Hosodov film je v zadnjih mesecih doživel izjemen mednarodni uspeh, saj je prejel nominaciji tako za zlati globus kot za oskarja za najboljši animirani film, s čimer se je ta režiser dokončno prebil med najbolj priznane animatorje sveta. Posebnost Hosodovih animiranih filmov je, da se z njimi še vedno trudi ohraniti tradicionalni način animacije iz obdobja, ko še ni bilo računalnikov, pa čeprav je analogno risanje dražje in tudi bolj zamudno od digitalnega. Mirai je njegov tretji celovečerni film pod okriljem lastnega studia Čizu, o svojem vse prepoznavnejšem filmskem ustvarjanju pa je režiser ob izidu filma spregovoril tudi za MMC.

Sorodna novica Animirani film Mirai, nominiran za oskarja, začenja pot po slovenskih kinih

Gospod Hosoda, ste eden filmskih ustvarjalcev, ki so svojo kariero zavezali izključno animiranemu in ne igranemu filmu. Kaj vas je najbolj očaralo pri animaciji, da ste se odločili za to pot?
Preprosto verjamem v moč animacije. Sam se nimam toliko za animatorja, imam se za filmskega režiserja, le da je tehnika, ki jo uporabljam, pač animacija. Na ta način raziskujem film kot umetnost. Film šteje nekaj več kot 100 let in v tem času je veliko filmskih režiserjev povedalo že ogromno raznolikih zgodb, a zdi se mi, da prav animacija odpira mnogo novih vrat filmu. Animacija ima potencial ujeti trenutek življenja na način, na kakršnega še ni bil nikoli prikazan. Ljudje me venomer sprašujejo, ali me mika, da bi kdaj posnel tudi kakšen igrani film. Jaz jim vedno odgovorim, da me bo vedno zanimala zgolj animacija, to pa zato, ker je z njo mogoče na popolnoma nove načine razmišljati o tem, kdo smo kot ljudje.

Film Mirai je morda res film o otrocih, a je obenem tudi študija tega, kako na velikem platnu prikazati otroke, da bi odrasle čim bolj prepričljivo potopili v njihov svet. Kakšen je bil vaš pristop k ustvarjanju tega filma?
Ko delamo film o otrocih, je prikaz njihovega sveta ena glavnih preokupacij. Ko sem bil jaz otrok, je bilo v otroških filmih veliko živali, danes pa se animacija bolj osredotoča na like. Gre za povsem drugačen pristop in vprašanje je, ali je to prava smer. V našem studiu želimo ohraniti to starejšo naravnanost, zato smo sprejeli zavestno odločitev, da se bomo resno lotili opazovanja pravih otrok. Med ustvarjanjem filma Mirai smo tako v studio povabili otroke, da so letali okoli, mi pa smo medtem delali skice njihovih gibov. Seveda pri tem nikakor niso hoteli upoštevati naših navodil. (smeh) Film Mirai lahko zato v tem smislu opišem kot skupek naših lastnih opazovanj otrok. Celotna produkcija filma je trajala tri leta. Trajalo je eno leto, da je 20 animatorjev narisalo celoten film. Po drugi strani so glasovni igralci svoje vloge posneli v 5 dneh. Ali ni noro, kakšna razlika je v količini dela, ki gre v animacijo na eni strani in v zvok na drugi? Ko smo na svetovni premieri v Cannesu prvič slišali aplavz občinstva, smo zato dobili občutek, kot da je na svet končno prišel naš lasten otrok.

V kolikšni meri iz filma v film zavestno spreminjate slog in način ustvarjanja animacije?
Na neki način smo prisiljeni, da slog animacije iz projekta v projekt spreminjamo. V našem studiu zelo cenimo risano animacijo, ker je na robu izumrtja. Na Japonskem sta samo še dva studia, ki negujeta to tradicijo – naš studio Čizu ter Ghibli, studio Hajaa Mijazakija. Vsi drugi so digitalizirali celoten proces ustvarjanja. Menim, da gre za čudovito tradicijo, ki je ne bi smeli izpustiti iz rok. V našem studiu se intenzivno ukvarjamo z načini, kako ohraniti te tradicionalne načine animacije. Kljub temu smo si pri filmu Mirai deloma morali pomagati z uporabo računalniške animacije, tako da gre za neke vrste hibrid. Slog animacije ni nikoli zaključen. Vseskozi se spreminja.

Glavni junak filma Mirai je portretiran tako živo, da tudi v odraslih gledalcih zlahka prebudi otroški duh. Prej ste rekli, da ste animirali otroke, ki ste jih povabili v studio, pa imate v svojem zasebnem življenju tudi otroke, ki vas navdihujejo pri ustvarjanju?
(smeh) Kot lahko uganete, so to v prvi vrsti moji otroci, še posebej najstarejši, fantek, ki ima zdaj 5 let. Ko smo začeli delati film Mirai, je imel 3 leta. Nekateri prizori, ki jih vidite v filmu, so dobesedno preslikani iz njegovih izkušenj, denimo izbruhi jeze, ko na svet pride njegova sestrica. To je reakcija osebe, ki začuti, da izgublja ljubezen. Film sicer prikazuje svet otrok, ampak tudi pri odraslih so ti občutki izgubljene ljubezni zelo podobni. Recimo, ko prekinete zvezo s partnerjem. Tudi če ste odrasla oseba, bi se takrat najraje ulegli na hrbet in se začeli dreti, ker se mučite in ste polni konfliktov. Ljubezen je nekaj, kar vse življenje pridobivamo in izgubljamo, ampak ta prvi stik z občutki izgube se zgodi prav takrat, ko si otrok. Prav zato se ti dogodki dotaknejo vseh nas.

