Anja Golob je pesnica, esejistka, kritičarka, dramaturginja, prevajalka – in odgovorna urednica majhne knjižne založbe; prav v tej vlogi je tudi privolila v intervju, ki ga lahko preberete v nadaljevanju. Študirala je filozofijo in primerjalno književnosti, dolga leta pisala gledališke kritike za različne časopise, leta 2013 pa je soustanovila založbo VigeVageKnjige, posvečeno stripom in risoromanom. Ločeno je izdala tudi tri pesniške zbirke, za zadnji dve – to sta Vesa v zgibi in Didaskalije k dihanju – je prejela Jenkovo nagrado, ki jo Društvo slovenskih pisateljev podeljuje za najboljšo pesniško zbirko. Leta 2014 je sicer pritegnila pozornost javnosti, ko je iz načelnih razlogov zavrnila finančni del Jenkove nagrade; nasprotovala je temu, da se stanovske nagrade na področju kulture financirajo s pomočjo zasebnih sredstev.

Z Anjo Golob sva se o slovenskem založniškem in knjigotrškem svetu pogovarjali v tednu slovenskega knjižnega sejma, ki je tudi letos osvetlil znana vprašanja o slovenskem odnosu do knjige, o plačevanju za kulturne izdelke in večni krizi v založništvu. Pesnica, ki se tudi založniškega posla očitno loteva z enako strastjo in predanostjo kot umetniškega ustvarjanja, je brez zadržkov spregovorila o primežu, v katerem se na knjižnem sejmu znajdejo majhne založbe, in o monopolu na področju mreže knjigarn, ki neusmiljeno izrinja samozaložbe. "Morda je pa glede na položaj res čudež, da smo se obdržali teh pet let," pove o VigeVageKnjige, založbi brez lastne knjigarne, ki Slovencem predstavlja strip in risoroman onkraj naših ustaljenih predstav o tem žanru. Da se nauki počasi "prijemajo", dokazuje tudi obleganost njihove majhne stojnice na sejmu, kjer se je trlo skoraj toliko ljudi kot pri veliko večjih sosedih.

Založba VigeVageKnjige v tem času praznuje peto obletnico delovanja. Predsednik upravnega odbora Zbornice knjižnih založnikov in knjigotržcev Bojan Švigelj je na odprtju letošnjega knjižnega sejma pripomnil, da "je kriza v založništvu vedno, založniki pa so še tu". Mora biti v takih okoliščinah majhna založba res zadovoljna že s tem, da preživi?
No, če je dejstvo, da še vedno živimo, dovolj za optimistične sklepe, potem imamo pa res problem – gola eksistenca pač ni in ne more biti dovolj. Založniki bi, kot vsi drugi, radi živeli in se razvijali, ne pa samo preživeli, in to razumeli kot velik uspeh. Mislim, da imamo do tega ne samo pravico, ampak tudi ontološko dolžnost.

Na knjižnem sejmu je založba VigeVageKnjige prisotna s svojo stojnico. Kako velik strošek je to za majhno založbo in v kolikšnem času se vaš vložek povrne? Predvidevam, da sodelovanje na osrednjem slovenskem knjižnem sejmu dojemate kot nujno naložbo.
Udeležba na sejmu je absolutno nujna za vsako založbo, ki hoče kotirati na slovenskem knjižnem trgu, po moje pa bi moralo biti tudi organizatorjem sejma izjemno dragoceno, da se ga poleg velikih lahko udeležijo tudi majhne založbe s specifičnim, pogosto nišnim programom. To dela sejem živ in vitalen ter ključno prispeva k raznolikosti knjižne ponudbe. Sejem je po svoji definiciji dejavnost, pri kateri ne gre samo za prodajo, ampak tudi za predstavljanje, za uveljavljanje znamke, za to, da ljudje spoznajo založbo na osebni ravni in spregovorijo z ljudmi, ki tam delamo. Za VigeVageKnjige je to še posebej pomembno, ker v mestu še nimamo lastnih prostorov, sejem je tako tudi ena redkih priložnosti, da pridemo v neposredni stik z bralci in bralkami. Tega pa se organizatorji sejma izredno dobro zavedajo – cene za najem prostora so oderuške, kar trdim z vso odgovornostjo. Za osem kvadratnih metrov plačuje naša založba 1324,92 evra; elektrika za teh šest dni stane dodatnih 70,76 evra. Plačati moramo tudi strošek vpisa v register razstavljavcev, kar znaša 134,20 evra. Zadnji strošek je v celoti neupravičen in bi ga bilo treba ukiniti. V katalog ne želimo biti vpisani, a je to nujni pogoj za možnost udeležbe na sejmu. Pri vsem tem seveda sploh ne omenjam ur našega dela na stojnici in materialnih stroškov, da stojnica stoji in funkcionira.

