Razočaranje nad krivičnim ustrojem sveta je bilo prisotno tudi v Jugoslaviji in tako takoj po veliki vojni leta 1919 v Beogradu ustanovljena Komunistična partija Jugoslavije (KPJ) ni imela težav z nabiranjem novih kadrov, ki so hoteli zgraditi za malega človeka pravičnejši svet. KPJ je iz Moskve financirala in organizacijsko podpirala Kominterna (komunistična internacionala), ki je tako poskušala zanetiti svetovno revolucijo in diktaturo komunistov kot predstavnikov delavskega ljudstva oz. proletariata. Jugoslovanski komunisti so hitro posegli po nasilju in začeli izvajati atentate na visoke predstavnike jugoslovanskih oblasti ter hkrati pozivali k oboroženemu prevratu v državi in rušenju demokratično izvoljene vlade. Po uspešnem atentatu na notranjega ministra Milorada Draškovića (1873–1921) so avgusta 1921 z Zakonom o zaščiti države v Jugoslaviji prepovedali delovanje KPJ-ja, ki se je preselil v ilegalo v tujino, sprva na Dunaj.

"Komunizem predstavlja radikalno levo ideologijo, levi nabor idej, ki korenine vleče iz razsvetljenstva in francoske revolucije – Liberte, egalite, fraternite! (Svoboda, enakost, bratstvo!). Fašizem pa predstavlja reakcijo in napad na vse te ideje, korenine vleče iz kontrarevolucionarnih idej, ki so se razvile ob podpori monarhij, ki so želele obdržati status quo," je v MMC-jevem intervjuju pojasnil mladi doktorand Stefan Gužvica, ki se raziskovalno ukvarja s komunizmom v 20. in 30. letih 20. stoletja.

Ko človekove pravice vsakega posameznika, pa naj bo to najbogatejši kapitalist, na katerega se spravijo komunisti, ali pa pripadnik v očeh fašistov "napačne" rase, narodnosti ali vere, niso več nedotakljive, se pandorina skrinjica, ki vodi v grozote zgodovine, na široko odpre. Ne prvi ne drugi ne zavračajo nasilja, a fašizma in komunizma tu ne gre enačiti, saj fašisti na nasilje gledajo kot na vrednoto, na sredstvo, s katerim bodo narod "očistili", komunisti pa bolj kot na "nujno zlo", za vzpostavitev in ohranjanje oblasti, je primerjal Gužvica.

Doktorsko disertacijo na Univerzi v Regensburgu v Nemčiji Gužvica piše na temo balkanske komunistične federacije, ki jo je zagovarjal del komunistične internacionale v 20. in 30. letih 20. stoletja. "Ideja balkanske federacije je stara ideja balkanskih socialistov in levičarjev, celo nekateri liberalci so se v 19. stoletju zavzemali zanjo. V okviru komunistične internacionale je nato krožila ideja, da ne bo, ko pride do revolucije na Balkanu, ena država samo Jugoslavija z recimo Bolgarijo, pač pa bodo zraven tudi Albanija, Romunija in Grčija. Tako bi ustavili etnične spopade na Balkanu, na drugi strani pa bi vse te male državice postale močan igralec, ki bi se lahko uprl vojnim naletom in pritiskom imperialističnih sil," je pojasnil. A ta ideja je po njegovih besedah potem padla v vodo, saj je po letu 1935 Kominterna spremenila politiko svetovne revolucije k ljudski fronti oz. nacionalnemu komunizmu, saj so sklenili, da je boj proti fašizmu pomembnejši od revolucije. Kominterna je tako začela sprejemati teritorialni status quo. Po 2. sv. vojni, ko so balkanske države postale komunistične, se tako ni nič spremenilo in so se obnovile zgolj predvojne politične tvorbe.

