Slabo desetletje je minilo, kar je Barack Obama ameriški vesoljski agenciji naročil, naj sile usmeri proti Marsu. A kaj veliko v tem času ni bilo storjenega. Najsibo zaradi pomanjkanja denarja ali dolgih razvojnih stopenj, Nasi ves ta čas ni uspelo prav jasno povedati, kako namerava izpolniti predsednikov ukaz. Pred dvema letoma je prvič pokazala resnejše načrte, imenovane Popotovanje do Marsa, ki jih je takratni upravitelj Nase Charles Bolden pospremil z besedami: "Prvi ljudje, ki bodo hodili po Marsu, danes hodijo po Zemlji." Le ena večja težava je bila: tudi ta načrt je bil splošen in nejasno začrtan.

Pred dnevi pa je v javnost prišel prvi dokument, ki dokaj jasno izrisuje eno največjih dogodivščin do zdaj sploh. Tako, ki bo presegla tudi popotovanje Krištofa Kolumba na neodkrito celino. Popotovanje človeka 50 milijonov kilometrov stran skozi smrtonosno vesolje in popolno osamo na do zdaj nedotaknjena prostranstva - in njegova vrnitev. Celoten načrt precej spominja na slavno in drago serijo Apollov v 70. letih, ko je silna raketa približno enkrat na leto v nebo poslala vesoljsko ladjo. A z eno presenetljivo razliko.
Krajše
Kratek povzetek: Nasa bo v prihodnjem desetletju vsako leto na raketi SLS, najmočnejši na svetu, v nebo poslala kapsulo Orion (naslednika Apolla), posadko in nekaj opreme. Šli bodo do orbite Meseca, kjer bodo postavili nič manj kot novo vesoljsko postajo Globoko vesoljski portal (Deep Space Gateway) do leta 2026. Ob njej bo zraslo Globoko vesoljski transport (Deep Space Transport). To bo nato v 30. letih tega stoletja najprej poslalo ljudi okoli Marsa in nazaj, takoj zatem pa tudi na sama rdeča tla. Po misijah se bodo vrnili do lunarne postojanke in šele nato nazaj na Zemljo. Nasa pomoč pri razvoju habitata in postojanke išče pri zasebni industriji; med drugim je svoje načrte pred nekaj dnevi predstavil Boeing. Lockheed Martin je po drugi strani pokazal celo koncept postaje pri Marsu, s čimer bi človeštvo imelo niz postojank. Prav to je sodeč po sporočilu za javnost glavni namen Nase. Ne le spraviti homo sapiensa na sosednji planet, temveč razviti in postaviti infrastrukturo, ki bo služila dolgoročno in ki jo bo lahko uporabil skoraj vsakdo iz zasebnega sektorja ali prijateljskih držav.

Vleče se že skoraj dve desetletji
Zdaj pa malo podrobneje. Nekdanji predsednik ZDA Obama je ob nastopu prvega mandata preklical vesoljski program svojega predhodnika, Sozvezdje, ki je vključeval vrnitev na Mesec. S tem je bil prekinjen razvoj nosilne rakete Ares V in vesoljske kapsule/ladje Orion. Ob skoraj istočasnem izteku programa vesoljskih čolničkov je to pomenilo ugasnitev zelo velikega števila delovnih mest po ZDA. Obama je kmalu zatem Nasi za tarčo postavil Mars, Nasa pa je Orion in raketo, na novo poimenovano SLS (Space Launch System), vrnila v igro. Sistema sta do danes prestala kup razvojnih in testnih stopenj, kar je pri Nasi navada, da stvari na koncu res delujejo in so čim varnejše, in se bližata prvi uporabi.
Veliki naslednik Apolla najprej do Jupitra
Prvo izstrelitev SLS-a je pričakovati že prihodnje leto, ko bo proti Jupitrovi luni Evropa, privlačni zaradi možnosti, da se v njenem osrčju skriva do življenja prijazen ocean, ponesla sondo Europa Clipper (ki, mimogrede, po zadnjem proračunu Nase ostaja brez pristajalnega dela). Prav tako leta 2018 ali s pričakovano zamudo leta 2019 sledi prva izstrelitev dvojčka SLS+Orion, naslednika slavnega para Saturn V+Apollo iz 70. let. Ta bo brez posadke, torej varnostni preizkus, a Nasa vseeno razmišlja, ali bi morda dodala še astronavte. Ni znano, ali je motivacija za potezo želja prehiteti zasebni SpaceX, ki namerava kmalu poslati turiste okoli Lune.

