Slovensko narodnostno ozemlje na Koroškem je bilo na začetku junija 1919 v desetdnevni koroški ofenzivi (28. maj–6. junij) končno zasedeno, saj je vojska novonastale Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) iz smeri Slovenj Gradca bliskovito udarila in zasedla tako Gosposvetsko polje kot Celovec ter severno narodnostno mejo. Protiofenziva je sledila avstrijskim napadom, v katerih so zasedli Mežiško dolino in prodrli vse do Slovenj Gradca ter Mute na Štajerskem. Slovenski koroški fronti je grozil razpad, zato je komanda iz Beograda poslala oficirje in okrepitve.

"S tem se je končala koroška ofenziva. Slovenske enote so osvobodile zibelko slave slovenskega naroda. Slavno in žalostno Gosposvetsko polje je v njihovih rokah! Zgodovinski vojvodski stol je bil tu. ... Toda kar je meč že razsodil in čustvo duše slovenskega naroda blagoslovilo, je pero diplomatov prečrtalo, slovenski narod pa je bil odtujen od svoje svete zibelke, od ognjišča praočetov, tako kot je bil tudi srbski narod leta 1878 od svojega Kosova," je v spominih Iz mojega poveljevanja Koroškemu odredu zapisal generalštabni polkovnik Kraljevine SHS Ljubomir Marić. Spomini enega najbolj spretnih poveljnikov so v prevodu Mice Matković nedavno izšli pri založbi Sophia.

Po 1. svetovni vojni je poraženka Avstro-Ogrska razpadla, njeno ozemlje pa je bilo del živahnih razprav zmagovalcev vojne na pariški mirovni konferenci, kjer so odločali, kje bodo tekle črte na zemljevidu "novega in bolj pravičnega sveta". Kot je v časopisu Slovenski narod 3. junija 1919 pojasnil pravnik in gospodarstvenik Milko Brezigar, član pariške mirovne delegacije Kraljevine SHS: "Znano je, da se je takoj početkom mirovnih pogajanj določilo, da bo samo pet velesil (Amerika, Anglija, Francija, Japonska in Italija) odločevalo o glavnih potezah te pogodbe. Belgija, Romunija, Čehoslovaška in Jugoslavija pa da bodo samo povprašane za mnenje o stvareh, ki se jih direktno tičejo. Napaka je bila, da se te države niso z vso odločnostjo uprle takemu načrtu pogajanj že od vsega začetka. Male države so takrat zaupale v Wilsonova načela (ameriški predsednik Woodrow Wilson in njegovih 14 točk za pravičen in trajen mir, ki vključujejo idejo samoodločbe narodov, op. a.) in so se zazibale v nado, da bodo velesile pravično ustvarjale novi svetovni red".

Velesile na pariški mirovni konferenci se niso zmenile za vojaška herojstva na terenu ter so na Koroškem zahtevale referendum. Vojaštvo se je moralo umakniti, odločila je demokracija. Določeni sta bili dve coni – A in B, a glasovanja v slednji sploh ni bilo, saj se je že 59 odstotkov volivcev cone A, kjer so bili Slovenci po popisu iz Avstro-Ogrske leta 1910 velika večina, 10. oktobra 1920 odločilo, da imajo raje Avstrijo.

"Ljubomir Marić je bil sposoben oficir, kar kaže tudi njegova nadaljnja vojaška kariera, ki jo je končal kot načelnik generalštaba in minister za vojsko in mornarico, je pa tudi eden od idejnih očetov gradnje obrambne utrdbene črte ob italijanski meji, Rupnikove linije," je za MMC pojasnil zgodovinar Damijan Guštin z Inštituta za novejšo zgodovino, ki je za knjigo Marićevih spominov opravil strokoven pregled vojaškega izrazoslovja ter spisal spremno besedo.

Vabljeni k branju intervjuja.

