Sodba najvišjega sodišča EU-ja v Luxembourgu (ECJ) z dne 12. novembra ni prelomna, saj med drugim le potrjuje predlog Evropske komisije iz leta 2015, da mora biti izvor izdelkov (sveže sadje, zelenjava, vino, med, olive, olje, jajca, perutnina in različni organski proizvodi) iz izraelskih naselbin na zasedenem Zahodnem bregu vključno z Vzhodnim Jeruzalemom in sirsko Golansko planoto jasno označen. Ti izdelki tako ne morejo biti označeni kot "narejeni v Izraelu", saj bi bilo to po mnenju sodišča "zavajajoče".

Primer pred ECJ-jem sta sprožili pritožbi izraelskega vinarskega podjetja Psagot, ki ima vinograde v istoimenski naselbini na zasedenem Zahodnem bregu (njihova spletna stran kaže, da je lokacija podjetja daleč na palestinskem ozemlju), in Evropske judovske organizacije (Organisation Juive Europeene) zoper francoske smernice iz leta 2016, ki pojasnjujejo, kako označiti izvor izdelkov v skladu s predlogom Evropske komisije iz leta prej. Pritožnika sta dejala, da bi ustrezno označevanje izdelkov iz naselbin omogočilo gospodarski bojkot Izraela, kar sta označila za antisemitsko dejanje.

Po poročanju Al Džazire je francosko sodišče leta 2018 sicer ugodilo prošnji podjetja Psagot, da mu ni treba izpolniti navodila Evropske komisije in označiti pravega izvora izdelka na njihovih steklenicah, obenem pa je ECJ zaprosilo za obrazložitev, ali evropska zakonodaja zahteva, da mora oznaka izdelka z ozemlja, ki ga je Izrael zasedel leta 1967, pojasnjevati njegov izvor v izraelski naselbini. ECJ je zdaj razsodil, da mora oznaka izvora vključevati ne samo širšega ozemlja izvora (Zahodni breg ali Golanska planota), ampak tudi zapis "izraelska naselbina" (ali "enakovreden izraz"), sicer bi lahko kupci mislili, da gre za izdelek palestinskega ali sirskega proizvajalca.

ECJ je poudaril, da je ustrezna oznaka potrebna, saj se od potrošnikov ne more pričakovati, da bodo ugibali, ali prihajajo izdelki z območja naselbine, ustanovljene v nasprotju z mednarodnim humanitarnim pravom. Védenje, da izvira neki izdelek iz naselbine, ki je kršitev mednarodnega prava, bi namreč lahko sprožilo etični pomislek potrošnika in vplivalo na njegovo oziroma njeno odločitev o nakupu, sporoča sodišče.

Evropsko sodišče je tako z razsodbo, ki jo morajo zdaj posamezne članice Unije uveljaviti v svojih zakonodajah, pravzaprav olajšalo individualne odločitve potrošnikov za bojkot izdelkov iz naselbin, čeprav je Evropska komisija v svojih smernicah glede označevanja iz leta 2015 jasno sporočila, da "EU ne namerava uveljaviti bojkota izraelskih izdelkov iz naselbin". Tudi komisija je takrat sporočila, da bodo njihove smernice o navajanju izvora "potrošnikom omogočile sprejeti odločitev na podlagi obveščenosti". Ali bodo z nakupi izdelkov iz naselbin te podpirali, je tako po mnenju ECJ-ja in Evropske komisije vprašanje le za potrošnike, ne tudi za države uvoznice.

Izraelsko zunanje ministrstvo se je na sodbo ostro odzvalo. Označilo jo je za "politično in diskriminatorno" ter za "orodje v politični kampanji zoper Izrael". Minister Izrael Kac je dejal, da je sodba "načelno in moralno nesprejemljiva". Z ministrstva so še sporočili, da so naselbine integralni del Izraela in da ni pomembno, ali je izdelek narejen v Tel Avivu ali na Zahodnem bregu.

Nasprotno menijo v mednarodni organizaciji za zaščito človekovih pravic Human Rights Watch (HRW), kjer odločitev ECJ-ja pozdravljajo. "Mislimo, da je to, da potrošniki vedo, od kod prihajajo izdelki in da lahko sprejmejo odločitev na podlagi njihovega izvora, pomemben prvi korak. Evropa ne bi smela privoliti v napačno označevanje izdelkov, torej, da so nastali v naselbinah, označenih pa, kot da so narejeni v Izraelu. Enako je z izdelki, ki prihajajo iz Zahodne Sahare, označeni pa so kot uvoz iz Maroka," je v pogovoru za MMC dejal namestnik direktorja oddelka HRW-ja za Bližnji vzhod in severno Afriko Eric Goldstein.