Sledilo naj bi nekaj let premora. V tem času bi SLS nadgradili tako, da bi bil zmožen v nižjo Zemljino orbito ponesti namesto "le" 70 kar 130 ton. Z več "mišicami" bi šlo zares. A do zdaj je Nasa orisovala le splošnejše cilje, ne pa, kaj točno bo z dvojčkom počela. Zdaj pa je znano, in to iz sporočila za javnost in podrobnosti, ki so jih predstavniki Nase predstavili svetovalnemu odboru agencije; o teh poročajo ArsTechnica in številni drugi mediji.

Manjša postaja pri naravnem satelitu
Poglavitna novost: Nasa bo pri Mesecu zgradila vesoljsko postajo, imenovano Globoko vesoljski portal (Deep Space Gateway). SLS bo med letoma 2023 in 2026 poletel štirikrat, vsako leto enkrat, nesoč en modul. Prva misija bo poslala logistični in pogonski modul, druga dejanski habitat, tretja logistični modul, četrta pa zračno zaklopko, ki bo omogočala človeške obiske in gradnjo vesoljske ladje. Module bodo skupaj sestavljali astronavti na najmanj teden dni trajajočih misijah. Postaja bo precej manjša od Mednarodne vesoljske postaje (MVP). Čemu bo služila?

Nasa: "Odprave v bližino Meseca bodo večfazne, z njimi pa nameravamo zgraditi prilagodljivo, večkrat uporabno in dolgoročno vzdržno infrastrukturo, ki bo zdržala več desetletij in služila vse kompleksnejšim misijam." Obetajo si, da bodo pri tem početju s prakso razrešili kup tehničnih in konceptualnih težav, ki se pojavljajo pri misijah globoko v vesolje.

V igri šest habitatov
Za transport in vesoljsko ladjo bo poskrbela agencija. Habitat in druge nujne module pa razvija šest podjetij v okviru programa NextSTEP; Nasa bo izbrala enega. Javno predstavitev svojega je pred dnevi izvedlo podjetje Boeing, še predtem Lockheed Martin.
Med njimi je znani Bigelow Aerospace hotelirja Roberta Bigelowa, ki ima v orbiti Zemlje že dve svoji sobi (Genesis I in II), pa še eno napihljivo sobo BEAM na Mednarodni vesoljski postaji. Prav Bigelow bo letos ali prihodnje leto v orbito izstrelil B330, kar 330 kubičnih metrov veliko sobo, prostor na raketi je že zakupljen, in razvija naslednika B2100, ki bo imel več kot dvakrat več prostornine kot celoten MVP. V nedavnem intervjuju za Space.com je Bigelow ameriško administracijo podrezal, da bi lahko imela zasebno vesoljko postajo pri Luni še pred letom 2020, če le primakne nekaj denarja.
Če že ne bo izbran na razpisu NextSTEP, pa Bigelow v vsakem primeru hoče do leta 2025 postaviti vsaj en svoj napihljivi habitat na površje Meseca in s tem začeti razvoj lunarne kolonije, pri tem bi mu zagotovo zelo prav prišla Nasina orbitalna postojanka.

Esa navija za vas na Luni
S tega razloga Nasino odločitev za lunarno postojanko v orbiti zelo podpira prvi mož Evropske vesoljske agencije (Esa), Johann-Dietrich Wörner, ki že več let po globli promovira koncept Vas na Mesecu, možnega naslednika Mednarodne vesoljske postaje. Koncept je simpatičen Rusom, nenaklonjenim hitenju na Mars, prej raziskovanju Lune, pa tudi Kitajcem, ki imajo v svojem načrtu kar obisk Lune z ljudmi v prihodnjem desetletju. Če bo koncept uresničen, bodo tajkonavti s površja Lune mahali astronavtom na nebu.
Postojanko bodo oskrbovali podobno kot MVP z zasebnimi in javnimi misijami.

