Govoriti z ljudmi s področja gledališča med epidemijo covida-19 zbuja nenavadne občutke. Njihovo pripovedovanje o predstavah, ki so jih v zadnjem obdobju ustvarjali, čeprav jih morda gledalci v dvorani nikoli ne bi mogli videti, se zdi kot pogovor o neki skrivni prepovedani dejavnosti.

A nova direktorica Zavoda Maska na stanje gleda pragmatično in morda v kratkem predahu, ko so si gledališke dvorane odpočile, vidi celo priložnost, da na tem polju vznikne nekaj novega. Med najinim pogovorom v prostorih zavoda na Metelkovi ulici v Ljubljani razgrne mnogo možnosti za uprizoritve prihodnosti: druženje s spletom, glasbo, plesom, likovno umetnostjo, politiko, ulico ... Oder je odprt in lahko vključi vse, je prepričana teatrologinja, ki verjame v gledališče kot prostor sprememb.

Na repertoarjih gledališč vidimo denimo veliko Cankarja, sodobnih slovenskih dramatikov pa mnogo manj, podobno je s knjižnimi izdajami. Bo slovenska dramatika v prihodnosti izumrla? Kaj se z njo dogaja?

Zavod Maska se med drugim ukvarja z vprašanjem, kaj vse je gledališče onkraj dramskega, kaj to pomeni? Prihodnost nove dramatike je sicer odvisna od tega, kako bomo skrbeli za prostore izobraževanja, prostore produkcije dramatike, sistematičnega vpenjanja mladih dramatikov v institucionalno življenje, pa tudi to, da preizprašamo, kaj vse lahko tekst v gledališču pomeni, na katere načine lahko obstaja.

Tekst namreč ni zgolj predstavljanje ali pripovedovanje neke zgodbe na odru, ampak je lahko mnogo več. Tu je že skupina Preglej v slovenskem prostoru naredila veliko. Igrali so se s formati, z načini uprizarjanja, imeli so delavnice in bralne uprizoritve, ki so jih ustoličili kot samostojni žanr. Nadaljevanje tega je podobna festivalska platforma Vzkrik, ki vse to že počne. Obstajajo torej neke samoangažirane iniciative.

Ste torej optimistični?

Ne, mislim, da je to prevelika beseda.

Se mi je zdelo.

... vsekakor pa obstajajo neki poskusi naslavljanja teh problemov. Še vedno je sicer uprizorjenih premalo novih slovenskih dramskih besedil, tudi tista, ki pridejo do odra, so preveč konvencionalna in morda si ne upamo stopiti iz teh okvirjev. To je neki poziv gledališčem, da lahko tudi pisci soobstajajo znotraj gledaliških procesov.

Dejali ste, da ima lahko dramsko besedilo v sodobnem gledališču različne vloge – kakšne?

Z dvema stvarema se gledališče na odru težko sooči: s smrtjo in seksom. To je za oder preveč "realno". Ja, imamo na primer tekst Simone Semenič jerebika, štrudelj, ples pa še kaj, ki je zelo zagoneten, saj je v njem veliko seksualnosti, kar je za gledališče nora zahteva, ki jo je izjemno težko izpolniti. Zavod Maska je ta tekst uprizoril tako, da ga gledalci le beremo – nič ni uprizorjeno, mi gledamo projekcijo teksta in beremo o zelo opolzkih stvareh, medtem ko sedimo tesno drug poleg drugega. S tekstom vzpostavimo neko intimno razmerje, hkrati pa se ustvarja zadrega med vsemi, ki to gledamo.