Sorodna novica Izraelski zid na Zahodnem bregu: varnost ali zemlja in demografska slika?

Zapleten sistem določanja izvora

Izvor izdelkov je pomemben tudi z vidika sporazuma o pridružitvi med Izraelom in EU-jem iz leta 2000, ki med drugim določa, da lahko Izrael v EU (in nasprotno) izvaža blago, oproščeno carinskih dajatev. Takšna preferencialna tarifna obravnava namreč velja le za izdelke, ki izvirajo iz samega Izraela, ne pa tudi iz naselbin na zasedenih ozemljih. Leta 2005 je Izrael že privolil v označevanje geografskega izvora izdelkov, a brez izrecnega določanja, ali izdelek izvira z zasedenih ozemelj. Na podlagi tega podatka naj bi nato carinske službe članic EU-ja lahko ugotovile natančen izvor posameznega izdelka oziroma ali je ta upravičen do carinske olajšave.

S Finančne uprave republike Slovenije (Furs), organa, pristojnega za carine, so nam pojasnili ta precej zapleten sistem. V skladu s tehničnim dogovorom iz leta 2005 "morata biti na vseh dokazilih o poreklu, izdanih ali sestavljenih v Izraelu, navedena poštna številka in ime mesta, vasi ali industrijske cone, kjer je potekala proizvodnja, ki določa status porekla". Ta seznam je razdeljen v Del I in Del II. Del I vsebuje seznam poštnih številk in krajev na ozemlju, ki ga je Izrael zasedel leta 1967, torej na Golanski planoti in Zahodnem bregu z Vzhodnim Jeruzalemom (Izrael je iz zasedene Gaze naselbine umaknil leta 2005). Za izdelke, ki izvirajo iz teh krajev, "je mogoče preferencialno tarifno obravnavo zavrniti brez preverjanja". Del II pa vsebuje seznam poštnih številk in krajev, "ki so ob mejni liniji in gre za stanovanjski del. V tem primeru pa preferencialne tarifne obravnave ni mogoče avtomatično zavrniti", pojasnjujejo na Fursu. Tu se postopek zaplete.

Evropski uvozniki izdelkov iz krajev, ki spadajo v Del II, morajo pristojnemu carinskemu uradu sporočiti natančen naslov, torej ulico in hišno številko lokacije, ki je navedena na dokazilu o poreklu. "Carinska administracija nato te informacije posreduje Evropski komisiji, ona pa te informacije posreduje naprej delegaciji EU-ja v Tel Avivu, ki pripravi ustrezen odgovor. Šele na podlagi prejetega odgovora je mogoče določiti, ali se preferencialna obravnava zavrne ali ne", so sporočili s Fursa.

Načini zavajanja glede izvora

Kot je leta 2017 poročal portal Electronic intifada, ki je navajal takratnega veleposlanika EU-ja v Tel Avivu Larsa Faaborga - Andersena, EU ne more natančno določiti, katere številke se nanašajo na naselbine na Zahodnem bregu in Golanski planoti. Leta 2013 je tudi nemški tednik Der Spiegel poročal, da se članice EU-ja glede izvora sadja in zelenjave zanašajo na izraelske izvoznike in da je težko ugotoviti, kje natančno je bil pobran pridelek, recimo pomaranče ali olive.

Human Rights Watch je tudi opozoril, da Izrael pogosto navede zgolj poštno številko sedeža podjetja, ki je v Izraelu, ne pa poštne številke obrata, kjer izdelek nastaja. HRW je poudaril tudi, da Izrael izdelke iz naselbin pomeša z izdelki iz Izraela in jih nato skupaj pošlje v EU, kjer so oproščeni carinskih dajatev.

