Šesto sezono podkasta Številke odpira alpska smučarka Ilka Štuhec, ki je na začetku leta ubranila naslov svetovne prvakinje v smuku, nato pa se poškodovala. Vabljeni k branju povzetka in poslušanju celotnega pogovora.

Kako se vam sliši kombinacija besednih zvez "številka 1" in "Ilka Štuhec"?
Ja, super (smeh)! Že od malega se trudim, da bi to čim večkrat dosegla. Ne glede na to, kaj počnem, bi bila najboljša. Z leti in iz izkušenj sem se naučila, da je dostikrat pomembna pot, kako boš prišel do te številke. Cilj, rezultati in dobre vožnje so seveda zelo pomembni, a če pri vsem še uživaš, je še toliko bolje.

Sorodna novica Ilka Štuhec nesporna smukaška števILKA 1!

Ko ste začeli zmagovati v svetovnem pokalu, smo se mediji začeli igrati s tem, da se Ilka skriva v besedi številka. Tudi nekaj naslovov je bilo v tem slogu, ste bili na to pozorni?
Ilka se pojavi marsikje: budilka, Milka, čistilka, vse živo ... Od nekdaj sem poslušala takšne in drugačne besedne finte na račun svojega imena (smeh). Tudi v številki je Ilka, res je.

Tale pogovor poteka sredi avgusta, poleti je čas dopustov in morja, le malokdo pomisli na zimske radosti. Smučarji pa ste že pridno sredi priprav, brez katerih pozimi ne morete žeti uspehov.
V bistvu avgust pomeni že na neki način začetek zime. Fizična priprava se je začela že skoraj dan po koncu sezone. Pri meni je to letos malce drugače zaradi poškodbe in rehabilitacije. Nekega velikega premora ni. Nekateri počivajo takoj po koncu sezone, nekateri malce pozneje, a govorimo o tednu, največ dveh. Nato se takoj začnejo treningi, vrhunec kondicije je že skoraj mimo. Cela smučarska karavana se odpravlja na sneg, na ledenike ali v Južno Ameriko.

Je težko čakati, ko prvič po daljšem času prideš na sneg? Se komaj čaka, da vidiš, kako uspešne so bile bazične priprave (kot neke vrste izpit)?
Ne. Res pa je, da bom na smuči prvič stopila po šestih mesecih, to je najdaljši odmor brez smučanja v mojem življenju. Po dolgem času greš na sneg, stopiš v smučarske čevlje. Je razlika, od natikačev do pancerjev (smeh). Vse te malo boli, ne veš natančno, kje si. Spet začneš iskati smučarske občutke, ki se pridejo šele pozneje.

Po koncu zime smo vas videli tudi na kolesarski Dirki po Italiji. Kakšna so bila vaša glavna spoznanja, ko ste se srečali s tem športom?
Primoža Rogliča spremljam že nekaj časa, spoznala sva se pred leti in se dobro ujela. Meni ni nič nenormalnega se spuščati po bregu 130 kilometrov na uro. Kolesarji pa tri tedne vsak dan gonijo tri, štiri, pet ali celo šest ur. Potem pa meni rečejo, da sem nora, ko se spuščam dve minuti (smeh). To je noro naporen šport, biti čisto zraven na dirki je nekaj popolnoma drugega, kot pa vidimo na televiziji.

Kaj ste počeli v avtomobilu, ko ste več ur spremljali 19. etapo?
Postavila sem ogromno vprašanj, takšnih in drugačnih. Če bi nekdo prišel k nam, bi mu bilo vse novo (kar je nam normalno). Zanimalo me je ogromno stvari, vse, kar mi je prišlo na pamet, sem vprašala. Malo sem se tudi zasedela (smeh). Tudi sami se veliko vozimo po Evropi. Biti blizu in razumeti vse ozadje je res noro.

Ne le Rogliča, podpirate tudi druge športnike (videli smo vas tudi na tekmah kajaka in kanuja, nogometašev Maribora ...). Obstaja torej neka zavest, povezanost in enotnost športnikov? Vsi namreč veste, kaj ste morali storiti in čemu se odpovedati, da ste prišli na to visoko raven?
Vsekakor. Vsi smo na isti ladji, vsi delamo isto (smeh), čeprav na malo drugačen način. To velja za Marcosa Tavaresa in preostale nogometaše Maribora, Primoža Rogliča in mene. Vsi vemo, pri čem smo in zakaj to delamo. Ljudem zunaj športa se morda sprašujejo, zakaj moramo sredi poletja ob pol šestih na kondicijski trening. To je morda nepredstavljivo, nam pa je to normalno. Vstanemo, opravimo svoj trening in se počutimo bolje, čeprav nas kaj boli (smeh). Telo si želi gibanja in novih izzivov, ki jih skozi šport dosegaš.