Na koncu sejma sicer pokrijemo svoje stroške, a to ni naš cilj: nočemo šest dni neprestano delati za nekoga drugega. Sejem je naša priložnost, da knjige prodamo – ta potencialni zaslužek neposredno omogoča naše izdaje v prihodnjem letu. Če zaslužka ne bo, bo treba nekatere naslove črtati s programa. Letos in naslednje leto smo sicer prvič deležni sofinanciranja JAK-a, a samo za tri knjige – v našem programu za naslednje leto pa je sedem izdaj. Za založbo je ključnega pomena, da se širi, če si hoče dolgoročno zagotoviti stabilnejše financiranje, česar se zelo dobro zavedamo. Tudi zato je udeležba na sejmu za nas tako ključna.

Izjave, češ "naj ne hodimo na sejem, če si tega ne moremo privoščiti", ki smo jih deležni, kažejo po mojem mnenju na temeljno nerazumevanje samega založništva in tega, kaj knjiga po svoji osnovni naravi je – nikakor namreč ne more biti zreducirana zgolj na izdelek, komad ali produkt. Njena specifičnost je ravno v neoprijemljivem bistvu, ki se odkrije, ko jo odpremo – to ključno določa njeno "dodano" vrednost, zato je z njo treba na trgu, kjer seveda je, ravnati drugače. Sodeč po načinu organizacije in izpeljave knjižnega sejma, se tu z njegovimi organizatorji očitno nikakor ne strinjamo. Po mojem mnenju knjiga namreč ni zgolj posoda in knjižni sejem ni trgovina s posodjem – ko gre za knjigo, trg zaradi njenih posebnosti pač ni in ne more biti edino merilo. To bi povzročilo totalno enoumje, absolutno prevlado nezahtevnih "ljubičev in krimičev", vse drugo, namreč točno to, kar dela knjižno bero zanimivo, kar ni predvidljivo, kar vzbuja bralno slast in vzgaja okus, pa bi odpadlo. V tej enačbi pogrešam nekoga, ki bi zastopal to drugo, specifično plat knjige, ki seže čez zgolj produkt. Zavedam se, da se ena urednica ali ena založba težko uspešno postavi po robu organizatorjem, in menim, da med nami težko pride do konstruktivnega dialoga, dokler je razporeditev moči tako neenakomerna, močnejši pri mizi pa jo s svojimi stališči in dejanji še podžiga. Zanima pa me ob tem tudi, kje so druge majhne založbe in zakaj se ne oglasijo.

Je slovenski knjižni trg dovolj odprt in dovzeten za sodelovanje "malih igralcev"? Ali pa peščica velikih založb monopolizira javni prostor, ima prednost na razpisih ipd.?
Ne želim se pritoževali ali se postavljali v vlogo žrtve – a realen pogled na situacijo absolutno pokaže, da smo v deprivilegiranem položaju. Jasno je, da se bodo naša sredstva slej ko prej izčrpala, in ravno na to se čaka. Zdi se mi, da so si največji igralci med seboj lepo porazdelili moč in denar, in izredno težko se je gibati v tem prostoru, če ne sprejmeš predpisane igre. Najbrž prihajajo določena nespodobna povabila in vsakomur, ki jih zavrne, je odrejeno mesto pri tistih, ki čakajo na ostanke z velike mize, s čimer pa se ne nameravamo sprijazniti.

Ena največjih težav tega prostora je, da nam je ostala samo eno mreža knjigarn, to je Mladinska knjiga Trgovina (ki je ločena entiteta od založbe Mladinska knjiga). Po mojih osebnih izkušnjah s pesniško zbirko Didaskalije k dihanju, ki sem jo izdala v samozaložbi, se mreža niti slučajno ne zaveda svoje družbene odgovornosti, ki jo ima kot monopolno podjetje. S knjigo, izdano v samozaložbi, je nemogoče priti vanjo, če nočeš ali ne moreš sprejeti petdesetodstotnega rabata, in sicer ne glede na kakovost knjige, ki tu ne igra nobene vloge. Po moje je primarna naloga in namen mreže knjigarn, da ima v svojih knjigarnah čim več raznolikih knjig različnih založnikov. Če meni, da prodaja tudi zahtevnejše in nišne literature ogroža njen obstoj, bi morala najbrž končno začeti reševati problem upadanja branja in kupovanja knjig v Sloveniji, in sicer s konkretnimi vložki časa, idej in sredstev. Manjšanje raznolikosti ponudbe in nadomeščanje knjig na policah z lončki in drugimi neknjižnimi proizvodi ni in ne bo rešilo tega problema. Prav v okoljih zunaj prestolnice je po moje le še toliko pomembneje, da imajo ljudje možnost priti v stik z različnimi knjižnimi zvrstmi različnih založb – to ne more biti zgolj odgovornost knjižnic. Ko bomo naslednjič poslušali, kako ljudje ne berejo več, velja spomniti tudi na to, da do mnogih knjig v mnogih okoljih namreč niti ne pridejo.