Gužvica je v znanstveni monografiji Frakcijski boji v Komunistični partiji Jugoslavije 1936–1940 med veliko čistko raziskal zadnji slabo raziskan del zgodovine KPJ-ja. "Tudi ko je to obdobje profesionalno raziskano, kot v biografiji slovenskega zgodovinarja Jožeta Pirjevca, je raziskano izključno skozi prizmo Tita, moja ideja pa je bila, da se ne oziram izključno na Tita, pač pa vsem akterjem, njegovim tekmecem, to so bile velike in pomembne osebnosti v takratni partiji, dam enak prostor in pogledam, zakaj jih je premagal," je pojasnil, kaj ga je raziskovalno odneslo v čas velike čistke v KPJ-ju. Josip Broz - Tito (1892‒1980), ki je v burnih dvajsetih zaradi "komunističnih aktivnosti" pristal v zaporu, je imel predvsem veliko sreče, karizmatično diplomatsko osebnost, pa tudi zadržanost, da se v partijskih frakcijskih bojih nikoli ni odkrito izpostavil in nikomur zameril, kar je pripomoglo, da ga na piko ni dobila Stalinov NKVD (sovjetska tajna služba, Nacionalni komisariat za notranje zadeve), škodilo pa ni niti, da je bil iz proletarske družine, poudarja sogovornik.

Vabljeni k branju intervjuja.

Komunizem je množično korenine pognal takoj po 1. svetovni vojni. Komunistična partija Jugoslavije (KPJ) je nastala med 20. in 23. aprilom leta 1919 v Beogradu. Zakaj prav takrat in kakšni so bili glavni motivi za njen nastanek?
Ključni dogodek je vsekakor oktobrska revolucija v Rusiji, ki je bila prva uspešna delavska revolucija. Pred tem je bil seveda edini takšen primer edino pariška komuna, ki je propadla. Prebudila se je ideja, da bo po koncu 1. svetovne vojne prišlo do svetovne revolucije. Da se bo vojna, ki se je bila med nacionalnimi državami in kapitalističnimi imperialističnimi silami, sprevrgla v globalno državljansko vojno, s pomočjo katere bodo nižji sloji ljudi končno lahko zgradili egalitarnejšo družbo. Ideja komunistov, jugoslovanskih, ruskih in vseh drugih, je bila, da se bo revolucija začela v Rusiji, a da jo je treba uspešno nadaljevati tudi v drugih evropskih državah. Prednostno v Nemčiji, pa seveda tudi na Balkanu, v Italiji itd. Zaradi omenjenih razlogov se radikalni socialisti in marksisti, ki so ves čas ostro nasprotovali svetovni vojni, leta 1919 odločijo, da je prišel revolucionarni čas in da se morajo združiti v revolucionarno stranko. V letu, dveh bo prišlo do socialistične revolucije tudi v Jugoslaviji, so razmišljali.

Jeza nad meščansko politiko, ki je zakuhala svetovno vojno in prinesla bedo, lakoto, pomanjkanje in množično smrt v jarkih na fronti, je bila velika. Velika beda pa je še vedno rodila množična gibanja za t. i. boljši svet ...
Da, vsekakor!

Sočasno z internacionalističnimi komunističnimi idejami so se začela rojevati tudi t. i. delavska gibanja za malega človeka z nacionalističnimi notami, ki so v končni fazi pristala v fašizmu in nacizmu. Kaj pravite na tezo, da gre za dve plati iste levo-desne medalje?
Poudaril bi dejstvo, da radikalno desna nacionalistična gibanja na politično prizorišče prihajajo kot odgovor na socialistične in delavske revolucije. Čeprav imajo nekateri ljudje, kot je Benito Mussolini (1883–1945), korenine v socialističnem gibanju, potem naredijo radikalni obrat v desno in negirajo socializem, ki počiva na idejah razrednega boja. Oni pograbijo idejo razrednega miru. Torej, za njih ni važno, kdo je kapitalist, kdo delavec, kdo klošar na cesti, kdo ima denar, kdo ne, vsi v državi smo del istega organizma, del nacionalne skupnosti. Za njih je na prvem mestu nacionalni boj. Seveda poskušajo delavce pridobiti na svojo stran, pogosto uporabljajo delavsko retoriko, a to v svojem bistvu nikoli niso bile delavske stranke. Gre za stranke posestnikov, male buržoazije in pogosto osiromašenega plemstva.

