Leta 1998 – torej še v času tolarja – je bil prvič sprejet zakon o zagotavljanju sredstev za določene nujne programe v kulturi, ki je zdaj znan kot zakon o kulturnem evru. Zakon se je sprejelo, da bi z njim do leta 2003 v znesku slabih 104 milijonov evrov sanirali najbolj ogroženo kulturno dediščino, splošne knjižnice približali mednarodnim standardom, uredili objekte nekaterih osrednjih javnih zavodov in ohranili razvoj ljubiteljske kulture.

Dvakratno novelirani zakon
Pozneje je bil, da bi podaljšali rok za njegovo izvedbo, zakon dvakrat noveliran, v letih 2002 in 2008, ko mu je bil za izvedbo neuresničenih projektov podaljšan rok do leta 2013. Zanj so bila predvidena nova sredstva, obenem so mu bili dodani novi načrti, denimo program za spodbujanje kulturniških mrež pri posredovanju založništva, kinematografije in sodobne informacijske tehnologije. V letih od 1999 do 2013 je bila porabljena približno tretjina vseh predvidenih sredstev.

Nato so sledili poskusi, da bi zakon znova podaljšali, nazadnje lani, a ti poskusi niso bili uspešni. Letos pa je resorno ministrstvo pripravilo nov predlog, ki za investicijska in razvojna vlaganja v kulturo v letih od 2021 do 2027 predvideva dodatnih 122,6 milijona javnih sredstev iz integralnega proračuna. Nov predlog je bil nato konec novembra potrjen v državnem zboru.

Zakon kot nujne programe, ki bi jim bila sredstva namenjena, navaja sedem točk. Na prvo postavlja sanacijo najbolj ogroženih in najpomembnejših kulturnih spomenikov v lasti države in lokalnih skupnosti ter drugih pravnih in fizičnih oseb, pri čemer bi bili projekti za obnovo te dediščine izbrani na javnem pozivu ali razpisu. Stanje na tem področju je, kot je pisalo v predlogu zakona, skrb vzbujajoče, saj je bilo od leta 2002 do danes izgubljenih 830 enot kulturne dediščine.

Sledijo ureditev osnovnih prostorskih pogojev in nakup opreme za državne in lokalne javne zavode; podpora razvoju sodobnih knjižničnih storitev v potujočih knjižnicah; ohranjanje in obnova najbolj ogrožene in najpomembnejše slovenske filmske, glasbene, baletne in plesne dediščine ter hramba digitalnih kulturnih vsebin.
V nadaljevanju zakon navaja še podporo rabi slovenskega jezika v digitalnem okolju; podporo ljubiteljski in mladinski kulturi; odkupe predmetov kulturne dediščine in sodobne umetnosti. Kot je pred sprejetjem zapisalo ministrstvo, imata vlaganje v kulturo in ohranjanje kulturne dediščine številne pozitivne učinke tudi na druga področja, zlasti na turizem.

Financiranje kulture ni postavka sama po sebi
Vendar pa se po mnenju kulturnega ekonomista Andreja Srakarja iz sprejetja tega zakona dela prevelik "pomp", saj gre za nujnost, ki bi morala biti tako rekoč samoumevna. Zakon se mu namreč zdi nujen, predvsem v smislu infrastrukturnih korekcij in vzdrževanja v kulturi. Ker pa je stanje na področju kulturne politike v Sloveniji po njegovem mnenju "v precejšnjem razsulu", v njem ne vidi takšnega pomena, kot se mu v javnosti ponekod pripisuje. Kot meni Srakar, bi bil čas za pogovore o celoti in o tem, kako se bo prihodnja nova zakonodaja, ki bi morala biti pripravljena, umestila vanjo. Vendar se mu resna kulturna politika, ki bi zajemala celovite ukrepe in strukturno prenovo področja, trenutno zdi utopija: "Dejanski odločevalci so podobne poskuse izgnali in kaže, da bodo svoje rabote nadaljevali še naprej."

Srakar zagovarja namreč, da financiranje kulture ni postavka sama po sebi, ampak instrument za doseganje nečesa. Ob tem je spomnil na t. i. zakon o deležu za umetnost, ki se po njegovih besedah sploh ne izvaja, kljub prednostim, ki bi jih prinesel celotni kulturi. Po mnenju ekonomista Slovenija sicer t. i. zakon o kulturnem evru po vsej verjetnosti potrebuje, in to v ločenem aktu, saj bi "bila sicer večja verjetnost morebitnih preusmeritev sredstev znotraj proračuna pristojnega ministrstva glede na trenutne 'vetrove' v kulturni politiki". Glede na zastavljene prioritete v zakonu pa se mu zdi, da je "vsako področje skušalo pristaviti svoj lonček, ko so videli, da drugih ukrepov še dolgo ne bo na vidiku".

V prihodnosti krčenje ali povečevanje sredstev?
Ob tem se Andreju Srakarju ne zdi uresničljivo predvidevanje, da bo novi zakon izvajan ne glede na javnofinančne zmožnosti. Ali z njegovimi besedami: "V makroekonomskem smislu nastopa precej negotovo stanje, ko se je gospodarska rast ohladila, preteče so napovedi novih recesij, sodeč po politikah, ki vladajo v Evropi, pa bodo te najbrž na to še naprej odgovarjale z restriktivnimi politikami, 'ekspanzivno kontrakcijo'. Napačno torej, vendar bodo prihodnje politike verjetno šle prej v smer krčenja proračunskih izdatkov kot njihovega povečevanja. Ob tem se zdi postavka o izvajanju zakona ne glede na stanje javnih financ precej nevarna in neuresničljiva."