Drug primer je trilogija Simone Semenič Žrtve, kjer je uprizarjala svoje avtobiografske drame. V enem od delov trilogije je tekst v mikrofon bralo občinstvo, avtorica pa je sedela pred njim in gledala, kaj bo s tem besedilom počela. To je en način uprizarjanja teksta. Besedilo pa lahko nastaja tudi med predstavo – primer je delo še me dej iste avtorice, ki so ga – ker ji je za pisanje zmanjkalo časa – skupaj z njo oblikovali gledalci. Ti tipi teksta so usmerjeni na samo besedilo, na njegovo materijo in ne toliko na zgodbo, na like in njihovo psihologijo. V ospredju je torej način življenja nekega teksta v gledališču – to je neki drugačen princip novih dramskih besedil.

Velikokrat se srečamo s pojmom postdramsko gledališče, ki naj bi bilo gledališče 21. stoletja. Je to še aktualno? Kaj se dogaja?

Imamo dramski teater in nedramski ali postdramski teater. Dramski je klasičen, kar pomeni, da vzameš neko literarno predlogo in se ukvarjaš z dramskim tekstom na odru, tj. s psihologizacijo, z liki, z naracijo, z reprezentacijo na odru. To je nekaj gledališču najbolj imanentnega, tam se je vse začelo.

Postdramsko delo se pojavi, ko začnejo v gledališkem mediju poleg besedila neki drugi elementi enakovredno obstajati, na primer scenografija, telo, fizis ... Ampak niti Zavod Maska ne nosi te eksplicitne oznake postdramskega gledališča. Postdramsko je tudi že malo passé. To je Lehmannov izraz, ki ga je ustvaril v 90. letih in je že skorajda kanoniziran žanr, ki ne ruši nobenih konvencij več, ampak je že sam postal konvencija.

Postdramsko je neka realnost, ki je že dlje prisotna, a v resnici vsi veliki režiserji uporabljajo različne kolažne pristope. Ne obstaja torej samo dramski teater, ampak kolaž dramskega in postdramskega teatra ‒ to je naša realnost. To je nekaj, kar je že zelo kanonizirano.

Mislim, da vsi poznamo to vrsto gledališča. Kaj je danes naš prostor, pa je nekaj drugega. To je vprašanje generacij, zdaj se menjujejo nove generacije. Prihajajo ustvarjalci, kot sta Nina Rajić Kranjac in Žiga Divjak. To so res mlajše generacije, ki vpeljujejo neke svoje teme in prek njih neka nova zanimanja. Vzpostavljajo določeno kontinuiteto z drugimi gledališkimi praksami, na primer Žiga Divjak se ukvarja z dokumentarnim teatrom.

Za Zavod Maska je na primer značilno, da se ukvarjamo z mejo med političnim in gledališkim. Nina Rajič Kranjac na primer uporablja neke zelo kolažirane estetike. Zdaj pa se ukvarja s solo projektom o tem, kako je potekala njena pot v gledališke institucije, in premišljuje, kaj gledališče sploh je danes, na kakšen način si zagotoviti prostor ustvarjanja in kako se boriti, da si lahko danes v gledališču sploh ustvarjalen. Žiga se po drugi strani ukvarja s temami migracijskih politik in z okoljevarstvenimi temami.

V času pandemije so ljudje živeli brez gledališča. Kakšna bo njegova prihodnost, kako to vidite?

Meni se zdi, da je absolutno izgubilo neki primat, ki ga je imelo v 80. letih prejšnjega stoletja, ampak to ne pomeni, da je tu pika narejena. Mislim, da se je treba vsakokrat potegovati za vidnost v širšem prostoru, kar pa lahko počnemo samo s tem, da se vedno znova vprašamo, kaj je aktualno in kaj naslavlja nas osebno ter naše okolje.

Gledališče je sicer zaradi svoje živosti in svoje zgodovine nekoliko konservativen medij, zato bi ga morali večkrat nekoliko prepihati ter posodobiti. Mogoče bi veljalo razmisliti, kako bi ga lahko približali drugim disciplinam, saj je gledališče morda preozko in bi bila ključna neka interdisciplinarnost različnih medijev, na primer vizualnih, glasbenih in gledaliških, ki bi prehajali drug v drugega.