Podpora je tudi nasprotna, kaj storite, če vas deset ljudi ustavi in vas prosi za fotografijo?
(Smeh). Zelo cenim svoj zasebni čas, ki ga namenjam prijateljem in družini. Razumljivo, če nekam pridem in me ljudje prepoznajo, si želijo izkoristiti trenutek in prosijo za fotografijo. To je malenkost, ki jim morda polepša dan.

Z Rogličem imata kar nekaj skupnih točk. Oba sta bila mladinska svetovna prvaka, težave ob prehodu v članski šport, poškodbe in razmeroma dolg čas do uspehov (Primož ga je celo našel v drugem športu). Veš, da imaš potencial in si sposoben najvišjih dosežkov, a tega ne moreš pokazati (vi ste imeli precej poškodb). Kaj je v glavi, da vztrajaš in vztrajaš?
Po malem te žre. Verjameš, da si sposoben največjih dosežkov, ampak se vse skupaj ne sestavi. Če si ne bi verjela, da lahko dosežem marsikaj, bi že zdavnaj postavila smučke v kot. Takrat enostavno poskušaš marsikaj, a ni uspeha. Enostavno moraš vztrajati in verjeti v to, kar delaš. Ni hudič, da se potem ne bo zgodilo kaj dobrega. To lahko vidimo pri veliko primerih, ni nujno, da govorimo le o športu. Tudi v vsakodnevnem življenju marsikdaj dobim po glavi (smeh). Nekaj se naučiš, greš dalje in potem uspeš.

Res pa je, da je tekmovalnost specifična. Če sva pri športu, spodnji del piramide je širok, vrh pa je rezerviran le za enega, za številko ena. Torej ni nujno, da bo vsakdo, ki bo tako verjel in vztrajal, prišel na vrsto.
Včasih je prostor na vrhu tudi za dva ali več (smeh). Smučarjev je veliko, če pogledamo štartno listo, na njej vidimo 50 ali 60 tekmovalk v hitrih disciplinah, v tehničnih jih je še več. Vsekakor vsaka od nas trdo trenira in trdo dela. Nihče se ne pride na tekmo zabavat. Ne moreš se kar postaviti na sneg in si reči, da boš vozil 130 km/h in preživel (smeh). Marsikaj je v glavi. Obstaja preskok med vožnjo, v kateri se samo voziš, in vožnjo, v kateri dejansko napadaš. Ne vem, v čem natančno je razlika, zakaj nekaterim uspe, drugim pa ne, pri meni se je na srečo to zgodilo.

Pri dolgi poti do uspeha je pomemben še en vidik, denar. V formuli ena lahko, denimo, bogati pokrovitelji vozniku plačajo sedež. Vaša mama Darja Črnko je v kar nekaj pogovorih omenila, kako težko vama je bilo po finančni plati.
Vsekakor. Čisto vseh detajlov niti ne vem, ker se nisem zanimala. Marsikdaj je trpel trening, nismo si mogli privoščiti najboljših možnosti za trening. Kdaj sem morala kaj izpustiti, ker si tega nismo privoščiti. Seveda se včasih vprašaš, tu sem, delam, kar mi je všeč, a ne uspe. Ko uspe, ti tudi ni zagotovljeno, da boš od tega preživel ali da so to neki milijoni. Daleč od tega. Ko se sliši neka številka, a tudi sama kot vsak državljan tudi sama plačam davke. Pred nekaj leti je bila opravljena analiza zaslužkov v športu, smučanje se giblje nekje v rangu bovlinga in pikada. Nikakor ne živiš brezskrbno do konca svojih dni. Meni osebno denar ne pomeni prav dosti. Seveda je fino, da grem lahko v trgovino in si privoščim normalno prehrano. Če ti gre za denar, bi človek zagotovo izbral kaj drugega.

Kaj drugega bi najbrž izbralo tudi samo telo?
Vsekakor (smeh).

Obstaja popularna teza, da vrhunski šport ni zdrav.
Niti blizu (smeh). Vrhunski šport res ni do telesa prijazna dejavnost. Tega se vsi zavedamo. Včasih so že kakšne posledice, bodo pa najbrž tudi pozneje v življenju. Ampak bom vedela, zakaj.