Kaj je bilo pred petimi leti povod za ustanovitev lastne založbe? Je bila to želja po ukvarjanju z založništvom ali predvsem to, da ste opazili tržno nišo na področju stripa in risoromana?
Eno in drugo. Namesto čakanja na priložnost za delo smo se odločile, da si jo ustvarimo same. Ugotovile smo, da se vse tako ali drugače ukvarjamo s knjigami. Sočasno je vzcvetelo navdušenje nad risoromani, verjetno tudi posledica dejstva, da sem sama tri leta in pol živela v Belgiji, kjer so temu literarnemu žanru posvečene celo samo nanj specializirane knjigarne. V zadnjih desetih, dvajsetih letih se je izjemno razvil in razplastil; pojavljajo se novi in novi podžanri.

V času naših začetkov je bila ekonomska kriza tako globoka, da se je zdelo, da slabše tako ali tako ne more biti, zato smo sklenili kar poskusiti. Leta 2013 smo se registrirali kot zavod in konec leta 2014 izdali prvo knjigo. Skočili smo, a še kar nekaj časa nismo vedeli, ali je v tem bazenu sploh voda. (Smeh.)

Na začetku ste imeli željo, da bi svoje področje delovanja razširili tudi na druge žanre, predvsem romanopisje. Je to še vedno cilj za prihodnost ali pa boste raje poglobljeno raziskovali risoroman? Koliko ljudi štejejo VigeVageKnjige?
Radi bi postali ena od založb, ki narekujejo tempo na slovenskem trgu, radi bi, da bi naš model delovanja prodrl kot eden od relevantnih načinov dela v založništvu in knjigotrštvu pri nas. Za kaj takega se seveda moramo razširiti, a naša strategija razvoja je že od začetka postopna. Tako se lahko učimo iz lastnih napak, obenem pa ne pozabimo na igro, na zabavo. Redno zaposlen ni pri nas nihče, ker si tega ne moremo privoščiti, in vsi delamo še druge stvari, s katerimi plačujemo položnice. V najožji uredniški ekipi smo štirje ljudje, imamo pa še tri stalne sodelavke in sodelavce in več projektnih, kot so na primer prevajalke in prevajalci. Cela ekipa tako ta čas šteje 14 ljudi.

Imate občutek, da vas vsakodnevne obveznosti vodenja založbe kdaj odtegujejo od pesniškega ustvarjanja, ki verjetno od človeka terja nedeljeno pozornost? Čutite kdaj konflikt med tema dvema poloma svojega udejstvovanja?
Prav v času sejma se s tem vprašanjem veliko ukvarjam, ker sem se pri pisanju četrte knjige znašla na prelomnici, ki bi se ji morala prav zdaj v celoti posvetiti, dan pa ima še vedno samo 24 ur in že golo logistično usklajevanje vseh obveznosti mi pobere precej časa in energije. No, med drugim se zanašam na smisel za humor, ki omogoča zdravo distanco, in se skušam po najboljših močeh organizirati tako, da ena vrsta dela ne zažira drugega. In seveda – svaki dan u svakom pogledu sve više in više napredujem. (Smeh.)

