Mlada slovenska pianistka, skladateljica, improvizatorka in unikatna performerka, dobitnica Študentke Prešernove nagrade, ki je diplomirala iz klavirja in kompozicije, Tina Mauko, je ravno na letošnji kulturni dan, 8. februarja, zaključila dvoletni "umetniški odmik", ko je na svojem domu v Gornji Radgoni, pisala libreto in glasbo za opero Deklica z vžigalicami. Gre za novo avtorsko operno pridobitev v slovenskem prostoru. "Imela sem napisanega veliko več materiala, a na koncu je izpadla kot predstava, ki ne potrebuje odmora. Morda jo še nadgradim in dopolnim za kakšno drugo priložnost in izvedbo," pove Tina Mauko, ki je tudi dolgoletna izvajalka na Festivalu Ljubljana.

Umetniška karantena od pomladi 2019
"Zapreti sem se morala, ker če si v stiku z istimi ljudmi in ljudmi na splošno, si enoličen. Ti kot umetnik potrebuješ svoj svet. Moraš se izolirati in razmišljati samo o sebi. Doživljati moraš nekaj drugega, to je kot narava v naravi. Ker v vsakdanjem življenju hitro padeš pod vpliv, kaj je "in" in kaj ni. To je že na določen način pranje možganov. Kot umetnika pa te ne sme brigati, kaj je trenutno "in". Moraš le vedeti, kaj sporočaš, in se tega držati. Sama sem želela poudariti raznolikost, pisanost družbe, kultur, potovanja, odmik, notranji svet doživljanja bede, strahov in opozoriti na pomen sočutja. Osnovno Andersenovo pravljico sem nadgradila z dodatnimi liki. Prenesla sem jo iz Skandinavije v deželo budizma. Vključila sem tudi kombinacijo znanih evropskih glasbil in pa vzhodnjaške, kot so tabla, sarod, japonski bansuri," razkrije skladateljica opere, ki na odru skupaj šteje vsega 12 umetnikov, šest pevcev oz. igralcev in šest glasbenikov.

Glavna vloga pripada Katji Konvalinka, ki je hkrati tudi producentka opere, saj je že deset let vodja Slovenskega komornega glasbenega gledališča, ki je opero Deklica z vžigalicami vzel pod okrilje produkcije (v sodelovanju z Zavodom Bunker in Katedro za oblikovanje tekstilij in oblačil Naravoslovnotehniške fakultete, saj so scensko in kostumografsko pri operi sodelovali tudi študentje). "Deklica z vžigalicami je zelo ganljiv lik. Otrok, ki zaradi pomanjkanja umre. Kar je posebno pri tej predstavi, je to, da se Tina ni tako zelo skoncentrirala na žalost tega umiranja, ampak je pokazala lepoto onstranstva, v katero se deklica podaja. To so njene predsmrtne halucinacije. Sanja o svoji družini, vmes se zgodi epizoda, ko gre v Indijo, kar je naš režiser zrežiral kot Indijo Koromandijo. Vidi tudi še eno strašno družino v eni takšni posebno pisani epizodi. Na koncu pa le najde mir, kar ponazori verz: "Mir je tam, kjer je sočutje." "Ko gre deklica na drugi svet, je v bistvu najlepši del opere. Všeč mi je, da se konča brez kakšne dodatne patetike, ampak res s takšnim, za zamisliti se, sočutjem," pove Katja Konvalinka, ki je libreto videla prva. Tina Mauko je sicer notni zapis za glavno vlogo napisala z mislijo nanjo, vse preostale sodelujoče pevce in delno tudi glasbenike, pa je Katja Konvalinka, kot vodja Slovenskega komornega glasbenega gledališča, izbrala sama.

Uvod in 6 slik ter izredna dinamika zgodbe in glasbil
Režiser opere je znan mednarodno uveljavljen, izjemno unikaten operni režiser in scenski oblikovalec Rocc (Rok Rappl), ki je opero študiral na Češkem, Švici in Nemčiji ter v svoji dokaj kratki karieri zrežiral že več kot 50 umetniških del. "Mene vedno najbolj zanimajo operne teme, ki se ukvarjajo z vpogledom oziroma s komunikacijo z onstranstvom. Tak je bil tudi začetek opere konec 16. stoletja, ko se je opera začela vzpostavljati kot umetniški žanr. Pri tej predstavi gre za poglobljene psihološke like, kjer se naša deklica že od samega začetka nekako spogleduje s preteklostjo, s spomini na podlagi zmrzovanja in podhlajenja na ulici. Ima ogromno halucinacij, strahov, vizij in fantazij. Deklica vidi tako svojo družino kakor tudi pošasti, ki žrejo silvestrsko večerjo, ne uide ji niti Indija.