V novi sezoni imamo novo rubriko Lepa beseda lepo mesto najde, v kateri gosta opiše nekdo, ki ga pozna z določenega vidika. Vas je opisal komentator smučarskih tekem Tomaž Hudomalj (glej desno).
(Smeh). Lepo.

Kako je torej v vaši glavi?
Vesela sem, da nihče neposredno ne vidi v glavo. Sama sebe sem kdaj pa kdaj presenetila. Včasih lahko čisto vse odklopim in sem na tekmi samo zaradi hitrega smučanja. Ko stojim na štartu, imam v mislih, da moram zmagati, na drugi strani pa želim dobro smučati, tega sem sposobna! To samo po sebi ustvarja veliko pritiska, ker vem, da sem sposobna zmagovati. Hkrati pa je lahko to tudi negativno in se raje orientiram na druge stvari. Vem, kaj znam in zmorem. Potem je mogoče marsikaj.

Hudomalj omenja smeh in dobro voljo. Taki ste navzven videti pravzaprav v vsakem pogovoru. Letos ste precej prevetrili svojo ekipo. Ali je ta pozitivna naravnanost pomembna tudi pri iskanju novih sodelavcev?
Lahko bi rekli, da tudi. Mislim sicer, da je od odprtosti še pomembnejše to, kako se ujameš z novimi ljudmi, ko jih zares spustiš blizu. Sama zelo cenim zasebno življenje. Ko se odločim za nove sodelavce, jih spustim blizu. Če se 'zaštekamo, se zaštekamo', sicer pa ne. Nikjer ne piše, da se boš z vsemi razumel in bo z vsemi vse 'klapalo'. Smeh in dobra volja? Takšna sem (smeh).

Kako pa 'klapa' v novi ekipi?
Super in še na bolje gre (smeh).

Ko sem gledal sestavo vaše širše ekipe, me je presenetilo, da sodelujete z akrobatoma Sandijem Šajnom in Aljažem Vugrincem. Kaj lahko akrobat nauči alpskega smučarja?
Zelo, zelo veliko! Nikoli ne računaš, da se bo na progi zgodila napaka, da boš padel in se moral rešiti. Pomembno je samo zavedanje telesa v prostoru, kaj delajo roke in noge. Pri smučanju noge delajo eno stvar, trup drugo, roke pa tretjo stvar. Vse moraš skordinirati, da najboljše mogoče deluje. Pri vsakem treningu delaš počepe, tečeš ... Na neki način se učiš, kje imaš dele telesa. Pri akrobatiki gre to vse naprej v premete, salte, v 20 vezanih elementov. Takrat si utrujen, a se moraš enostavno zavedati, kje si, koliko se moraš odriniti, kje je spodaj, kje je zgoraj.

Če se na tekmi torej zavedaš vsakega dela telesa in ga pravilno koordiniraš, se to dejansko pozna na času?
Ja. Mogoče je nepredstavljivo, a pomislimo na modre linije, ki jih imamo na hitrih disciplinah. Te linije nam ogromno pomagajo, saj se lahko orientiramo. Pripeljemo se z več kot sto kilometrov na uro. Včasih je vprašanje enega metra, kje boš zavil. Na koncu lahko pride ven nekaj čisto drugega. Včasih nekdo gleda, kako je prišlo do tako velike prednosti ali zaostanka. Včasih enostavno zgrešiš linijo. Če greš do modre črte, gre tja samo noge, glava pa ostane meter drugje. Vedeti moraš, kako oceniti, kje so vratca, ali moraš nastaviti roke, vse se mora dogajati podzavestno, o tem ne smeš razmišljati.

V ekipi je nov trener Stefan Abplanalp, kako ste se ujela?
Super. Poznava se malo že od prej, saj je dolgo v smučariji. Bilo je dovolj časa za razmislek in odločitev. Rekla sva OK, vemo, zakaj smo tu. Vse klapa, veselimo se tega, da začnemo delati.

Sorodna novica Do zlata v Pekingu vodi malenkost previdnejša pot

Ko ste ga predstavili slovenski javnosti, je naš sodelavec Tomaž Okorn z njim opravil pogovor (glej desno). Športniki in trenerji običajno pri napovedih niso preveč glasni, Abplanalp pa je odkrito napovedal lov na zlato olimpijsko medaljo. Verjamem, da je to tudi vaš cilj, ampak vas je ta javna napoved presenetila?
Ne, v bistvu me ni. Smo na isti valovni dolžini, vemo, zakaj delamo in česa sem sposobna. Enostavno bova delala, da prideva do tega cilja.