Iz naselbin za do 360 milijonov evrov blaga, od Palestincev le za 16 milijonov

Po podatkih Evropske komisije je EU leta 2017 iz Izraela uvozil za 14,7 milijarde evrov blaga, tja pa ga je izvozil za 21,4 milijarde. Kot je ob sprejetju predloga za označevanje izvora izdelkov iz naselbin leta 2015 sporočila komisija, pa nimajo uradne statistike glede uvoza izdelkov iz izraelskih naselbin. Po nekaterih podatkih naj bi bil sicer ta delež zelo majhen. Uvoz iz naselbin naj bi tako predstavljal manj kot odstotek celotne blagovne menjave med EU-jem in Izraelom, je leta 2015 sporočila komisija.

Odstotek menjave med Izraelom in EU-jem, kolikor naj bi približno znašal evropski uvoz iz naselbin, bi sicer pomenil 360 milijonov evrov. To pa je precej več, kot je celotna blagovna menjava med EU-jem in Palestino, ki je leta 2017 po podatkih komisije znašala 278 milijonov evrov. Od tega je EU s palestinskih ozemelj od palestinskih proizvajalcev uvozil za le 16 milijonov evrov blaga.

Slovenija: Uvoz iz Izraela raste, podatkov o uvozu iz naselbin ni

Ogromna razhajanja v poslovanju z Izraelom in palestinskimi ozemlji veljajo tudi za Slovenijo. Kot so nam sporočili z ministrstva za zunanje zadeve (MZZ), je znašal leta 2018 obseg blagovne menjave med Slovenijo in Izraelom 156,1 milijona evrov, kar je 24,9 odstotka več kot leto prej. Od tega je znašal lani uvoz 104 milijone evrov, medtem ko je bil leta 2017 precej manjši, 37 milijonov. V zadnjih dveh letih se je tako slovenski uvoz iz Izraela močno povečal. Glavni uvozniki so Petrol (daleč največji), Lek, Meltal IS in Beti.

MZZ medtem ni odgovoril na vprašanje o poslovanju z naselbinami. Tako ni znano, koliko Slovenija od tam uvozi in koliko tja izvozi. S tem vprašanjem smo se obrnili tudi na ministrstvo za gospodarstvo in Gospodarsko zbornico Slovenije, kjer pa so nam odgovorili, da s temi podatki ne razpolagajo.

Medtem ko je uvoz iz Izraela vse večji, pa uvoza od palestinskih proizvajalcev z zasedenih ozemelj praktično ni. Leta 2017 je znašala vrednost uvoza le 1.000 evrov, v letu 2018 pa uvoza iz Palestine ni bilo, sporoča MZZ. Slovenija je medtem na palestinska ozemlja leta 2018 izvozila za 1,3 milijona evrov blaga, leto prej pa za okoli 800.000 evrov. Obseg poslovanja Slovenije z Izraelom je torej več kot stokrat večji od poslovanja z zasedenimi palestinskimi ozemlji.*

Naselbine so vojni zločin, a EU z njimi vseeno posluje

Da EU omogoča uvoz izdelkov iz izraelskih naselbin oziroma zavrača njihov bojkot, je zanimivo tudi z vidika uradnega stališča Unije, ki sledi mednarodnemu pravu. To je namreč glede nezakonitega statusa naselbin jasno. Kot določa 49. člen četrte Ženevske konvencije, "okupacijska sila ne sme deportirati ali preseliti dela svojega civilnega prebivalstva na ozemlje, ki ga okupira". Prav to pa Izrael počne z gradnjo naselbin oziroma mest (nekatera imajo po več deset tisoč prebivalcev) na zasedenem palestinskem ozemlju.

Številne organizacije za varstvo človekovih pravic, med njimi Amnesty International, poudarjajo, da predstavljajo naselbine vojni zločin. To potrjuje Rimski statut iz leta 1998, ki predstavlja pravno podlago za ustanovitev in delovanje Mednarodnega kazenskega sodišča. Statut namreč za "vojni zločin" določa med drugim tudi "neposredno ali posredno premestitev dela civilnega prebivalstva okupacijske sile na zasedeno ozemlje ali deportacijo ali preselitev vsega ali dela prebivalstva zasedenega ozemlja znotraj tega ozemlja ali s tega ozemlja".

