak slučaj smo vsi vzeli tablete proti prehladu; na prvi dan misije v vesolju je Wally malce pokašljeval, ne vem, ali sploh lahko rečem, da je zbolel – ampak vse do današnjega dne ljudje mislijo, da smo bili prehlajeni. Vse zaradi Wallyja.
Za vas je bil Apollo 7 veličastno vesoljsko plovilo, ki je krožilo okrog Zemlje približno 260 ur. Pristali ste 22. oktobra v Atlantiku, ste si oddahnili, da ste varno pristali na Zemlji, ali ste želeli v vesolju ostati dalj časa?
Ne vem, mislim, da smo bili kar veseli, da smo prišli nazaj, ker smo izpolnili večino naših ciljev. Opravili smo vsa testiranja, v bistvu so nam naložili še dodatne štiri naloge po vzletu, ker nam je šlo tam gor tako zelo dobro. Med misijo smo opazovali tudi telesno vzdržljivost – predvsem zaradi poleta na luno. Ko je napočil čas vrnitve na Zemljo – vzlet in pristanek je opravil Wally – smo preverjali, ali je s padali vse v redu. Minilo je pet, šest sekund, preden so se ti odprli, v tem času nas je bilo malce strah. Poleg tega pa je bilo ob vrnitvi na Zemljo tako zelo oblačno, da sploh nismo videli padala. Malce smo bili živčni, a poznali smo pot spusta, padala so se nato odprla, bili smo na pravi poti.
Ste si po tej misiji želeli še kdaj vrniti se v vesolje?
Vedno sem si želel iti nazaj v vesolje, ampak po tej misiji so me postavili na vodilno mesto Skylaba – ene veje vesoljske pisarne. To je bil projekt, ki je po petih letih od Apolla 7 spet raziskoval vesolje, ampak takrat je bil že nekdo drug na vodilnem mestu, jaz sem postal del rezervne ekipe, zato sem se odločil, da bom zapustil projekt. Mislim, da sem bil pri Nasi sedem ali osem let.
Bili ste del ekipe Skylaba, pa ste tudi sodelovali pri tistem manjšem "uporu", ko je posadka prekinila povezavo z Naso in si vzela nekaj časa za počitek in občudovanje razgledov, preden so se povezali nazaj z Zemljo?
Aha, ja, to je bila tretja Skylabova misija s posadko, jaz sem Naso zapustil najverjetneje šest mesecev pred prvim vzletom Skylaba.
Bili ste eden od pionirjev raziskovanja vesolja, čeprav je od vašega poleta minilo petdeset let, ste verjetno še vedno na tekočem s projekti Nase v vesolju?
Berem seveda najnovejše novice o njih, ampak povedal vam bom nekaj, kar vas bo morda presenetilo. Koliko mislite, da sem zaslužil na enajstdnevnem poletu na Apollu 7?

Nimam pojma.
660 dolarjev. Ni obstajalo nikakršno posebno plačilo, to je bilo pač moje delo. Ljudje so morda mislili, da smo s tem obogateli. Seveda sem prepričan, da se je moja kariera razvila iz tega, ljudje so me vabili na predavanja. Rad jih osupim s tem, koliko smo se naučili in koliko smo zaslužili na tej misiji. Jaz sem takrat letel kot civilist, ki dela pri Nasi, Wally in Don sta bila v službi, mislim, da je bil Wally kapitan in on je več zaslužil, ampak ne toliko več.
660 dolarjev ali 570 evrov – če to vsoto pretvorimo v leto 2018, koliko bi bilo to danes?
Zdaj so sicer povišali plače, ko sem jaz začel delati, je bil zaslužek astronavta 13.000 dolarjev na leto, zdaj mislim, da je ta 70 tisoč. Zdaj bi za misijo morda zaslužil 3.000 dolarjev.
Sicer pa se zdaj Nasa ogreva za vnovičen pristanek na luni, pa tudi celo na Marsu. Postavila naj bi lunarni obvod, postavila naj bi orbitalno postajo pri luni, od tam pa naj bi pot nadaljevali proti Marsu. Nekateri špekulirajo, da je to le za ustvarjanje dela za SLS in Orion, na Mars bi lahko prišli tudi brez postanka v bližini lune. Kako vi to razumete?
Vem, kaj se dogaja. Raziskovanje Marsa je zadnja leta zelo uspešno, tako da to je zelo dobro. To je novo področje, včasih je bilo nekaj novega, ko smo pristali na luni, naslednji cilj je pristanek na enem od planetov, ampak vsi so toliko oddaljeni od Zemlje, da na obzorju ne vidim bližnjega pristanka na Marsu. Ko boste vi še živi, bomo še nadaljevali raziskovanje Marsa, ampak nisem prepričan, da bodo tam pristali ljudje. Ko se pogovarjamo o tem, nihče ne omenja nikakršnih težav na poti, sevanja in drugih stvari. Ne razvijamo nobenega plovila, ki bi ljudi obvarovalo pred nevarnostmi, ki bi zmoglo pot do tja. Pa tudi ne vem, kaj si želijo doseči, ko bomo enkrat prišli na Mars. Verjamem pa, da bomo zgradili objekt na luni, na katerem bomo lahko razvijali orodja, ki so ključna, če želimo pot nadaljevati proti Marsu. To je zelo dolga pot tja in nazaj, ljudje morajo ostati čili in živi. Imeti bi morali dovolj hrane na zalogi, da bi zadostovalo za dve leti. Ste gledali film Marsovec (Martian)? Meni je bil ta film všeč, ampak skoraj nič ni bilo resničnega. Mi imamo tudi Američana zdaj, ki govori o tem, da se bomo preselili na Mars. Elon Musk pravi, da lahko preživimo tam, da je treba ljudi z Zemlje preseliti tja. Ne bo se zgodilo.