Teza o dveh plateh iste medalje je propagandistična zgodba iz časov hladne vojne (1945‒1991), ki je bila v zgodovinopisju večkrat resno diskreditirana. Začenši v 60. in 70. letih 20. stoletja, ko so zgodovinarji, kot sta Sheila Fitzpatrick (1941) in Moshe Lewin (1921–2010), pod vprašaj postavili to t. i. totalitarno tezo. O tem je obširno pisal tudi italijanski zgodovinar Enzo Traverso (1957). V kontekstu Vzhodne Evrope je po letu 1989 teza spet postala zelo aktualna, saj so nove demokratične oblasti na ta način sebi kot opoziciji prejšnjemu režimu dvigovale legitimiteto. To še danes počnejo. Vladajočim strukturam odgovarja demonizacija komunizma in izenačevanje s fašizmom. Samo nekaj besed, zakaj zgodovinsko teza ni točna. Prvič, fašizem se pojavlja kot reakcija na socialistične revolucije oz. komunizem, ki se dogajajo v Rusiji, Nemčiji, na Madžarskem itd. Gre za avtoritativni odgovor kapitala, zato da lahko ustavi delavske revolucije. Druga stvar je razredna osnova. Komunizem se razvija med delavstvom in kmeti, medtem ko se fašistične stranke kot gibanje razvijejo med malo buržoazijo, posestniki in osiromašenimi plemiči. Tretja stvar pa so ideološke korenine. Komunizem predstavlja radikalno levo ideologijo, levi nabor idej, ki korenine vleče iz razsvetljenstva in francoske revolucije – Liberte, egalite, fraternite! (Svoboda, enakost, bratstvo!). Fašizem pa predstavlja reakcijo in napad na vse te ideje, korenine vleče iz kontrarevolucionarnih idej, ki so se razvile ob podpori monarhij, ki so želele obdržati status quo.

Kaj pravite na kritiko t. i. demokratične liberalne sredine, da tako ekstremno levi kot desni svoje ideje s papirja v družbeno realnost lahko spravijo samo na silo oz. z diktaturo?
Res je, da tako fašizem kot komunizem v principu ne zavračata uporabe sile kot legitimnega sredstva za doseganje političnih ciljev. Razlika pa je v tem, da fašizem neguje kulturo nasilja kot vrlino, kot nekaj, kar je zdravo, kar ima očiščujoč učinek na nacijo in družbo oz. etnično skupnost, ki jo dojemajo kot koherentno telo. Komunizem na drugi strani na nasilje gleda kot na sredstvo, na nujno zlo, ki ni bistvo njihove ideologije, je pa potrebno za ohranitev revolucionarne oblasti, če jo kdo ogroža. To vidimo, ko nacisti začnejo pobijati manjšine, Jude, homoseksualce, tudi komuniste in socialdemokrate, se nacisti, ki bi zaklicali, čakajte, pa saj tega nismo hoteli, nikoli ne pojavijo! Ko pride do čistke v Sovjetski zvezi (SZ) ali pa kolektivizacije kmetijstva, kar je bila katastrofalna odločitev, pa se pojavijo številni komunisti, ki opozorijo, da to ni v skladu z njihovimi ideali, ker ne podpirajo nasilja.

Doleteti nas mora sicer velika amnezija, če se želimo pretvarjati, da liberalizem na drugi strani nasilje kot sredstvo v politiki zavrača. Glavni razlog za boljševistično revolucijo v Rusiji je 1. sv. vojna, ki so jo zakuhale vladajoče pretežno liberalne elite v Evropi. Nobenega problema niso imeli s političnim nasiljem, saj so vso celino porinili v najbolj krvavo vojno, kar jo je svet do tedaj videl. Tudi liberalizem, ko se počuti ogroženega, poseže po nasilju. Ko je zasebno lastništvo kot sistem, na katerem počiva liberalna kapitalistična demokracija, ogrožen, takrat liberalci nimajo problema z zmanjševanjem demokracije v družbi. Pozablja se, da so prav liberalci v Italiji Musolinija spravili na oblast v želji, da bo Italijo rešil pred socialistično revolucijo. Pozneje se je enako zgodilo z Adolfom Hitlerjem (1889–1945) v Nemčiji. Zgodovinskih primerov, ko liberalizem zdrsne v diktaturo, je res mnogo.