Za začetek skicirajva razvoj "male vojne" med Avstrijo in SHS-om po 1. decembru 1918, ko sta se pred Velikovcem prvič udarili slovenska in avstrijska enota, vse do Marićevega prihoda na Koroško.
Širše gledano, je prišlo hitro po razpadu Avstro-Ogrske med nacionalnimi državami, ki so nastale na njenem ozemlju, do spopadov za območja, ki so bila na podlagi pravno-zgodovinskih ali nacionalnih kriterijev sporna, od Sudetov na severu do južne Koroške in Štajerske na jugu. Država SHS je tako v nekaj dneh obvladala območje Štajerske, Koroška pa ni imela svojega Maistra – odločnega in sposobnega vodje – ki bi obvladal slovenski del pokrajine, dejansko pa niti ne enakega odziva slovenskega prebivalstva v deželi. Kljub temu pa je slovenska stran z zasedbo dela dežele na desnem bregu Drave in Velikovca dosegla prvi mesec neko začasno ravnovesje, zapisano tudi s pogodbo o demarkacijski črti. In če je osrednja vlada na Dunaju predvidevala, da se bosta deželi Koroška in Štajerska državnopravno razdelili po nacionalni sestavi, je koroška deželna vlada in celotna politična struktura za njo – zelo vplivna ob šibki avtoriteti osrednje – zastopala stališče nedeljivosti dežele in se po okrepitvi samozavesti tudi odločila, da bo vojaške sile in seveda oblastne organe Države SHS potisnila iz zasedenega dela dežele. Tako je svoj načrt začela uresničevati 1. decembra pred Velikovcem, ki ga je ravno zasedel Franjo Malgaj pod Maistrovim poveljstvom, v velikem obsegu pa nadaljevala v drugi polovici decembra 1918 in prvih dneh januarja 1919, ko ji je uspelo slovenske enote potisniti iz vse zahodne Koroške, ubranile so le Podjuno z velikovškim "mostobranom" in severni izhod iz železniškega predora pri Podrožici ter Mežiško dolino in Jezersko. To stanje se je februarja 1919 s premirjem, ki mu je botrovala ameriška misija na Dunaju, tudi utrdilo, vse do konca aprila. Tedaj pa so enote Dravskega divizijskega območja, ki so bile na Koroškem, izvedle močen napad s ciljem, da osvojijo januarja izgubljene kraje na desnem bregu Drave in območje do Celovca, z motivacijo za javnost, da morajo zaščititi vstajo slovenskih koroških kmetov proti nemškemu nasilju. Napad se je po začetnih napredovanjih ponesrečil in v protinapadu nekaj dni pozneje so avstrijsko-koroške sile slovenske potisnile iz Podjune in Velikovca, jim ob umiku zadale velike izgube, zajele več sto vojakov, zasedle Mežiško dolino, Dravograd in vstop v Dravsko dolino ter s prodorom v Mislinjsko dolino do Slovenj Gradca celo prestopile deželno mejo. Takšen poraz je povzročil reakcijo jugoslovanske vlade, ki je generalštabu odredila zadostno vojaško operacijo, da izgubljeno območje povrne, ta pa je sile Dravskega divizijskega območja (ki so bile razen enega bataljona nekdanje srbske vojske povsem slovenske) okrepil z enotami (dotedanje srbske vojske) z drugih območij. Mesec po porazu so te izvedle usklajeno vojaško operacijo, ki je bila uspešna, saj so v dobrem tednu vstopile v Celovec.