Založba se, kot sva povedali, specializira na izdajanje stripov in risoromanov. Je risoroman izraz, ki ste ga kot prevod za "graphic novel" na tržišče vpeljali vi? Je na splošno med Slovenci dovolj zavedanja, kaj je risoroman oz. da stripi niso samo domena otrok in najbolj površinske zabave? Gre slovensko poznavanje stripa dlje od Mikija Mustra in Diareje Tomaža Lavriča?
Vsak dan se na sejmu srečam s kakim predsodkom. Nekateri obiskovalci in obiskovalke naše stojnice seveda spremljajo področje in tudi tujo produkcijo, a mnogi - še posebej starejše generacije - žanr večkrat dojemajo kot sekundarno, manjvredno literaturo. Zanje je dejansko precejšen šok videti, s čim se ukvarjamo. Nekateri dotlej še niso prišli v stik s tovrstnimi knjigami in nas zvedavo povprašajo, kaj je risoroman. Teh priložnosti smo resnično veseli; sejem je za nas ključnega pomena tudi zaradi teh stikov – v spletni knjigarni takih možnosti za debato pač nimamo. Čim več ljudem skušamo pojasniti, kaj je naše poslanstvo: izdajati knjige, ki stojijo na presečišču med romanom in stripom. Zato smo tudi prevedli "graphic novel" v risoroman. Cilj naše založbe je, izdajati plejado različnih zvrsti risoromana, cel razpon od slikanice za odrasle (taka je Yvonne, otrok dvorec) do klasičnega risoromana, kamor spada Peščeni grad, naša prva izdaja.

Vzporedno s tem, da izdajamo knjige, moramo namreč širiti tudi bralni bazen. Seveda so že pred nami izdajali risoromane, vsaj Stripburger in Strip.art.nica Buch, a so specializirani vsak na svoje področje. Kot oni skušamo tudi mi na svoj način širiti občinstvo in jo navduševati za umetnost stripa. Radi bi, da bi ljudje, ki berejo poezijo, novele, kratke zgodbe in romane, razumeli, da je strip popolnoma enakovredna literarna zvrst, od katere dobijo vse, kar želijo od literature.

Kako ohranjate pregled nad področjem? S svojimi izdajami slovenskim bralcem redno predstavljate imena, ki jih še ne poznajo. Kje najdete naslove, ki jih nato poskušate pripeljati k nam? Se udeležujete kakih sejmov v tujini?
Za obiskovanje sejmov žal nimamo denarja, čeprav bi to z veseljem počeli. Imamo več virov pridobivanja informacij. Založbe, s katerimi sodelujemo, nas sproti obveščajo o prihodnjih izdajah. Vsak od nas se na potovanjih v tujino ustavlja v knjigarnah in pregleduje ponudbo. Pomagajo nam katalogi tujih založb na spletu in seveda družbena omrežja. Ožje uredništvo na koncu o vseh izdajah odloča skupaj in klesti širši izbor, dokler ne pridemo do števila izdaj, ki si ga v prihodnjem letu lahko privoščimo. Iščemo tudi vsebinske rdeče niti, ker želimo biti s svojim programom družbeno angažirani in aktualni. Letos smo na primer izdali Prepovedani sad, ki nagovarja t. i. feministične teme - čeprav se mi zdi, da gre absolutno za obče človeške teme! Zadnji mesec ugotavljamo, da knjigo prek spleta naročajo predvsem moški, kar se nam zdi fantastično. Končno je prišlo do preskoka, ko "ženskih knjig" – o ženskem spolnem organu, o ženskem užitku, o menstruaciji – ne berejo samo ženske.

Omenili ste, da ste za izdajo treh knjig pridobili sofinanciranje JAK-a. Obenem pa niste bili uspešni na razpisu za nepovratna evropska sredstva (EACEA). Kako velik udarec oziroma ovira je tak izpad sredstev za majhno založbo?
Dvakrat smo kandidirali za evropska sredstva in dvakrat smo bili zavrnjeni, pri čemer smo oddali tako rekoč identični prijavi, seveda z različnim izborom knjig. Kljub temu smo bili ocenjeni zelo različno – prvič nam je zmanjkalo par točk, naslednjič precej več. Točkovnik ima tudi diskriminatorno postavko, na kar smo opozorili, a žal brez uspeha, saj se je isti prihodnje leto ponovil. Do 15 točk (od skupno stotih) lahko dobiš, če v program vključiš knjige, ki so osvojile evropsko knjižno nagrado, a te nagrade še nikoli ni dobil noben risoroman, zato založba, specializirana na ta žanr, samodejno izgubi te točke. Ironija vsega skupaj pa je v tem, da EACEA hkrati strip izpostavlja kot deficitarni žanr, ki bi mu bilo treba namenjati posebno pozornost.

Na koncu smo sklenili od teh razpisov odstopiti, kar nas je v razvoju kakopak konkretno upočasnilo.