To pa se v določeni meri že dogaja. Pojavlja se tudi mešanje gledališkega medija s spletom. V katero smer bo to šlo? Ali je to sploh še gledališče?

To so pomembna in trenutno aktualna vprašanja. Vanja Hrvatin je na primer ravnokar ustvarila projekt, ki se je zgodil znotraj neke skupnosti na Facebooku, v neki zaprti skupini. Predstava je bila ustvarjena za digitalno okolje. Mi v to skupino vstopimo kot povabljeni in na vsake toliko časa se v njej pojavljajo neki posnetki, mi pa se kot občinstvo odločamo in glasujemo. Odločamo se, kaj bi radi videli in v katero smer bi radi peljali predstavo, ter sodelujemo s tem, ker se odločamo o vsebinah.

Delo naslavlja vprašanja ženske identitete, pa tudi rasna in politična vprašanja. V to predstavo sta bili vpisani neka melanholija in nemoč sodobnega časa, bila je čustvena. Gre za zanimiv poskus vzpostavljanja gledališča v drugem prostoru, kjer nas čaka neka vzporedna realnost. Mislim, da gledališča ne smemo razumeti v smislu "ali-ali", ampak v smislu "plus-plus", saj heterogenost gledališkega medija ni izključujoča. Zdaj pa ker imamo digitalno okolje, ne potrebujemo več živega gledališča, to ne drži, to naj soobstaja. Jaz mislim, da je zelo pomembno, da se borimo tudi za živo gledališče, ker to vendarle je najlepše v gledališču, da se srečajo občinstvo in igralci.

Iz tega izhaja tudi neka politična zvrst gledališča. Kakšno vlogo ima danes ta političnost in zakaj se gledališče navsezadnje sploh ukvarja s politiko?

Jaz mislim, da se umetnost težko izogne političnosti. Vsakokrat, ko se odloči za neko določeno prizmo, je po svoje že politična, ko se torej odloči za neko estetiko, za neko vsebino, za neki položaj. Tudi če je z vidika njenih izjav popolnoma nepolitična, je vnaprej politična. Težko bi rekla, da je katera koli umetnost "apriori" samo lepa. To je ena stran, druga stran pa je umetnost, ki se eksplicitno ukvarja s političnostjo.

Kdaj je preveč in kakšna je vloga sodobnega teatra?

Zavod Maska ima jasno mnenje: gledališče in umetnost pomenita tudi participacijo v javnem diskurzu in se morata na neki način odzivati na trenutno družbeno politično stanje. Da Maska stoji sredi družbe in da jo komentira, je jasno. Na kakšen način pa to počne? To je pa vprašanje strategije. Te teme lahko naslavlja neposredno in zelo eksplicitno, lahko pa tudi posredno. O njih lahko govori s postopki ugledališčenja ali z načini dela. Obstajajo na primer plesne predstave, ki nikoli niso zelo deklarativno politične, so pa po svoje tako zelo politične v načinih ustvarjanja, ker so zelo egalitarne z vidika procesov dela in ker velikokrat temeljijo na improvizaciji, kjer je nujna neka čuječnost med dvema telesoma, med subjekti, ki se na odru pojavijo. Ta prostor je lahko tudi prostor, kjer posamezniki vadijo drugačna načela sodelovanja. Kaj vse je torej lahko politično? Mislim, da je odgovor na to vprašanje zelo širok.

S čim se bo Zavod Maska ukvarjal pod vašim vodenjem? Kakšni so njegovi načrti v prihodnje in kaj ga čaka?

Trenutno nas čaka prijava programa za prihodnja štiri leta, to je naša realnost in prihodnost.