O čem vse so debatirali v burnih dvajsetih komunisti, ki so morali zelo dobro paziti, kaj so rekli, če niso želeli, da jih na piko dobi tajna služba Kominterne, kar je pogosto pomenilo smrt?
Demokracijo znotraj partije v Sovjetski zvezi je začel dušiti že Vladimir Lenin (1870–1924). Debate se vrtijo okoli ruske državljanske vojne (1917–1923) in čakanjem na revolucije na Zahodu Evrope. Počutijo se obkoljene in čakajo, da revolucija uspe tudi v Nemčiji in drugod, potem pa bodo lahko začeli graditi nov humani sistem, kot ga poimenujejo. Lenin v trenutku globoke krize marca 1921, ko pustoši lakota, upirajo se mornarji in delavci v Kronštatu, vse države, ki so se borile druga proti drugi v 1. sv. vojni, pa so se začele združevati proti prvi socialistični državi SZ, sprejme prepoved frakcij. Do tedaj so frakcije z zelo različnimi pogledi in idejami obstajale, zdaj pa je vsako nestrinjanje, ki je ključ za normalno in pluralno debato, postalo greh proti partiji. Ukrep je bil sprva zamišljen začasno za čas trajanja državljanske vojne, a Lenin kmalu po vojni zboli in umre. Številni so pozneje opozarjali, da je bila prepoved frakcij in pluralnih mnenj mišljena zgolj začasno, a brez uspeha. Leta so minevala in vse več ljudi se je sprijaznilo z dejstvom, da pričakovane svetovne revolucije ne bo. Uspelo je samo v Rusiji, kaj zdaj? Tu se začnejo frakcijski boji. Debata se je vrtela med Josipom Stalinom (1878–1953) in Nikolajem Buharinom (1888–1938) na eni strani in Levom Trockim (1879–1940) na drugi o tem, ali je mogoč socializem zgolj v eni državi.

Stalin misli, da je mogoč, in se tako obrne k nacionalnemu komunizmu ter opusti starejšo komunistično idejo o svetovni revoluciji in "permanentno revolucijo", o kateri je govoril Trocki. Kaj to pomeni za jugoslovanske komuniste?
V komunističnih partijah po Evropi, tudi Jugoslovanski, debatirajo o tem, kako naprej. Pričakovali so, da jih bo svetovna revolucija postavila na oblast, zdaj pa so politično popolnoma marginalizirani, prepovedani in preganjani od jugoslovanskih oblasti. Glavni centri KPJ-ja v ilegali po letu 1921 so Dunaj, Moskva in Pariz. V KPJ-ju se razvijeta leva in desna frakcija. Posplošeno rečeno leva zagovarja leninistično pravico do samoodločbe in osamosvojitve, za nekakšen federativen ustroj Jugoslavije ali pa za razbijanje Jugoslavije in ustvarjanje balkanske federacije. Podpirajo čim bolj agresivno revolucionarno udejstvovanje, saj menijo, da je nova kriza, ki bo končno pripeljala do revolucije, za ovinkom. Desna frakcija pa je bila prepričana, da je revolucionarna priložnost mimo in da sledi nova stabilizacija kapitalističnega sistema. Zato podpirajo bolj zmerno delovanje in npr. sodelovanje z reformističnimi sindikati. Glede nacionalnega vprašanja so prepričani, da se je treba zavzeti za avtonomijo narodov znotraj Jugoslavije, ne pa iti dalje od tega. Nacionalizem v Kraljevini SHS bo privedel do tega, da se bodo delavci prepirali samo še glede nacionalnih vprašanj in bodo pozabili na razredni boj, kar bo pogubno za delavstvo, so menili.

Ko omenimo jugoslovanske komuniste, vsak takoj pomisli na dolgoletnega predsednika Josipa Broza - Tita. Povojno zgodovinopisje ga je kovalo v zvezde, po razpadu Jugoslavije in ponovni demokratizaciji družbe pa so se pojavili številni nasprotni pogledi, ki ga slikajo kot največjega zločinca. Kateri pogled je bližje resnici?
Nobeden od njiju ni blizu. Revizionistična slika, ki je nastala na prostoru nekdanje Jugoslavije po letu 1991, je zrcalna slika Titovega kulta osebnosti v Jugoslaviji. Avtorji, s katerimi polemiziram v knjigi, so Pero Simić, Zvonimir Despot in za slovensko občinstvo najbolj prepoznavni Silvin Eilec (avtor knjige Titova skrivnostna leta v Moskvi: 1935‒1940, op. n.). Njihov odnos do Tita je v svojem bistvu enak, kot je bil odnos ljudi, ki so Titov kult gradili po 2. svetovni vojni. Razlika je edino ta, da je za zadnje Tito vsemogočen dobrodelnež, za ljudi, ki pišejo revizionistične biografije, pa je vsemogočen demon.

