Stane Peček je sinonim za ljubiteljsko kulturo na Dolenjskem. Je vsestranski umetnik: pisatelj, glasbenik, scenarist, dramatik, zborovodja. Poučeval je harmoniko in glasbeno teorijo, bil je učitelj glasbe na osnovni šoli Mirna, po osamosvojitvi pa se je zaposlil na trebanjski občini kot strokovni delavec na področju kulture. Je avtor pravljic o Mokronožcih in knjig za odrasle ... Obenem pa je tudi pobudnik orgličarskega festivala (ah) TE ORGLICE, ki so ga zadnjo februarsko soboto že 21-ič priredili v njegovem domačem Mokronogu in obenem razglasili slovenski praznik orglic.

Prav to je bil povod za naš pogovor, v katerem pa nam je pojasnil tudi kratko zgodovino orglic, njihovo raznolikost in nam med drugim zaupal, kdaj jih je v roke prvič dobil sam.

Kako staro glasbilo so orglice? Od kod izvirajo?
Izhodišče, da pri ustni harmoniki nastane zvok, ko zračni curek zaniha na ploščico pritrjene jezičke, nas postavi na Kitajsko, kjer so že sredi drugega tisočletja pred Kristusom igrali na glasbilo sheng, narejeno iz skupaj povezanih bambusovih piščali z nihajočimi jezički. Za rojstvo ustnih harmonik, kot jih poznamo danes, pa velja leto 1821, ko je Cristian Friedrich Ludwig Buschmann v Berlinu izdelal znamenito Auro, glasbilo z vrsto nihajočih kovinskih jezičkov, katerim je kasneje dodal še meh in tipke.

Na splošno očitno obstaja veliko različnih vrst orglic. Na podlagi česa se razlikujejo?
V osnovi jih delimo na diatonične, uglašene v t. i. celotonski lestvici, in kromatične. Diatoničnim ustnim harmonikam/orglicam bi lahko po domače rekli tudi "frajtonarice", kar preprosto pomeni, da nekateri toni manjkajo. Naj ilustriram: če je glasbilo uglašeno na primer v C, lahko iz njega izvabiš samo tone C-dura, kot bi na klavirju imel na razpolago samo bele tipke. Za igranje v kaki drugi tonaliteti, npr. v A-duru, je pač treba vzeti glasbilo v tej uglasitvi. Drugače je s kromatičnimi orglicami/UH. Z njimi se da s pomočjo stranskega gumba zaigrati vse tone kromatične lestvice oziroma igrati po "belih in črnih tipkah".

Katera vrsta orglic je pa najpogostejša pri nas?
Bolj so priljubljene diatonične ustne harmonike, gotovo tudi zato, ker se hitreje vdajo začetniku.

Za orglice se uporablja tudi izraz ustna harmonika. Gre za kakšno razliko ali sta besedi sinonima?
Pri mednarodnem festivalu ustnih harmonik "(ah), TE ORGLICE" smo ta vozel presekali tako, da ljudske viže igrajo mojstri z orglicami, bolj zahtevne skladbe pa mojstri z ustnimi harmonikami. Seveda je to več ali manj uporabna šala, ki čaka, kateremu imenu bo čas bolj naklonjen. Zadrega pa izhaja iz tega, da ponekod na Štajerskem in Koroškem pravijo trstenkam (ljudskemu glasbilu iz votlih stebelc trstike) tudi orglice (orgelce). Za trstenke je stroka že priznala, da jim ime trstenke ustreza, za orglice-ustne harmonike pa še čaka.

Verjetno tudi zato, ker orglice na splošno veljajo za ljudsko glasbilo. Zakaj je tako?
Diatonične orglice so kot prilagojene naši preprosti ljudski pesmi in človek s posluhom zelo hitro najde in izvabi prave tone. Poleg tega so orglice priročne, žepne, tudi drage niso. K nam so ga po vsej verjetnosti prinesli razni potujoči obrtniki, ki so si med potjo krajšali čas, kot so to potem počeli na paši pastirji. Še na našem prvem festivalu leta 1991 so bili štirje, ki so se orglic sami naučili na paši. Orglice so postale tudi spremljevalec raznih skupinskih kmečkih del kot ličkanje, luščenje fižola, škupanje ipd. Postale so tako domače, da so jih botri darovali birmancem. V nekaterih krajih so jim celo rekli "birmanske orglice". O tem pripoveduje v svojih zgodbah Janez Trdina.