Mi smo v resnici zelo zanimiv zavod zato, ker delamo različne stvari hkrati, smo knjižni založnik, smo revija in gledališče. Želja je, da bi se te dinamike v večji meri prepletle, da bi stopili bližje skupaj. Poleg tega ima naša gledališka produkcija tudi svoj prostor, ki ga kurira s slovenskim mladinskim gledališčem, in sicer Novo pošto, kamor smo zelo vpeti.

Zame je izjemno pomembno, da se ustvari skupnost, ki bo dihala ta prostor, ga uporabljala in naseljevala … Pomembno se mi zdi, da vemo, da bodo tam vedno ljudje, da bodo na voljo različne vsebine in se bodo ljudje navadili tja hoditi. Mislim, da nam manjka ta skupnost, ki pa je bistvena. To si želim za Novo pošto.

Želela bi si tudi, da se vsaj malo mednarodno udejstvujemo, da se malo "prepihamo". Moja generacija morda ni bila deležna veliko potovanj in prehajanj v druge kontekste. Na neki način smo se samo tu izobraževali in nam včasih manjka nekaj tujosti, ki bi nas soočila z nekimi novimi načeli delovanja. Če se ves čas preveč udobno počutiš, se nikamor več ne premakneš.

Tako si želimo na primer v večji meri povezati prostor nekdanje Jugoslavije. Revija Maska je bila s tem prostorom v preteklosti zelo povezana, zdaj pa te vezi niso več žive.

Želimo si okrepiti tudi interdisciplinarnost, kar pomeni, da nehamo razmišljati o gledališču zgolj kot o neki črni italijanski škatli, ampak da dopustimo malo prehajanja in hibridnosti glede tega, kaj vse je danes lahko gledališče, da med disciplinami prehajamo ali pridobivamo nova znanja. Zakaj je tako nujno, da je zamejeno, kaj je naša disciplina, dobro je, da vsaj spremljamo ustvarjanje z drugih področij umetnosti, že to je velik korak naprej.

Glede gledališke produkcije pa nadaljujemo to, kar je za Masko značilno, z dokumentarnim teatrom, ki je naša posebnost.

Kaj je specifika dokumentarnega gledališča in zakaj ga postavljate v ospredje?
Dokumentarni teater je v bistvu nekaj, kar oblikuješ na podlagi dejstev in dokumentov, za to pa potrebuješ tudi raziskovalno skupino. Primer take predstave je Republika Slovenija, v kateri so obravnavali Depalo vas in preprodajo orožja. Neka nova dejstva lahko odkriješ tudi s pomočjo novinarjev, ki lahko javnost pripeljejo do nekega novega spoznanja.

Vprašanje je, kako na podlagi teh podatkov ustvariti predstavo. Ne moreš jih preprosto dati na oder, ker pač to ne deluje ‒ moraš jih "ugledališčiti". Včasih na račun tega, da dodaš nekaj domišljije in fikcije ali da dejstva nekoliko okrniš, saj ne moreš vsega kar postaviti na oder. To je torej zelo zahteven žanr, če hočeš, da je gledljiv, a hkrati informativen.

Revija Maska, ki jo izdajate, ima bogato zgodovino. Kakšna bo njena prihodnost?

Ja, lani smo praznovali 100. obletnico izhajanja in 200. številko Maske. Prihodnost vsekakor bo in upam, da bo naša. Želimo nadaljevati v neki maniri, ki sva jo s Pio Brezavšček kot sourednico zastavili leta 2019, ko sva Masko prevzeli, da bi naslavljali neke teme, ki se tičejo po eni strani naše generacije, in teme, ki zadevajo nas same.

Po drugi strani želiva vzpostaviti neki jezik, ki bi zmogel reflektirati in zajeti gledališko materijo današnjega časa, ki bi zmogel nasloviti nekaj, kar se danes dogaja okrog nas, ali pa celo malo prehiteti to, kar se dogaja, in ponuditi neko idejo, v katero smer se gledališče lahko razvije.