V smuku ste dosegli skoraj vse. Zmage za svetovni pokal, kristalni globus in naslov svetovne prvakinje. Manjka vam le (zlata) olimpijska medalja. A življenje je nepredvidljivo, zaradi poškodbe sta ostali brez olimpijskih iger 2018. Če ne bi nikoli osvojili olimpijske medalje, bi imeli občutek, da vam nekaj manjka?
Ne! Mislim, da sem že zdaj izpolnila vsa pričakovanja. To mi največ pomeni. Ko sem vztrajala takrat, ko res ni bilo lahko in nisem imela neke ekstra podpore, vztrajala sem, ker sem verjela, da sem tega zmožna. S tem sem sama sebi več kot dovolj odgovorila. Delam to, kar delam najraje na svetu. V tem sem dokaj uspešna, vedno bi bilo lahko še boljše.

Lindsey Vonn ima samo v Lake Loisu 18 zmag, Andrea Massi je vedno dejal, da je Američanka tam slavila predvsem zaradi materiala. Kako pomemben je material v vašem športu?
Zelo! Lahko si najboljši na svetu, a če nimaš ustreznega materiala, ki podpira tvoj način in slog vožnje, se lahko postaviš samo na glavo. Od vseh, ki smo na štartu, bi težko imeli vsi enako dober material. Podjetja se ne morejo prilagajati 20 tekmovalcev, ampak le nekaj najboljšim. Potem dejansko lahko delaš v detajle, res tisto, kar ti potrebuješ. Govorim od smuči, dresov do vseh možnih malenkosti. Enostavno je treba dodelati. Ko stojiš na štartu in da veš, da lahko odpelješ dobro. V nasprotnem primeru pa se že na štartu predaš, ker veš, da si zaradi slabše opreme že izgubil dve sekundi. Sem že bila v tem položaju, to je rahlo neprijetno.

V tej oddaji se pogosto pogovarjamo o želji in strahu. Za vami je veliko poškodb, šest operacij. Ali je ob vrnitvah tudi kaj strahu, da se ne bi spet poškodovali?
Ne, strahu ni. Vedno je strahospoštovanje, a ko se enkrat pojavi strah, pa žal na štartu nimaš več kaj delati. Vse skupaj je potem še nevarneje. Potem se smučaj raje rekreativno, ne pa da trepetaš na štartu, ali boš preživel ali ne. Kar se tiče vračanja po poškodbah, saj ni tako, da pol leta ne smučaš in greš takoj na največje hitrosti. Ko tako dolgo ne smučaš, občutki rahlo zamrejo, zato je pomembna postopnost, da si zaupaš. Nato se s povečevanjem hitrosti ta meja spreminja. Veš, da boš pravilno reagiral. V rehabilitaciji preizkusiš vse, kdaj padeš, se udariš, si v neugodnem položaju, si kaj pretegneš, te boli ... Vse te stvari toliko testiraš in vidiš, da telo deluje in mu lahko zaupaš. Ko prideš na smuči, veš, da bo telo zdržalo.

Rdeča nit je tudi beseda sanje. Marsikaj ste dosegli, kaj so še vaše sanje?
Želim si, da bi ostala vesela in pozitivna. Enkrat bo prišel čas, da bom nehala smučati. Želim si, da bi takrat našla nekaj, kar me bo podobno veselilo. Postavila si bom cilj, za katerega bo vredno delati. Zelo me zanima ozadje v smučariji, od menedžmenta do marketinga. Vem, kako je bilo meni, ko mi je bila ponujena podpora, da sem imela manj stvari za razmišljati in sem se lahko osredotočila le na smučanje.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v kateri Ilka Štuhec govori še o pomenu podpore, ki ji dobi od navijačev, olimpijskem nastopu v Sočiju, sodelovanju in pritisku medijev, kako so se spremenili odnosi s smučarkami, ko se je prebila med elito, Sofii Goggii, Ester Ledecki, kopiranju linij iz treningov smuka, v katerih športih se še rada rekreira, kaj občuduje pri drugih športih, zakaj skorajda ni več vsestranskih smučarjev, o lovu na veliki kristalni globus, kakšen odnos ima do mestnih tekem ...