Kdaj lahko sploh pričakujemo, da bi prišli tja?
Če govorimo o tem, da bi bila ta izvedba res uspešna, bo to čez 30, 40 let. Če pa govorimo le o spektaklu, pa bi se to lahko zgodilo čez 20, 30 let. Ampak tu se pojavi težava, raziskovalci govorijo o pristajanju na Marsu in posledično vzletanju z njega – to zahteva veliko stvari, ki jih mi nimamo. Samo let okrog Marsa se lahko zgodi čez 20, 25 let, če se bo vložilo v to dovolj sredstev. To bo zelo drag projekt.
Kakšno pa je vaše mnenje o načrtu Združenih držav, da bi Mednarodno vesoljsko postajo uporabljali v komercialne namene, torej bi astronavti, ki se javljajo iz vesolja, imeli na oblekah našitke različnih podjetij. Če pa se to ne bo zgodilo, naj bi ZDA celo razmišljale o deorbitiranju postaje leta 2025.
Presenečen bom, če ne bodo deorbitirali postaje. Tu je treba biti zelo previden, postajo morajo preusmeriti, da pade nekje v morje. Če tega ne bodo storili, obstaja nevarnost, da bo vstopila na Zemljo in nekje bi lahko povzročila veliko škode. Postaja je namreč zelo velika in tehta skoraj 450 ton. Ko smo prvič šli tja, je tehtala le dobrih pet ton in pol. Moje osebno mnenje pa je, da bi morali razmišljati o razvoju podobnega plovila, kot je bilo tisto, s katerim smo leteli na 135 misij. To je bilo najboljše plovilo, ki ga je kadar koli razvil človek, rad bi videl ta razvoj, a to je zelo drago.
Rusija, Kitajska in Združene države so že od nekdaj velike rivalke na področju raziskovanja vesolja. Rusi so sicer poslali prvega človeka v vesolje, Jurij Gagarin je tam letel 108 minut, Američani pa ste prvi postavili človeka na luno, prva človeška odprava z vami na krovu je raziskovala vesolje. Zdaj večino raziskav opravljajo Rusi, kakšen je fokus Združenih držav?
Prava motivacija v mojih časih je bila, da bi premagali Ruse. Ko smo končali program Gemini, smo dokazali nekaj pomembnih stvari, denimo zmožnost dela na območju brez gravitacije, pa manever, kjer se dve vesoljski plovili znajdeta v isti orbiti in v veliki bližini. Ob koncu programa Gemini tam nekje leta 1963, 1964 smo že prehiteli Ruse. In do danes smo še vedno pred Rusi, kar zadeva tehnologijo in sposobnosti. Sicer pa smo zdaj odvisni od njihovega dela, saj že šest, sedem let nismo izstrelili plovila iz Združenih držav s posadko na krovu. Zato za polete plačujemo Rusom. Oni imajo že vrsto let isto plovilo, ki se zdi zelo zanesljivo, tam so trije ljudje, ki se ne morejo veliko premikati, gre tako za avtomatiziran izstrel in avtomatizirano vrnitev. Ko bomo spet dejavni, bomo bolj osredotočeni na človeške zmogljivosti. Treba je razviti plovilo, ki pristane in tudi vzleti, na njem ne sme biti preveč hrane in drugih stvari, saj mora biti čim lažje. Kar nekaj let bo še preteklo, ko bomo ljudje spet pristali na luni – in to bo mišljeno kot nekakšna vaja, demonstracija in razvoj opreme, preden kadar koli gremo na Mars.
Gospod Walter Cunningham – hvala za prispevek k raziskovanju vesolja in deljenju te izkušnje, še zadnje vprašanje imam. Kaj je najlepši spomin raziskovanja vesolja v tistih zlatih časih?
Kar sem spoznal, je, da je do danes, 50 let po tem vzletu, Apollo 7 še vedno najdaljši, najambicioznejši, najuspešnejši poskusni polet v primerjavi z vsemi drugimi. To je kar v redu.

Avdio: Posnetek celotne oddaje Aktualno na Valu 202