Redna linija do Marsa in nazaj do Lune
Na samem Globoko vesoljskem portalu bodo po letu 2026 začeli graditi vesoljsko ladjo Globoko vesoljski transport (Deep Space Transport). V Nasinem sporočilu za javnost piše, da bo to večkrat uporabno plovilo, ki bo redno potovalo od postojanke do Marsa in nazaj. Na postaji bodo izvedli servis, dopolnili gorivo in ga poslali nazaj na pot.

Na Mars se seveda lahko potuje neposredno. Nobene nujne potrebe ni, da se vesoljska ladja z Zemlje upočasni pri Mesecu, tam ohranja manjšo orbitalno hitrost nekaj tisoč kilometrov na uro, nato pa je prisiljena ubežati še težnosti Lune in se odpraviti proti sosednjemu planetu. Zato je bilo v ZDA zadnje dni slišati tudi precej kritičnih glasov, čemu Nasa zdaj "prodaja" postojanko kot del poti na Mars, in špekulacije, da gre pravzaprav za zapolnitev misij SLS+Orion in ohranitev delovnih mest po politično pomembnih zveznih državah.
Nasa: Hočemo infrastrukturo za desetletja
Obenem drži, da je pot na Mars precej bolj zahtevna kot na Luno. Do naravnega satelita in nazaj je potrebnih nekaj dni, marsovska misija pa lahko traja od leta in pol do dveh let. Eno je teden dni ždeti v prostoru, primerljivem s terenskim vozilom, drugo pa se je (brez prhanja) stiskati leta. Ladja za Mars potrebuje precej več udobja in seveda nujnih podpornih sistemov za ohranjanje življenju primernega okolja. Biti mora tudi bolj zaščitena pred strupenim sevanjem in kozmičnimi žarki, ki bi lahko možgane astronavtov poškodovali vse do demence.

Da bi vesoljska ladja poskrbela za vse navedeno, mora imeti precej več mase kot zgolj kapsula ter servisni in pogonski modul. Takšno ladjo bi bilo verjetno treba sestaviti v orbiti, saj vse njene mase prav do Marsa ne bi mogla pognati niti najsilnejša raketa. Privili bi jo lahko pri Mednarodni vesoljski postaji, a za zdaj velja, da bo ta zgorela v atmosferi po letu 2024. Tako Nasa pravi, da bo postojanka pri Luni lahko odigrala potrebno vlogo in poskrbela tudi za dolgoročno perspektivo; za vse sledeče vesoljske ladje do rdečega planeta in dlje.

Po stopnicah do leta 2033
Po poročanju ArsTechnice bo Globoko vesoljski transport nared leta 2027, najpozneje pa 2029. Takrat se bodo nanj vkrcali štirje astronavti in z njim pluli okoli Lune za leto dni in ga s tem temeljito preverili. Leta 2033 sledi tisto, kar Nasa že ves čas oglašuje. Deep Space Transport bo s posadko vred sprva opravil oblet Venere, ki mu bo zagotovil potrebno hitrost, in se odpravil proti Marsu, tam nekaj časa ždel in se vrnil. Misija bi trajala kar tri leta in resnično pokazala, česa je človeštvo - oz. njegovi astronavtski predstavniki - zmožno. Ko bo namreč transport zapustil območje Lune, ne bo več rešitve, če bo šlo kaj hudo narobe. Ko je Apollo 13 doživel katastrofalno odpoved opreme, so ga lahko razmeroma hitro vrnili. Orion pa se ne bo mogel ravno obrniti za 180 stopinj; posadka bo resnično povsem sama sredi ogromne praznine, prepuščena sebi in informacijski liniji z Zemljo ter "mcgyverjevskim" znanjem.

Vse to bo treba plačati
Nasa je do zdaj v dvojček SLS+Orion vložila več kot 40 milijard dolarjev, po nekaj milijard na leto. A za vse zgoraj opisano bo treba vložiti še neprimerno več, in to v razmeroma kratkem času. Ena izmed Nasinih študij pravi, da bi zgolj misija na Mars brez vmesnih postojank stala sto milijard. Ameriška politika bo torej morala v prihodnjih letih znatno povečati Nasin proračun, z zdajšnjih 18 milijard na leto (dvokratnik proračuna slovenske države) krepko proti 30 milijardam. Podobno, kot so storili v 60. letih za podporo programa Apollo.