Čas po drugi svetovni vojni, ko se je živinoreja vse manj ozirala za pastirji, ko so kmečke običaje vedno bolj požirali stroji in ko je tudi v kmečke hiše vstopal radio, na vaške veselice pa ozvočeni ansambli, so se orglice sramežljivo umaknile. Brez samovšečnosti trdim, da smo jih z našim festivalom zbezali iz zapečka.

Čeprav imajo orglice morda malo negativen prizvok ravno zaradi dejstva, da gre za ljudski inštrument, pa se uporabljajo tudi v resni glasbi, pa v bluzu, džezu, celo popu in rokenrolu.
Ne bi govoril o negativnem prizvoku, raje bi rekel, da se to malo glasbilo na Slovenskem še ni dovolj dokazalo. Dovolim si majhno provokacijo: mi lahko kdo, recimo iz akademskih glasbenih vrst, odgovori, zakaj je oz. so ustna harmonika/orglice manjvredna od klavirja? Prepričan sem, da bi jim veliki Mozart prepričano zaupal nosilno vlogo v kakšni svoji umetnini, če bi bile že izumljene. In gotovo bi bile že v učnem programu glasbenih šol, saj bi imele ugled, skladatelji bi jim dajali vloge v svojih partiturah itd., šle bi po poti, ki so jo prehodili vsi t. i. resni inštrumenti.

Je glasba, ki se jo igra na orglice danes, drugačna od tiste, ki se jo je igralo nekoč?
Kompleksno vprašanje. Glasba je živ organizem in tudi če je nastala v nekih davnih časih ne uide vonju sedanjosti. Kdo pa kroji okus, posebej še v današnjem času, pa ne kaže izgubljati besed. Temu je podvržena tudi orgličarska scena, posebno tista, ki ni zgolj ljubiteljska.

Kdaj oz. kje ste se jih vi naučili igrati?
Po drugi svetovni vojni, ko sem bil mulc in mi je bratranec posodil orglice, pa mu jih potem nisem hotel vrniti. Bil sem pač močnejši. Kasneje sem pozabil nanje, morda zato, ker sem se izšolal za resnega glasbenika, igral v vojaškem orkestru, poučeval v glasbeni in osnovni šoli, vodil pevske zbore, se sploh ukvarjal z glasbo. Danes igram kot kak dober pastir, nisem se pa po tej plati posvetil glasbilu. Morda me je sram, ker sem si prve orglice na silo prisvojil.

Ste pobudnik festivala "(ah), TE ORGLICE" - zadnji v 21-letni zgodovini se je odvil pred dnevi, ko ste obenem zadnjo februarsko soboto razglasili za slovenski dan orglic. Kako se je zgodba festivala začela?
Ob osamosvojitvi leta 1991 sem bil tajnik Občinske kulturne skupnosti v Trebnjem. Ne vem, kako se mi je ugnezdila v misel primerjava tega malega, prezrtega glasbila s Slovenijo. Oboje majhno, podcenjeno, polno neodkritih možnosti … Zakaj ne bi še orglice dobile priložnosti? Imel sem srečo, da sem našel ljudi, ki so bili z idejo navdušeni, med njimi profesorja Vladimirja Hrovata, multiinštrumentalista in skladatelja, pa magistra Igorja Cvetka, etnomuzikologa, podprla me je tudi ZKO SLO in stvar se je začela odvijati. Poznal sem Alojza Peterleta. Prepričan sem, da se noben festival na svetu ne more pohvaliti, da je na prvi predstavitvi v samostojni Sloveniji, nastopil prvi predsednik vlade. V Trebnjem se je festival zgodil še enkrat, potem sem se upokojil in festival je zaspal. Čez deset let sem zgodbo zagnal v Mokronogu. Da, in letos se je ponovila 21-ič.

Kdo pa so bili udeleženci? Kdo danes največ igra na orglice? So to starejši, mlajši?
Če so na prvem festivalu nastopili predvsem starejši, je danes druščina zelo premešana tako po letih kot po spolu in stanu. Najmlajši je imel devet let, poprečje pa (ocena) ni preseglo Abrahama.

Prebrala sem, da so orglice (zvokovno) najprimernejše za spremljavo otroškega petja. Se strinjate s tem oz. kako vi gledate na to?
Tega še nisem slišal. Prepričan pa sem, da je ustna harmonika/orglice prvovrstno glasbilo za uspešen korak h glasbi. Zakaj? To je edino glasbilo, v katero se diha, ko pihneš v luknjico, se oglasi en ton, ko vdihneš, se oglasi drugi; kmalu prideš do prvih rezultatov, ki te vlečejo naprej; glasbilo je v primerjavi z drugimi zelo poceni in če se (otrok) čez čas premisliš, nisi vrgel čez ramo celega premoženja.