Ko enkrat vemo, kaj se je zgodilo, to postane nekakšna zgodovinska nujnost in vse postane logično za nazaj. Tito se je uspešno zavihtel na čelo KPJ-ja, drugače pač ni moglo biti, a takšno razmišljanje je ena večjih zgodovinskih zablod, kajne?
Seveda! To blodnjo lahko vidimo v zgodovinopisju socialistične Jugoslavije, ki Tita glorificira, pa tudi v revizionističnih poskusih, ki ga blatijo. Cel proces med veliko čistko v KPJ-ju se predstavlja kot prijetje dotedanjega sekretarja Milana Gorkića (1904–1937) avgusta 1937 v Moskvi in začetek Titovega nezaustavljivega vzpona na vrh, ki je sledil. No, realnejša slika je pač takšna, da Gorkića aretirajo, potem pa se pojavi kar nekaj kandidatov s svojimi platformami in predlogi. Med njimi šele po dveh letih enakovrednega prerivanja Tito prevlada kot dominantna osebnost in postane generalni sekretar stranke.

Kaj je bil povod za veliko Stalinovo čistko, ki jo je izvedel NKVD?
Atentat na Sergeja Kirova (1886–1934), vodjo leningrajske partijske organizacije. NKVD je ponaredil dokaze in začel trditi, da ga je ubila zarotniška skupina, ki so jo sestavljali stari boljševiki skupaj s Trockim, ki je bil takrat že v emigraciji, in da je vse skupaj del širšega načrta, da se ubije tudi Stalin in kompleten njegov najožji krog. Danes vemo, da so vse te obtožbe čisti ponaredek. Nekateri zgodovinarji namigujejo, da je k atentatu Kirova pripomogel sam Stalin, a trdnih dokazov za to ni, vsekakor pa je položaj izkoristil, da je obračunal z opozicijo v partiji. Najprej so prijeli takrat že nekdanje člane KPJ-ja, ki so bili trockisti. Leta 1937 pa je prišlo do stopnjevanja lova na izdajalce, kar je bila posledica neposrednega ukaza boljševistične partije, v katerem so trdili, da je vohunov v partiji še vedno veliko in da je treba vse poloviti. Zelo hitro so najsumljivejši postali tuji komunisti, ki jih v Rusiji nihče ne pozna. Kdo so ti ljudje, kdo jih je "podtaknil" sem?

Podrobno ste preučili frakcijske boje in veliko čistko v KPJ-ju z vidika vseh pretendentov za stolček generalnega sekretarja. Katero odkritje bi poudarili, česa do zdaj nismo vedeli?
Izpostavil bi vlogo Kamila Horvatina (1896‒1938), ki je danes praktično popolnoma pozabljen, a bil je eden največjih osebnosti jugoslovanskih komunistov v 20. in 30. letih. Bil je neverjetno karizmatičen delavski tribun iz Zagreba, ki so ga delavci oboževali, bil je tudi osebni prijatelj Miroslava Krleže (hrvaški pisatelj, 1893–1981). Na začetku 30. je emigriral v Sovjetsko zvezo, takoj po aretaciji Gorkića pa je postal prvi in najresnejši kandidat za generalnega sekretarja KPJ-ja. Istočasno je bil Horvatin tudi glavni ovaduh NKVD-ja (sovjetska tajna služba, op. n.), kar je opazil tudi Silvin Eiletz, da Horvatin ovaja številne partijske tovariše, da so vohuni. A ker se je toliko osredotočal na Tita, ni opazil, da je pravzaprav od avgusta 1937 do februarja 1938 Horvatin glavni kandidat za generalnega sekretarja. Tito v tem obdobju stalno piše pisma v Moskvo, a odgovora ne dobi. Horvatin je v Moskvi in očitno mu Kominterna sprva verjame glede stanja v KPJ-ju. A ker je bil tako dolgo v emigraciji, se je očitno ujel v intrige, ni samo on ovajal, tudi drugi so njega. Februarja leta 1938 ga aretirajo in okoli mesec dni pozneje ustrelijo.