Predstavniki ameriškega ljudstva bodo morali od nekje potegniti sredstva, kar utegne biti boleče za druga področja in vprašanje je, kako bodo kongresniki in senatorji tedaj navdušeni nad potovanjem do Marsa. Ne bi bilo prvič, da bi velik program preprosto odpovedali. Verjetno bodo ZDA iskale podporo v mednarodni skupnosti. Esa denimo že zdaj izdeluje servisni modul za ladjo Apollo, v bistvu predelavo plovila ATV. Rusiji bo morda godlo vlaganje v lunarne projekte, številnim zasebnikom utegne biti privlačna infrastruktura, ki bo na voljo še desetletja. Vse to ostajajo odprta vprašanja. Dejstvo ostaja, da brez zelenega papirja tudi najbolj modri načrti nikoli ne bodo meso postali.

Nekaj drobiža (z vesoljskoraziskovalnega vidika) bodo dobili tudi z očitno odpovedjo misije ARM, ki v svežem proračunu ni dobila svoje postavke. V sklopu ARM-a bi vesoljsko plovilo poiskalo manjši asteroid, ga preusmerilo in pripeljalo v orbito okoli Lune, kjer bi ga v sklopu misije SLS+Orion obiskali astronavti in vanj demonstrativno povrtali. Nasa ga je oglaševala kot korak proti Marsu, a politika tega argumenta očitno ni kupila. Denar bo šel za druge namene.

Vse več težkonosilnih raket
Vprašanje je tudi, kako se bo držal SLS po splovitvi težkonosilne rakete Falcon Heavy podjetja SpaceX ter New Glenna podjetja Blue Origin. Izstrelitev SLS-a bo namreč predvidoma presegala ceno milijarde dolarjev, medtem ko zasebnika obljubljata ceno v okviru 200 milijonov dolarjev. Pomembnen faktor sicer ostaja nacionalni ponos. Ko so leta 2014 prvič testirali Orion s potjo okoli Zemlje in v ocean, je komentator v videoprenosu narodu sporočil: "Amerika, to je vaše novo vesoljsko plovilo."
Vesoljska postaja pri Marsu
Zaradi denarja zgolj v fazi inženirsko podprte domišljije ostaja še en svež koncept, ki so ga izgotovili v podjetju Lockheed Martin, veteranu marsovskih misij, ki je med drugim poskrbel tudi za prvi pravi pristanek na Marsu sploh. LH je na svetlo dal načrt vesoljske postaje pri rdečem planetu, sestavljene iz Orionov in nekaj podpornih modulov, pa še manjših plovil, ki bodo tako kot Lunarni modul Apolla lahko redno potovale do tal in nazaj.

Kdo bo prej
SpaceX, vedno poln drznih napovedi, je prav lani naznanil, da bo z letom 2018 proti Marsu poslal svojo kapsulo Red Dragon, kar bo prvi polet zasebnika proti Marsu (ob tem, da sta tam do zdaj uspešo pristali le dve državi); pa tudi najtežji tovor, ki je do zdaj kdaj koli prišel na rdeča tla. Elon Musk je napovedal nič manj kot uvedbo redne linije na Mars. Vsaki dve leti bo tja poslal tovor na raketi Falcon Heavy, upajoč, da bo kdo to tudi plačal. A na tak način bo do leta 2035, ko naj bi prvi Nasin astronavt šele vstopil v orbito Marsa, Musk imel tam na tleh že tone in tone materiala. Morda tudi človeka. A tudi pri teh napovedih ostaja pomemben faktor denar. SpaceX s takšnimi naznanili pridobiva pozornost, mednarodno prepoznavnost in tudi investorje. Slednje bo nujno potreboval, če naj načrti meso postanejo. SpaceX namreč nima niti približno dovolj sredstev, da bi jih uresničil na lastno roko.

Video: Nasin načrt za prvi polet SLS-a in Oriona