Da so naselbine nezakonite po mednarodnem pravu, je v svetovalnem mnenju leta 2004 potrdilo Meddržavno sodišče v Haagu kot glavni sodni organ Združenih narodov, to pa določajo tudi številne resolucije Generalne skupščine in Varnostnega sveta ZN-a (nazadnje decembra 2016). Tudi uradno stališče EU-ja, ki ga je ECJ v sodbi izpostavil, je, da so naselbine nezakonite in da Unija ne priznava suverenosti Izraela nad ozemlji, ki jih je vojaško zasedel v vojni leta 1967. Takšno stališče so imele do nedavnega tudi ZDA. 18. novembra pa je ameriški zunanji minister Mike Pompeo sporočil, da ZDA izraelskih naselbin nimajo več za neskladne z mednarodnim pravom, a odločitev Washingtona mednarodnopravnega statusa naselbin ne spreminja.

Kaj pomenijo naselbine za njihove žrtve?

"Mislim, da ni dovolj ljudem povedati, da so naselbine nezakonite. Pomembno je pojasniti, da njihov obstoj na veliko načinov spodkopava pravice Palestincev, ki živijo v bližini. Številne naselbine so namreč zgrajene na zemlji, ki so jo zasegli palestinskim lastnikom. Ti do svoje zemlje tako nimajo več dostopa. Naselbine so deležne različnih subvencij, ki jih Palestinci niso. Tudi z njimi izraelska vlada spodbuja preseljevanje v naselbine. Te tudi omejujejo gibanje Palestincev. Zaradi njih vojska namreč zapira ceste, vzpostavlja nadzorne točke, ograja oziroma zid okoli naselbin pa palestinskim kmetom preprečuje dostop do njihove zemlje," je posledice naselbin na kratko predstavil Goldstein iz HRW-ja.

Podobno je za MMC dejal Ron Jelin iz izraelske nevladne organizacije za varstvo človekovih pravic B’Tselem: "Naselbine zahtevajo, da se Palestincem najprej odvzame zemlja, na kateri stojijo, kar krši njihove pravice do lastnine in razvoja njihovega gospodarstva. Ko pa so enkrat naselbine zgrajene, povzročajo širše kršitve, kot je omejevanje gibanja. Naselbine namreč zavzemajo velik del Zahodnega brega, ne gre samo za prostor, ki ga zasedajo, ampak tudi ceste, ki jih povezujejo (dostopne le za vozila z izraelskimi registrskimi tablicami, op. a.) in varnostna območja okoli njih, ki jih vzpostavlja Izrael. Ta "varnost" pa gre na račun Palestincev in vključuje policijske ure in pridržanja ter še cel spekter kršitev človekovih pravic".

Goldstein je dilemo glede nakupa izdelkov iz naselbin tako povzel: "Ko kupiš vino iz vinarne Psagot, prispevaš k naselbinam na škodo Palestincev, ki jim obstoj naselbin močno škoduje".

Amnesty International je januarja letos izdal poročilo, v katerem trdijo, da "kakršna koli poslovna dejavnost v ali z naselbinami neizogibno prispeva k vzdrževanju nezakonite situacije, podjetja, vpletena v teh dejavnostih, pa neposredno ali posredno prispevajo k temu in služijo z ohranjanjem, razvojem in širitvijo naselbine, ki v skladu z mednarodnim kazenskim pravom predstavljajo vojni zločin".

Po podatkih Svetovne banke palestinsko gospodarstvo zaradi izraelskih naselbin in posledičnih ovir za Palestince pri gibanju, poslovanju in gradnji letno izgubi 3,4 milijarde dolarjev.

Julija 2014 je več članic EU-ja, vključno s Slovenijo, svoje državljane in podjetja opozorilo, da prinaša poslovanje z naselbinami "pravna in ekonomska tveganja, ki izhajajo iz dejstva, da so izraelska naselja po mednarodnem pravu zgrajena na zasedenem ozemlju in niso priznana kot legitimen del izraelskega ozemlja". Kot je na svoji spletni strani sporočilo slovensko zunanje ministrstvo, se morajo "državljani EU-ja in poslovneži zavedati tudi potencialnih implikacij za njihov ugled, v primeru sodelovanja z naselji na zasedenih palestinskih ozemljih".

V odnosu do celotne blagovne menjave med Izraelom in EU-jem je uvoz iz naselbin resda bolj kot ne simboličen, a gre za načelno dejanje. "Da se jih lahko izvaža v Evropo kot izdelke, narejene v Izraelu, jim daje legitimnost. Te legitimnosti pa jim ne smemo podeliti, saj naselbine tam sploh ne bi smele obstajati," je glede evropskega uvoza izdelkov iz naselbin dejal Goldstein iz HRW-ja. Ron Jelin iz B’Tselema medtem meni, da niti prenehanje evropskega uvoza iz naselbin ne bi vplivalo na njihovo gospodarstvo. "V tem primeru bi jih tako ali tako najverjetneje subvencionirala izraelska vlada, ki bi jim povrnila morebitno škodo," pojasnjuje.