So ga po krivem ovadili, da je vohun?
Človek je bil nedolžen. Ogromna večina jugoslovanskih komunistov, ki so jih ustrelili v Sovjetski zvezi, je bila nedolžna. Položaj je bil posledica frakcijskih bojev v KPJ-ju. Ko so ti ljudje bili v emigraciji v Moskvi, so verjeli Svojetski zvezi, in ko so prebirali časopis Pravdo (v prevodu resnica, op. n.), so verjeli, da je vse, kar tam piše, resnica. Niso imeli razloga, da bi posumili, da mogoče pa SZ le ni poln vohunov. Ko so se znašli v položaju, v katerem so imeli politične in osebne spore, so hitro pomislili, da se oseba mogoče ne strinja z njimi, ker je vohun. Vohuni so povsod, je pisalo v Pravdi, zato takoj pišejo NKVD-ju in ovajajo sumljive tovariše. Tako so drug drugega navzkrižno nenehno ovajali.

Horvatin do svoje aretacije prišepetava Kominterni v Moskvi. Kaj pa se je medtem dogajalo v štabu KPJ-ja v Parizu?
Generalni sekretar Gorkić je pred odhodom v Moskvo napovedal, da se bo redno javljal in poročal o dogajanju. To se ne zgodi. Takoj so posumili, da je šlo nekaj narobe. Formira se frakcija okoli Tita, Rodoljuba Čolakovića (1900–1983) in Sretena Žujovića (1899–1976), ki so Gorkićevi tesni sodelavci. Druga frakcija pa okoli Iva Marića (1894–1968), dalmatinskega komunista, ki je bil aktiven že več kot 30 let, in črnogorskega komunista Labuda Kusovca (1898–1967), ki je imel tesne zveze s sovjetsko tajno službo. Sprva slednja sprejemata Titovo prevlado, kot izvrševalca Gorkićeve volje, dokler ga ni nazaj. Ko izvedo, da je Gorkić aretiran kot vohun, o informaciji ne podvomijo, postavi pa se vprašanje, če je sekretar vohun, potem je lahko vohun vsak drugi v partiji, sploh njegovi tesni sodelavci – Tito, Čolaković in Žujović. Med obema skupinama so se začela trenja in obtoževanja, da so vohuni. Od Kominterne medtem ni nobene povratne informacije, sedijo izolirani v Parizu in sumničijo drug drugega. Ozračje velike čistke, v kateri se iščejo sovražniki, ki ne obstajajo, v vsem svojem sijaju.

Rekli ste, da je ogromna večina ustreljenih nedolžna, torej tudi Gorkić, je slutil, da se morda iz Moskve ne vrne več?
Ljudje, s katerimi se je poznal, npr. Čolaković, so v dnevnike zapisali, da so izražali dvome, kaj se lahko zgodi, očitno je bilo, da ljudje v Sovjetski zvezi tudi izginejo, Gorkić pa je na to odgovoril, da preprosto mora iti, sicer bo razglašen za izdajalca, z njim pa celoten KPJ. Seveda, tudi on je bil povsem nedolžen. Njegov primer je še najbolj očiten za razumevanje logike velike čistke. V zadnjem letu svojega življenja je naredil celo serijo političnih napak, zaradi katerih je NKVD začel razmišljati o tem, da je vohun. Položaj, v katerem vlada paranoja, da so vohuni povsod, lahko hitro privede do tega, da se običajne človeške napake interpretirajo, kot da nekdo zanalašč izvaja sabotažo. Prva napaka je bila, ko je Gorkić poskušal za izgradnjo ljudske fronte legalizirati delovanje komunistov v Jugoslaviji. Vidne komuniste, ki so imeli policijske kartoteke, je postavil na ugledne položaje v sindikatih, v študentske in ženske organizacije itd. Hotel je pokazati, da komunisti niso skrivači in da legalno delajo na odgovornih položajih. Odkrito delovanje se je končalo kot velika polomija z množičnimi aretacijami komunistov, več sto so jih prijeli po vsej Jugoslaviji. To je bilo takoj sumljivo, je bil tako neumen zanalašč? Druga točka je bila njegova partnerica, ki je bila Poljakinja, in avtomatično sumljiva, ker so Poljsko imeli za veliko nevarnost, poleg tega je bila njegova žena, s katero sta živela narazen, nista pa bila ločena, aretirana kot vohunka. Tretja napaka pa je bila tudi povsem človeška, to je bil njegov bližnji sodelavec in prijatelj Adolf Muk (1893–1943), črnogorski komunist, ki je leta 1936 kritiziral proteste proti trockistom in tako takoj postal sumljiv, da je sam trockist. Da bo stvar še hujša, pa je Gorkić prav Muka zadolžil za odpravo španskih borcev – 500 prostovoljcev – iz Jugoslavije v Španijo. Vse skupaj propade in večino aretirajo z Mukom vred, ki se med zasliševanjem zlomi in izda jugoslovanski policiji vse podatke, ki jih pozna o centralnem komiteju partije. Imena in biografije ljudi, kje so tiskarne ilegalnih časopisov in potnih listov za ilegalce ... itd. Storil je največjo izdajo v celotni zgodovini KPJ-ja. Gorkić tega ni vedel in je zagnal kampanjo za Mukovo osvoboditev iz jugoslovanskega zapora. Postavite se v kožo tajnega agenta NKVD-ja, kaj bi si vi mislili?