Avstrija je na začetku maja začela zavzemati ozemlja zunaj dežele Koroške. Kako pomembna je torej koroška protiofenziva med 28. majem in 6. junijem?
Strateško se njene pridobitve niso odrazile v polni moči, a bila je sila pomembna. Vse vojaško dogajanje na terenu je imelo svoj drugi pol na zasedanjih mirovne konference v Parizu in v tem času so bile že pod močnim vplivom samega dogajanja za zeleno mizo. Zasedba slovenskih in mešanih območij – vključno s Celovcem – je bila najbrž odločilna za to, da se je uveljavil plebiscit za sporno območje kot rešitev problema, čeprav drži, da je bil med velikimi štirimi plebiscit sklenjen že med obema vojaškima spopadoma. Gotovo pa je uspešna ofenziva imela tudi posreden vpliv na to, kaj storiti z mariborskim območjem, kjer je bila spet tudi možnost plebiscita, čeprav je bilo to območje že od konca novembra trdno v slovenskih oziroma jugoslovanskih rokah. Notranjepolitično je bila ta ofenziva pomembna za slovensko politično elito, saj se je državna vojska, kar so razumeli kot srbska vojska, prvič angažirala, in to uspešno, za državno mejo na severu, za južno Koroško, kar je bila posebna slovenska bolečina in kot taka za slovensko politično elito, ki ni mogla nič dejavnega ukreniti proti Italiji, da bi pridobila najvitalnejši zahodni del etničnega območja vključno s Trstom, nacionalnopolitično osrednji cilj. Vojaški uspeh je gotovo povečal njeno legitimnost med slovenskimi političnimi strankami in tudi javnostjo.

Kaj je botrovalo tako odlični zmagi? Avstrijci so bili namreč razbiti v pičlih 10 dneh.
Resna vojaška moč, dovolj sil – okoli štirikrat več, kot je bilo prej sil Dravskega divizijskega območja na Koroškem – in tudi dober načrt. Reči pa je treba, da je bila to zmaga nad koroškimi avstrijskimi silami, ne nad Avstrijo.

Kako dragocen je Marićev prispevek, ki ga lahko preberemo v ravno izšli knjigi spominov, k razumevanju poteka koroške ofenzive?
Polkovnik Ljubomir Marić je bil eden od v to nalogo poslanih visokih oficirjev, ki so poveljevali delom, t. i. odredom jugoslovanske vojske v operaciji. Kot tak je imel vpogled v samo pripravo in razmišljanje poveljstva, sam pa je v operaciji poveljeval Koroškemu odredu. Od vseh poveljujočih je tudi edini napisal strokovno preverjen sestavek na podlagi vsaj dela vojaške dokumentacije in ga tudi objavil leta 1928. Še danes je to dragocen vojaškozgodovinski prikaz te vojaške operacije, žal le za eno od petih operativnih skupin ("odredov"). Ob nejasnosti, koliko vojaške dokumentacije o tej vojaški operaciji se je ohranilo, je Marićev sestavek pomemben vir, ne le vojaškozgodovinska študija.

Kako ključno vlogo je odigral Koroški odred pod Marićevim poveljstvom med ofenzivo?
Med kratkim načrtovanjem te operacije, ki je imela značaj protinapada, je bil sprva predviden glavni sunek z Jezerskega proti Podjuni in nato prek Drave proti Velikovcu in Celovcu. Štab Dravskega divizijskega območja, ki je bil zadolžen za izvedbo, je načrt operacije nekoliko prilagodil, da je dobil pomembnejšo vlogo tudi prodor iz zgornje Mislinjske doline v Mežiško dolino in proti Velikovcu, torej po podobni poti, kot jo je storil pol leta pred tem poročnik Franjo Malgaj. Polkovnik Marić je dobil nekaj več sil, med njegovimi 5500 vojaki in častniki pa so prevladovali Slovenci. Že to je kazalo, da naj bi bila vloga Koroškega odreda vzporedna z glavnim prodorom Jezerskega odreda.

Kaj iz spominov izvemo o bojih, pripravljenosti in morali vojakov?
Marić je bil vsekakor šolan opazovalec, seveda za poveljevanje pomembnih elementov. V spisu pa se na te elemente ozira relativno redko, z izjemo bojne morale njegovih enot, ki so bile v veliki meri sestavljene iz slovenskih vojakov – tako preostalih iz sestava Celjskega, Ljubljanskega in Slovenskega planinskega polka kot pravkar vpoklicanih letnikov. Njegov pesimizem glede bojne morale in vrednosti slovenskih enot je bil na začetku, ob seznanjenju z enotami, jasno izražen, si je pa prizadeval z vsemi močmi, da stanje popravi. In se je povzpel do ocene, da so Slovenci dober vojaški material, vzdržljivi, vdani, pokorni in vestni, z razvitim čutom za odgovornost.