V filmu igra zelo pomembno vlogo hiša, v katero je umeščeno dogajanje. Gre za zelo sodoben dizajn, ki je očitno tudi zelo dobro premišljen. Celo do te mere, da je film videti, kot da ga je pomagal ustvariti arhitekt. Ali to drži?
Res smo posebej za ta film najeli pravega arhitekta, da nam je oblikoval in narisal načrt hiše. Hoteli smo doseči, da bi ta hiša, po kateri se giblje otrok, predstavljala nekakšno preslikavo sveta. Ko otrok v filmu teče po hiši, naj bi bilo videti, kot da teče okoli sveta. S tem v mislih smo oblikovali hišo. Zelo pomembno vlogo pri tem imajo stopnice. Višina posamezne stopnice je 100 centimetrov, to pa zato, ker je otrok v filmu visok 100 centimetrov. S tem smo odraslim želeli pokazati, kako drugačna je linija pogleda pri otrocih. Gre za zelo konceptualno zasnovano hišo, a smo obenem želeli, da daje tudi občutek topline.

Na zahodu, še posebej v ZDA, so družine v filmih pogosto prikazane kot disfunkcionalne. Vaši filmi prikazujejo ravno nasprotno plat. Prikazujejo srečo in veselje, dajejo upanje na lepšo prihodnost. Na neki način je sporočilo vaših zgodb podobno filmom Stevena Spielberga, ki v svojih mladinskih filmih venomer prikazuje vedrejšo plat otroštva. Se vam zdi, da sta optimizem in upanje odgovor na izzive, s katerimi otroci dandanes vstopajo v prihodnost?
Težko rečem, ali sem blizu temu, kar počne Spielberg. Kar se tiče animacije in prikazovanja otrok v njih, niti ni nujno treba načenjati otroških tem. Gre bolj za interakcijo z otroki. Film ni orodje za učenje morale. Lahko je, ni pa treba. Film je res lahko orodje reflektiranja družbe, a lahko je tudi kaj drugega. Film je lahko zelo osvobajajoča, topla izkušnja, ki ti poseže v dušo. Menim, da lahko na tak način vplivamo na ljudi, na njihov način razmišljanja. Mislim, da je animacija zelo primerna za tak način sporočanja.

Ko Evropejci gledamo japonske filme o družini in sodobnosti, takoj dobimo referenco na opus Jasudžira Ozuja. Ali je ta režiser tudi neposredno vplival na vas?
Vsekakor. Ozu je močno vplival name. Tukaj so tudi drugi filmarji kot Hirokazu Koreeda in Jodži Jamada, ki sta prav tako poznana po filmih o družinah. Seveda pa se portreti družin razlikujejo tudi glede na to, v katero zgodovinsko obdobje so umeščeni. Mislim, da na Japonskem nenehno pripovedujemo te zgodbe o družinah, ker se pojmovanja družine ves čas spreminjajo. Morda je od zunaj videti, kot da je Japonska zelo tradicionalna družba, in prepričan sem, da so v teh filmih zares elementi staromodnosti. A vsaj glede mojega ustvarjanja to ne drži. Venomer težim k temu, da iščem svoje lastno pojmovanje tega, kaj je danes družina. O tem sem tudi želel spregovoriti s filmom Mirai.

Kdo pa so mednarodni režiserji, ki so najbolj vplivali na vas?
Seznam svetovnih režiserjev, ki jih spoštujem, je predolg, da bi ga lahko navedel v celoti. Če bi moral izbrati samo enega, potem bi se odločil za ime Victorja Ericeja. Duh panja (El espíritu de la colmena, 1973) sem prvič videl, ko sem študiral na univerzi in takrat sem ga začel preučevati, to odkrivanje tega filma pa traja vse do danes. Pred nekaj leti so me povabili na filmski festival v San Sebastianu in takrat sem imel priložnost spoznati Ericejevega producenta, ki mi je iz prve roke pripovedoval, kako so ustvarjali Duh panja. Močno sem si želel govoriti z Ericejem, a takrat nisem dobil priložnosti. Upam, da se bo to enkrat zgodilo in da mu bom lahko osebno povedal, kako neverjeten je ta film in kako čudovit filmar je.

Na Zahodu vas mediji pogosto označujejo za "novega Mijazakija", ne da bi vedeli, da ste imeli v začetni fazi kariere dokaj neprijetno zgodbo z njegovim studiem Ghibli. Kaj se je takrat zares zgodilo in kako danes gledate na čas, ko ste pri studiu Ghibli pomagali ustvarjati film Čarovnik Howl in gibljivi grad (2004)? Ga vidite kot prepreko na vaši poti ali začetek nečesa novega?
Res sem sprva bil najet kot režiser Čarovnika Howla, a so me nato odpustili in so namesto mene vzeli Mijazakija. Pri tem ne gre za nikakršno skrivnost, med intervjuji za mednarodne medije me pogosto vprašajo o tem. V tistem času je bilo res težko. Bili so trenutki, ko sem pomislil, da morda nikoli več ne bom ustvarjal filme. A ko zdaj gledam nazaj na te dogodke, je to bil trenutek v mojem življenju, ko sem lahko znova raziskal svojo identiteto – kdo sem, kaj hočem ustvarjati. Vsekakor je šlo za veliko preizkušnjo zame, ker takrat nisem mogel ustvarjati filmov in to je za filmarja najtežje. Ampak kot ste rekli sami, ravno zaradi te izkušnje sem na dolgi rok postal to, kar sem danes. Na neki način mi je to zagotovo dalo priložnost za nov začetek.