Vrniva se malce nazaj, v čas, ko je v Moskvi Tito. Kaj je tam počel on in kako verjetna je bila možnost, da bi tudi njega aretirali?
V Moskvi je bil leta 1935 in 1936, kjer je delal na balkanskem sekretariatu Kominterne. Udeležil se je tudi 7. kongresa Kominterne, kjer so sprejeli odločitev za formiranje ljudske fronte proti fašizmu. Prišel je na povabilo Gorkića, ki ga je pripeljal v partijsko vodstvo. V tem obdobju v njegovi biografiji obstaja nekajmesečna luknja. Ruski zgodovinar Nikita Bondarev predvideva, da je v tem času nekje v Sovjetski zvezi tajno opravil akademijo za partizansko vojskovanje. To bi pojasnilo, zakaj je imel med 2. sv. vojno očitno dobro znanje taktike gverilskega bojevanja, čeprav v 1. sv. vojni ni imel kakšnega visokega čina. Iz Moskve se je najprej vrnil v Jugoslavijo in potem odšel naprej v Pariz. Leta 1938 pa ga pokličejo nazaj v Moskvo, po mojem mnenju zato, ker je bil najaktivnejši član KPJ-ja. Odhaja v Jugoslavijo, tam pomaga pri organizaciji ljudske fronte, vključevanju članov reformističnih sindikatov v partijo in vključevanju komunistov v številne obstoječe legalne organizacije – od študentskih, ženskih in celo nekaterih nacionalnih organizacij. V nasprotju z Gorkićevim odkritim načrtom se zdaj komunisti na skrivaj infiltrirajo v njih, da bi jih premaknili bolj na levo in bližje k antifašizmu. Kominterni je bilo to všeč.

Tukaj je spet treba paziti, da se ne osredotočimo samo na Tita, z njim v Moskvo leta 1938 odide tudi Vladimir Ćopić (1891–1939), komunist iz Senja, veteran oktobrske revolucije in komandant 15. Internacionalne brigade v španski državljanski vojni. Skupaj sta povabljena, verjetno na Titovo pobudo. Tito in Ćopić poročata v Moskvi in dobita nalogo, da skupaj osnujeta novo vodstvo KPJ-ja, sta edina Jugoslovana, ki se v tem času pojavita pred izvršnim komitejem komunistične internacionale. Pisati sta morala poročila o aretiranih članih partijskega vodstva. To so nekateri zgodovinarji uporabili kot dokaz, da je tudi Tito bil ovaduh. Spet lahko vidimo, kako zgreši ta perspektiva, ki se fokusira izključno na Tita, saj je enake dokumente o istih ljudeh pisal tudi Ćopić, s tem da so Ćopićevi teksti o Gorkiću veliko podrobnejši, saj sta se poznala zelo dolgo, Tito pa je bil nov človek v vodstvu. Če se preveč osredotočamo samo na Tita, nam to še o njem pogosto ne pove resnice. Na prvo žogo te karakteristike dajejo vtis ovaduštva, v resnici pa so omenjene karakteristike morali pisati vsi, to je bila ustaljena praksa. Videti je bilo, kot da bosta skupaj postavljena za začasno vodstvo partije, nato pa je Kominterna prekinila proces, oba ostaneta v Moskvi v hotelu Lux še dva meseca, nakar je Ćopić aretiran in obsojen na streljanje.