Med ofenzivo je v slovenske oz. roke SHS padel Celovec. Zasedli so praktično celotno narodnostno območje, iztočnica za zmago na plebiscitu je bila na dlani. A sledil je poraz – zakaj?
Kot rečeno, plebiscit kot način rešitve spora glede pripadnosti južne Koroške, ni bil neposredno povezan z vojaško zmago Kraljevine SHS. Vojska je morala izprazniti zasedeno območje, enako na plebiscitno območje ni smela avstrijska vojska. O vzrokih za plebiscitni poraz, da se je toliko slovenskih glasovalcev odločilo raje za Avstrijo, je bilo prelite ogromno tedanje energije in črnila, enako tudi pozneje energije zgodovinarjev. Vsekakor je bilo več pomembnih dejavnikov, od prevladujoče tradicionalne deželne navezanosti slovenskega prebivalstva na Koroškem, strahu pred zaporo tradicionalnih trgov v Celovcu, pritiska nemško-koroško usmerjene civilne družbe, tudi napak usmerjene slovenske propagande in presoje prebivalstva o realnostih jugoslovanske in s tem slovenske države.

V coni A so bili slovensko govoreči prebivalci večina. Je avstrijska propaganda bolje delovala od SHS-ove? Lahko malce opišete to propagandno vojno, ko so puške utihnile?
Čas plebiscita je bil ob določitvi relativno oddaljen, več kot leto, kar je dalo obema stranema veliko časa za priprave in organizacijo vplivanja na prebivalstvo na plebiscitnem območju. Pri tem sta uporabljali tako osebno nagovarjanje, propagandne lističe, obljube in grožnje, črno propagando. Glavne točke propagande so bile seveda prihodnost, gospodarski, politični izgledi bodočega življenja v Avstriji ali Jugoslaviji, nacionalna proti deželni pripadnosti, služenje vojske in srbska prevlada v Kraljevini SHS.

Pri bojih za severno mejo se pogosto omenja "neodločno mečkanje" Ljubljane. Kako močno so oz. niso zamočili s prepoznim ukrepanjem?
Vlada se ob svoji sestavi, "formi mentis" svojih članov, pri presojah objektivnih parametrov ni dovolj zavedala pomembnosti načela, da kar poseduješ, je še vedno bolj tvoje kot tisto, kar ti bo nekdo po svoji presoji dodelil. In sploh ni šlo le za vojaško zasedbo, pač pa za vzpostavitev oblasti v deželi ali njenem delu. Zasesti pomeni, da so bile slovenske koroške sile (narodni sveti) prešibke za lastno delovanje. Vendar, kot vidimo iz naknadnih analiz, bi to bilo mogoče le novembra 1918. Gotovo pa je večja napaka, da ni dovolj učinkovito (se pravi z več vojaškimi silami) branila svoje navzočnosti na povsem slovenskem območju južno od Drave, kar bi dajalo njenim zahtevam povsem drug ton, ko se je boj za severno mejo začel odvijati v senci zasedanj mirovne konference.