Pozivi k bojkotu naselbin, tudi iz Izraela

Palestinska osvobodilna organizacija poziva k ostrejšemu ukrepu, kot je zgolj označevanje izvora izdelkov iz naselbin. "Nič etičnega ni v trgovanju z izdelki, narejenimi z ukradenimi viri na ukradeni zemlji," je za izraelski dnevnik Haarec po sodbi ECJ-ja zapisal generalni sekretar PLO-ja Saeb Erekat, ki poziva k prepovedi trgovanja z izraelskimi naselbinami. S tem se strinjajo tudi v mednarodnem gibanju BDS (bojkot, dezinvesticije, sankcije proti Izraelu kot oblika pritiska za spoštovanje mednarodnega prava in pravic Palestincev), ki so ga leta 2005 sprožili Palestinci. Gibanje poudarja, da je prepoved vsakršnega poslovanja z naselbinami najmanj, kar mora EU storiti.

ECJ je sicer v sodbi poudaril pravico posameznega evropskega potrošnika, da se o nakupu izdelka iz naselbine odloči tudi z etičnega vidika, kar je po besedah Jelina pomembno. "A kot posamezniki imamo zelo malo možnosti vplivati na dejanske razmere. To bi morala biti odgovornost držav in mednarodnih institucij. Zato pravimo, da je označevanje sicer v redu, a nikakor ne bo prineslo potrebnih sprememb", je dejal. Goldstein pa je poudaril, da niso potrošniki tisti, ki imajo obveznosti glede človekovih pravic z vidika mednarodnega prava, ampak imajo te obveznosti države in podjetja.

Po sodbi ECJ-ja je britanski Guardian objavil pismo vidnih Izraelcev, kulturnikov in nekdanjih visokih politikov, ki so ustrezno označevanje izvora izdelkov označili za "pomemben, a nezadosten korak". EU so tako pozvali, naj prepove uvoz vseh izdelkov iz izraelskih naselbin na zasedenem ozemlju. "Evropa nadaljuje s finančno podporo okupacije s tem, ko dovoljuje trgovanje z izraelskimi naselbinami, ki so nezakonite po mednarodnem pravu. Jasno mora biti, da je nadaljevanje prodaje izdelkov, ki podpirajo erozijo demokracije v Izraelu in zanikanje pravic Palestincev, nesprejemljivo," piše v pozivu, pod katerim so med drugim podpisani nekdanji izraelski veleposlaniki Ilan Baruh, Erela Hadar, Eli Barnavi in Alon Liel, nekdanji predsednik izraelskega parlamenta Abraham Bur, nekdanji izraelski generalni državni tožilec Mihael Ben Džair ter več prejemnikov najvišjega izraelskega državnega kulturnega priznanja.

Slovensko zunanje ministrstvo smo vprašali, ali Slovenija razmišlja o prepovedi uvoza izdelkov iz naselbin. Z MZZ-ja na vprašanje niso neposredno odgovorili, ponovili so le uradno stališče Slovenije, da so naselbine "nezakonite po mednarodnem pravu, da predstavljajo oviro miru in da ogrožajo rešitev izraelsko-palestinskega spora v smislu dveh držav". Ob tem so spomnili na opozorilo o "pravnem in ekonomskem tveganju" poslovanja z naselbinami in "potencialnih implikacijah za ugled" , ki jih to prinaša.*

Med članicami EU-ja je takšni prepovedi sicer najbližja Irska. Oba domova tamkajšnjega parlamenta sta namreč potrdila predlog zakonodaje, ki bi prepovedala uvoz izraelskih izdelkov z zasedenih palestinskih ozemelj, a si vlada prizadeva preprečiti njeno uveljavitev. Odločitev o uvozu iz naselbin oziroma njegovi prepovedi je tako v pristojnosti posameznih članic Unije.

*_{Obvestilo uredništva: Odgovore MZZ-ja smo prejeli po objavi članka in so bili dodani pozneje.}