Zakaj so kar naenkrat aretirali zdaj še Ćopića?
Ćopić definitivno ni bil vohun, bil je v delavskem gibanju od oktobrske revolucije, protifašistični borec v Španiji. Konkretnih dokumentov, zakaj so ga aretirali, mi ni uspelo najti. Mislim, da je najverjetnejša razlaga to, da je v Moskvi preživel veliko let, od srede 20., in bil močno vpleten v frakcijske boje ter emigrantske intrige. Tito v te intrige, ker je bil v Moskvi zgolj leto in pol, ni bil vključen. Leta 1939 ga Kominterna nato potrdi za začasnega generalnega sekretarja KPJ-ja, kar mora potrditi še jugoslovanska partija. To se je zgodilo na peti konferenci KPJ-ja v Zagrebu oktobra 1940.

Številni trdijo, da je bil Tito najspretnejši ovaduh, ki mu je uspelo inkriminirati vse tekmece pri NKVD-ju in jih tako spraviti s poti, sebi pa zagotoviti pot na vrh partije ...
To trdijo, ker je v arhivu Kominterne ogromno število dokumentov t. i. karakteristik o raznih komunistih, ki jih je napisal Tito. Informacije v teh karakteristikah je NKVD gotovo v veliki čistki uporabljal za sodne procese. Ob tem ne smemo pozabiti, da je Tito iz Sovjetske zveze odšel, preden so te karakteristike začeli uporabljati za aretacije in streljanje ljudi. Predpostavka torej je, da je Tito leta 1936 vedel, da bo leta 1937 aretiran Gorkić in da bo NKVD začel množično represijo, v kateri se bo naslonil na kadrovske podatke Kominterne. Temu rečemo vzvratno pisanje zgodovine. Potem je tukaj drugo dejstvo, ki se ignorira, in to je, da omenjene karakteristike piše vsak drug komunist, ki je v Moskvi. Jugoslovanski, ruski, nemški, slovaški, itd. To je bila Kominternina standardna procedura preverjanja kadrov. Naj navedem primer Ivana Gržetića Fleischerja (1896–1937), ki je bil Gorkićeva desna roka in o katerem je karakteristiko napisal tudi Tito. Revizionisti pišejo, da je bil ustreljen "samo 12 mesecev" pozneje, torej, če je bila Titova karakteristika ključna, kronski dokaz, da je Fleischer vohun, zakaj so čakali tako dolgo? O njem so morali karakteristiko napisati seveda tudi vsi drugi jugoslovanski komunisti, ki so bili v Moskvi, kot je Ćopić, da ne naštevam dalje. Pri Gorkiću je še bizarneje, saj ti isti avtorji Tita krivijo za njegovo smrt, ker je bil ustreljen "samo 30 mesecev" po tem, ko je Tito napisal njegovo karakteristiko. Logike, da gre tu za nekakšno Titovo krivdo, ni nobene.

Zakaj je torej Tito po vašem mnenju izšel zmagoslavno?
Definitivno je bil kandidat, ki je znal najbolje predstaviti politiko ljudske fronte. To je bil ta ofenzivnejši pristop s pomočjo infiltracije v vse mogoče organizacije, društva in podtalnega delovanja, ki je bil Kominterni všeč. Velik dejavnik je bila tudi gola sreča, pa tudi dejstvo, da je proletarskega porekla in da ni odkrito sodeloval v frakcijskih bojih, saj se je s svojo veliko karizmo in diplomatskim načinom komunikacije vedno uspešno navzven predstavljal kot antifrakcionaš.

V knjigi ste napisali, da so frakcijski boji predzgodba informbiroja in preloma s Stalinom, v kateri je Tito Jugoslaviji priboril neodvisnost in startal tretjo stran v hladni vojni – neuvrščene, zakaj?
Posplošeno rečeno zato, ker je Tito na levici mednarodnega komunističnega gibanja, v frakcijskih bojih je bil vedno blizu levi opciji, čeprav se pametno ni nikoli identificiral z nobeno. Od aretacije Gorkića dalje je začel zelo pogosto izvajati politike, ki so bolj na levici od želja Kominterne. Tito v ljudski fronti poudarja vodečo vlogo komunistov, ki morajo prevzeti oblast in izvesti revolucijo, kar ni primer s komunisti v ljudski fronti v Španiji in Franciji, kjer poslušajo Kominterno, da oblast zdaj ni pomembna, da je pomemben zgolj boj proti fašizmu. Leta 1939 tako Tita že začnejo obtoževati trockizma, da v resnici ne verjame v narodno fronto. To kaže na Titovo politično usmeritev, ki je bolj leva od Sovjetske zveze in vodi k sporu Tito-Stalin leta 1948.