Za cilj so si v Ljubljani že od samega začetka postavili zavzetje narodnostne meje na Koroškem, vključno s priključitvijo Celovca, Gosposvetskega polja, Velikovca in celo Beljaka. Zakaj potem tega niso odločneje in hitreje izvedli? So se preveč obotavljali tudi v Beogradu?
Lahko rečemo, da je ukrepanje tako, kot je bilo, bilo splet tako psiholoških zavor odločujoče Narodne vlade SHS v Ljubljani kot objektivnih parametrov, v katerih se je ta politično-državna elita lahko gibala. Nacionalna država je bila utemeljena na jasnem nacionalnopolitičnem programu, ki so ga sprejemale vse slovenske stranke, a izvedbeno docela nepripravljenem. Vlada je bila ustanovljena četrti dan življenja nove države, vojaške sile ni bilo niti v zametku, veliko ukrepanja je temeljilo na samoiniciativnosti in lokalnih dejavnikih. Veliko je bilo naivnega zaupanja v zmagovito antanto, pri kateri pa se je zaradi italijanskih interesov izkazalo, da o slovenskem delu nacionalne južnoslovanske države ne razume ali noče razumeti kaj veliko. Tudi tako je ta psihološka prednost pred avstrijsko stranjo, zavest, da smo Slovenci v taboru zmagovalcev, kmalu izpuhtela, s tem pa tudi edina prednost, ki jo je vlada v Ljubljani imela v primerjavi z ono na Dunaju ali celo tistima deželnima v Celovcu in Gradcu.

Z Beogradom pa je bil drugačen problem. Srbija se je zedinila z Državo SHS sredi uresničevanja svojih nacionalnopolitičnih interesov. Ti pa so bili v južni Srbiji, na Kosovu, kjer so boji z "arnautskimi tolpami" potekali vse od oktobra 1918, Banatu in Bački, Bosni, Dalmaciji … Zavest, da so jugoslovanski interesi še kaj drugega kot pa našteti srbski, si je šele morala utreti pot in veljavo. Anton Korošec, najmočnejša slovenska politična osebnost, predsednik Narodnega vijeća Slovencev, Hrvatov in Srbov, je takoj po vrnitvi v domovino po grenki izkušnji v Ženevi vstopil v skupno vlado, si prizadeval za nastop vojske tudi v Sloveniji, a za morda še mesece, ko bi bilo mogoče storiti več, od januarja do marca 1919, ugotovil, da se je treba zanesti na svoje sile. Hkrati pa je zedinjenje imelo za posledico takojšnjo oslabitev Narodne vlade, psihološko je prerogative izgubljala še hitreje kot dejansko, ko so jo spremenili v Deželno vlado za Slovenijo. Že konec decembra 1918 se je na domačih tleh pojavila tako ostra kritika (ne)dejavnosti Narodne vlade glede Koroške, da je bil njen poverjenik za narodno obrambo prisiljen – da si je rešil svoj obraz – vstopiti v vrste prostovoljne Koroške legije, ki jo je ustanovila civilna družba, da bi rešila izgubljanje Koroške. Poleg tega se je že nesrečno vpletla antantna in ameriška presoja zadev in z ameriškim vpletanjem doseženo premirje, med katerim naj bi svojo odločitev podala mirovna konferenca, ne orožje.

Za konec se dotakniva še slovensko-srbskih odnosov. Kako je Marić videl nove sonarodnjake v Kraljevini SHS – Slovence?
Za razumevanje tega vprašanja je treba ugotoviti, da je Marić pisal svoj prispevek kot izrazito vojaško-strokovni prispevek, in to deset let po dogodkih. Zanj je bilo slovensko prebivalstvo manj opazen del novega okolja, v katerem je bil dober mesec, s točno določeno nalogo, ki je zadevala predvsem vojaško okolje. Vsekakor je za svoje razumevanje v spisu vzpostavil relacijo: Koroška je slovensko Kosovo, nacionalna srčika, ki so jo Srbi osvobodili, Slovenci pa jo bodo s srbsko pomočjo. In od tu izvira tudi njegov nekoliko pokroviteljski odnos do slovenskih sodržavljanov. Gotovo mu je imponiralo, da so Srbe vojake na slovenski strani tako toplo sprejemali. Mislim pa, čeprav Marić izrecno ne govori o tem, da ga je presenetilo, kako hitro se je poraženi slovenski vojak pobral in v enotah med samo operacijo dobro funkcioniral, kar ga je morda samopotrjevalo kot uspešnega vojaka.

Spodaj vabljeni k poslušanju pogovora Gorana Dekleve z Radia Ars z urednikom Marićevih spominov Markom Kržanom.