Med vašimi bolj odmevnimi letošnjimi izdajami je bil švedski risoroman Prepovedani sad, v katerem Liv Strömquist tematizira ženski spolni organ in spolni užitek.
Zdelo se nam je, da načenja teme, ki so v zraku in jih je treba nagovoriti, obenem pa to počne na zanimiv način: preuči številne teorije, ki so jih moški v preteklosti ustvarili o ženskem telesu, in jih nato z obilo humorja eno za drugo argumentirano dekonstruira. Knjiga je absolutno odmev časa in zdelo se nam je, da bo sprožila polemike v družbi, kar je ena od naših zavez.

Letos smo poleg nje izdali tudi nova dela stripovskih serij za otroke, Škatla in Ariol, ter še tri knjige za odrasle. Christophe Chabouté se prvič predstavlja v slovenščini; izbrali smo njegovo knjigo Sam, ki dobro ponazarja njegov slog, obenem pa je dramaturško popolna - kot da bi človek bral poezijo v obliki risoromana. O njeni vsebini nočemo povedati preveč, da ne bi pokvarili branja. Seveda je umeščanje knjige na trg težje, če skušaš o njej povedati čim manj. (Smeh.) Skratka, gre za zelo tiho knjigo, ki govori zelo glasno.
Naslednja izdaja je bil Jezdec Ute Helmbold, s katerim smo hoteli pokazati, kako funkcionira risoroman, če ga obrneš naokrog kot nogavico in razkriješ njegove notranje organe in tkivo. Jezdec stoji med čistim risoromanom in romanom. Gre za adaptacijo klasične realistične nemške novele iz leta 1888: spodnja tretjina vsake strani je izčiščeno besedilo novele, zgornji dve tretjini pa slika. Zadnja letošnja izdaja, ki je izšla na prvi dan sejma, pa je Otto, uzrti človek francoskega striparja Marc-Antoina Mathieuja. Preko lika vizualnega umetnika, ki se ukvarja z zrcali, načenja vprašanje, zakaj smo ljudje takšni, kot smo. Temeljno vprašanje knjige je, kaj bi se zgodilo, če bi imeli dostop do formativnih let svojega otroštva, ki smo jih pozabili.

Vaše najbolje prodajane knjige so verjetno stripi o modrem osličku Ariolu.
Tako je, zdaj ga bere že druga generacija otrok; 8. decembra bo v Mladinskem gledališču tudi premiera predstave o Ariolu. Otroci imajo radi tudi nemško serijo Škatla, ob kateri se učijo brati. Med knjigami za mlade in odrasle smo jih nekaj že razprodali. Risoroman Rdeča Rosa, biografijo Rose Luxemburg, smo ponatisnili, Brodeckovega poročila Manuja Larceneta pa ne bomo mogli, ker je to za nas prevelik finančni zalogaj. Na sejmu so bralke in bralci naklonjeno sprejeli Otta, uzrtega človeka, čeprav ne gre za najbolj enostavno knjigo. Tudi Sam in Jezdec imata zelo posebno občinstvo. Vesela sem, da nam je uspelo z letošnjimi enajstimi knjigami – šestimi novostmi in petimi ponatisi – nagovoriti tako različne segmente bralcev.

Katere izdaje načrtujete za naslednje leto?
Objavili smo program sedmih novih izdaj za leto 2019, dejanska izvedba pa je odvisna od finančnega položaja. Šesti del Ariola, tretji del Škatle in stripovska adaptacija Miltonovega Izgubljenega raja v prevodu Andreja Tomšeta, bodo izšli s sofinanciranjem JAK-a. Integralno, v eni knjigi bomo izdali tudi oba dela Neustrašnih Pénélope Bagieu; to je strip o pionirkah na svojih področjih, ki so nekatere danes popolnoma neznane. Prvi v Sloveniji bomo izdali avstrijskega sodobnega stripovskega klasika Nicolasa Mahlerja; Alico v Sussexu, ki združuje Frankensteina Mary Shelly in Alico v Čudežni deželi Lewisa Carrolla, bo prevedla Liza Linde. Načrtujemo tudi prevod poslastice – francoskega risoromana Pépée Adriena Demonta, bomo pa drugo leto prvič izdali tudi izvirno slovensko delo: Vinjete straholjubca so skupen projekt Eve Mahkovic in Eve Mlinar, na katerega sem prvič naletela na družbenih omrežjih. Proces dela je, ko gre za izvirno delo, seveda drugačen od takrat, ko izdajamo prevod, česar se še posebej veselimo. Ker vztrajamo, da avtoricam in avtorjem moramo izplačati honorar, čeravno v tej fazi z njegovo višino še nismo zadovoljni, upamo, da se bo finančna konstrukcija projekta izšla in ga bomo lahko izpeljali, kakor si ga zamišljamo.