Če bi to reviji Maska v naslednjih letih uspelo, bi bilo krasno. Hkrati bi želeli vzpostaviti živ dialog s produkcijo in jo vpeti v mednarodne tokove. Revija je dvojezična, napisana v angleščini in slovenščini, zato bi bilo zelo dobro, da prehaja meje. To si želim za revijo.

V stoletni zgodovini je imela revija Maska izjemno pomembno vlogo ...

Revija je začela izhajati leta 1920, ampak je potem tudi zelo hitro zamrla in se potem šele čez 75 let spet vzpostavila, in sicer tam okoli 80. let prejšnjega stoletja. Nekaj časa ni izhajala, a je potem spet začela. Sprva so jo ustvarjali igralci, to je bilo drugače kot danes, ko v njej objavljamo teoretiki, kritiki. Ko smo listali prve številke, smo opazili, da so v reviji objavljali tudi različne oglase, prispevki pa so bili kratki in ne dolgi ter poglobljeni kot danes. To so bili prvi poskusi opisovanja produkcije, ki tedaj še ni bila tako bogata, kot je današnja. Z vmesnim premorom izhajanja in rehabilitacijo revije se je vse profesionaliziralo, posebej v 90. letih, ko sta revijo prevzeli in predrugačili Irena Štaudohar in Maja Breznik.

Maska je v času covida-19 zelo aktualno ime. Kakšne spremembe opažate v času epidemije? Kaj se dogaja z gledališčem?

Kaj se bo dogajalo, si ne bi upala napovedovati. Mislim, da bo težava globlja in daljnosežnejša, kot si predstavljamo v tem trenutku. Zagotovo nam bo epidemija covida-19 pokazala neko novo realnost, ki nas bo spremljala še nekaj časa. Gledališče se bo moralo vprašati, kakšni sta njegova vloga in način bivanja v tem svetu, pa tudi, zakaj je tako zelo pomembno, da obstojimo, da smo tukaj.

Pri nas so bila gledališča zaprta skoraj ves čas epidemije, ko druge države niso imele zaprtih gledališč. Našemu političnemu vrhu pa se je zdelo to nepotrebno.

In tukaj se je treba resno vprašati, kaj lahko gledališka skupnost naredi, zakaj se nismo glasneje odzvali, zakaj javnost med epidemijo ni potrebovala gledališč, da bi šla zanje na ulice. Sooča nas z zelo resno prihodnostjo in vprašanjem, na kakšen način jo bomo zastavili. Jaz mislim, da moramo opozoriti, zakaj je potrebno, da smo tukaj. Gledališče je potrebno zato, ker tako kot vse umetniške discipline in humanistično kritično okolje proizvaja zrcalo ter neki diskurz, ki lahko premišljuje o trenutni situaciji in o naši prihodnosti ter možnostih. To je pač nekaj, kar potrebujemo, če hočemo družbo, ki se zmore odlepiti od realnosti, če hočemo vzpostaviti domišljijo, ki lahko načrtuje utopične projekte.

Kaj pa slišite iz prakse? Kaj povedo gledališki ustvarjalci, kaj se dogaja z njimi?

Predstave se delajo, vsi delamo enako ali več. Zelo je psihološko naporno. Ustvarjalni procesi se prekinjajo: nekaj časa obstaja neki red, potem pa nekdo zboli in vaje se prekinejo. Težko se je vedno znova zaganjati. Najhuje od vsega pa je, ko se predstave sploh ne srečajo z živim občinstvom. V resnici je to najtežji del, da ustvarjaš, delaš, a ni pravega rezultata, proces pa se konča. In materija ne živi, materija, ki si jo ustvarjal nekaj mesecev, ne živi. Mislim, da je vse skupaj za umetnike že zelo naporno in je zanje vse že zelo psihološko stresno. Postajamo depresivna družba, ne čudi me, da so psihiatrične ustanove polne. To je neka slika, ki grozi vsej družbi in njeni mentalni shemi.