V ponedeljek bo minilo 90 let od rojstva Daneta Zajca, ki je po mnenju Dekleve danes bolj aktualen kot kdaj prej. "Dane Zajc je kot britev oster pesnik duhovno izpraznjenega sveta. Z neverjetno močjo upoveduje resnico lažnega humanizma, avtokracije politične moči in tehnokracije znanosti, ki ji ni mar za etičnost in sočutje."

Ob devetdesetletnici literatovega rojstva se mu bodo v ponedeljek poklonili z znanstvenim simpozijem, ki ga bo uvedel prav vsestranski kulturnik Dekleva, ob tej priložnosti pa na kratko orisal pomen umetniške govorice tega velikega umetnika. "To bom storil tako, da bom vzpostavil dialog z Danetovo srhljivo lepo pesmijo Popotnik. V njej je izpet človekov odnos do vseobsegajočega. Naša usoda," je zapisal Dekleva.

Sledila bodo predavanja Mitos in etos v dramatiki Daneta Zajca, Jagababa kot pesnikova oporoka, Od Zarotitev k Dol dol (vrnitev k izvorom ali nov vzpon) ter druga. Simpozij je vsebinsko zasnovala sodelavka na SAZU-ju in Zajčeva vnukinja Neža Zajc, poleg nje bodo med govorniki še tajnica – urednica Slovenske matice Ignacija Fridl Jarc, klasični filolog in prevajalec Matej Hriberšek, zgodovinar in literarni zgodovinar Igor Grdina, gledališki teoretik Tomaž Toporišič, literarni zgodovinar Denis Poniž ter pesnika Ivo Svetina in Aleš Berger.

Simpozij bo na SAZU-ju potekal v ponedeljek od 10.00 do 13.00. Dolga leta se je pesnikov rojstni dan praznoval dva dneva prej, a se je po najnovejših podatkih rodil malce pozneje.

Dane Zajc se je rodil 28. oktobra 1929 v Zgornji Javorščici pri Moravčah. V mladosti ga je boleče zaznamovala izkušnja druge svetovne vojne. Nacisti so mu požgali domačijo, v vojni je izgubil očeta in dva brata. Leta 1951 je bil zaradi političnih stališč zaprt in izključen iz gimnazije. Pozneje je šolanje končal zasebno, ni pa mu bil dovoljen vpis na univerzo. Negativne izkušnje med služenjem vojaškega roka so ga utrdile v odporu do socialističnega političnega sistema.

Delal je kot knjižničar – od sredine 50. let do upokojitve leta 1989 je bil zaposlen v Pionirski knjižnici. V letih 1981 in 1982 je kot Fulbrightov štipendist bival v New Yorku. Med letoma 1991 in 1995 je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev. Od leta 1997 je bil redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Njegova dela so prevedena v več tujih jezikov, za svoje delo pa je Zajc prejel več nagrad, vključno z Levstikovo, Grumovo, Jenkovo in Prešernovo.

Iz intimizma v 50. letih se je preusmeril k poeziji absurda in postal njen prvi, pa tudi najznačilnejši predstavnik. V Zajčevih pesmih je pogosto odzvanjalo doživetje vojne, smrti, uničenja, krutosti, pozneje tudi posameznikova in družbena eksistenca.
Človeško ogroženost je ponazarjal s simboli živali, pozneje se je posvečal tudi religiozni in ljubezenski liriki. Njegova esejistika je pomembna predvsem zaradi vprašanj, ki jih je zastavil o pesniškem jeziku in ritmu.

Že njegova prva pesniška zbirka Požgana trava, ki jo je zaradi šokantnosti moral izdati v samozaložbi, je precej določila poznejši slog. V zbirki je prek tem razmerij med strahovlado in nasiljem uveljavil svobodni verz. Med njegove pomembnejše pesniške zbirke spadajo Dol dol, Kepa pepela, Krokar, Ubijavci kač, Rožengruntar in Zarotitve.

Nasprotno se njegove pesniške zbirke odlikujejo z vedrim, prijaznim odnosom do otroka. Otroško in mladinsko književnost je med drugim obogatil z deli Bela mačica, Živali na dvorišču, Abecedarija, Argonavti.

Spada tudi med osrednje like slovenske dramatike, v katero je vpeljal izvirni model poetične drame. Njegove drame tematizirajo napete odnose med ranljivim posameznikom in brezčutnim družbenim aparatom ter nezmožnost pristnega človeškega stika v svetu, zaznamovanem z nasiljem in metafizičnim zlom. Omeniti velja Potohodca, Voranca, Medejo, Mlado Bredo in Grmače. Zadnjo so septembra uprizorili v okviru zaznamovanja stoletnice SNG-ja Maribor. Drama, v kateri tematizira uničenje ali razpad družine in s tem določene skupnosti v celoti, je hkrati zadnja drama, uprizorjena v času njegovega življenja, napisana pa je bila na začetku 90. let prejšnjega stoletja.

V zadnjem obdobju je Zajc veliko sodeloval z igralcem in glasbenikom Janezom Škofom. Skupaj sta nastopila na številnih slovenskih in tujih odrih, Zajc kot recitator svojih pesmi, Škof pa kot spremljevalni harmonikar in pevec njegovih pesmi. Med drugim so te izvedbe posnete na zgoščenki z naslovom Ogenj v ustih.

Umrl je 20. oktobra 2005, star 75 let. Moč Zajčevega opusa je razvidna v številu in izvirni obliki del. Nekatera med njimi so bila izdana, ponatisnjena in izvedena tudi po njegovi smrti. Posmrtno smo med drugim dobili Jagababo (Beletrina, 2007) o življenju, blaznosti in smrti. Zadnji izvodi bodo na prodaj tudi na znanstvenem simpoziju ob Zajčevi 90. obletnici, ki bo na sporedu prav na dan pesnikovega rojstva.