"Ta indijska zgodba je hkrati tudi res poseben avtorski vstop v Andersenovo pravljico, ki ga naredi Tina Mauko," z radoživim pripovedovanjem razkrije Rocc in nadaljuje: "Smrt je eden izmed glavnih motivov, ki je v tej operi prisoten, ampak ni tako negativna, kot jo mogoče razumemo v našem evropskem svetu. Različne kulture se k smrti namreč različno postavljajo. Nekatere kulture jo celo opevajo in slavijo kot končni prihod v neko višjo sfero.

Druga stvar, ki je tudi zelo pomembna pri Deklici z vžigalicami, pa je družbenokritična nota. Se pravi, kdo so ljudje na ulici? Še danes jih srečujemo, brezbrižno hodimo mimo, mogoče kdaj komu podarimo kovanček, ampak s tem ne rešujemo situacije revščine. S tem rešujemo morda svoj lastni ego humanitarne dejavnosti. Ne rešujemo pa svetovne problematike. Kot režiser sem si lahko dal duška, ker sta sama glasba in libreto izjemno dinamična. Všeč mi je tudi to, da smo se združili tako umetniki, ki smo že nekoliko stari mački odra, ter nekateri pevci in oblikovalci, ki v svet gledališča in opere šele vstopajo, morda celo prvič. Scena je na neki način ledenik, igra luči in kostumov pa naredi res lepo dinamiko, ki pa še vedno ostaja minimalistična."

Klasični orkestrski instrumenti in poigravanje z vzhodom ter harmoniko
Zraven tolkal, kontrabasa, violine in saksofona opero popestri harmonika. Primož Fleischman in Damir Višič pa se poigrata še s sarodom, bansurijem in tablajem. Kompozitorka je namreč želela združiti evropski in vzhodnjaški zvokovni svet, ki deluje bolj mistično, spiritualno, metaforično in žalostno zgodbo ponese v drugačno, bolj optimistično in plapolajočo vsebino. "Priznam, ko sem prvič videl partituro, nisem najprej niti poznal vseh teh instrumentov. Vedel sem približno, kako so videti, niti pod razno pa, kako zvenijo. Npr. pihala bansuri, ki pri nas niso tipična, so kot neke vrste flavta. Potem imamo sarod, ki je brenkalo z ogromno strunami. Nisem vedel, kaj se sploh da s tem narediti. Tako da je bila raziskava zame zelo poučna. Moram pa reči, da je skladateljici zelo lepo šlo to kombiniranje in za komorno opero je to res nekaj posebnega. Je sicer nekoliko naporno zaradi zvočnosti, ker se malce drugače obnašajo vse zadeve. Ampak uro petnajst se mi zdi ravno pravšnja dolžina, tako za poslušalca kot izvajalca," je mnenja dirigent Iztok Kocen.

Deklica z vžigalicami je sicer precej kruta pravljica za otroke, kako pa je z opero?
Tako režiser, skladateljica in pevci so za MMC na skupni vaji povedali, da je opera namenjena vsem generacijam, saj že v osnovni Andersenovi zgodbi vse skupaj nakazuje na bedo, pomanjkanje, lakoto, obup, doživljanje izjemno žalostnih čustev otroka, ki na silvestrski izjemno mrzel večer želi prodati kakšno vžigalico, da si lahko kupi nekaj za pod zob. Domov se ne sme vrniti, dokler ne proda vseh, tako ji je namreč zagrozil strogi oče, ki jo je tudi pogosto pretepal. Zgodba kot takšna torej bolj bizarna, turobna in nihilistična skoraj ne bi mogla biti, pa se kljub temu opredeljuje kot pravljica za otroke. "Opera je zanimiva zato, ker je zelo aktualna v smislu odtujenosti. Se mi zdi, da družba vedno bolj rine v egoistične vzgibe. Da se ne zanimamo več za sočloveka, kaj se okrog nas dogaja, samo mi, pa mi, pa mi," ugotavlja glavna sopranistka Katarina Kobal, ki nastopa v vlogi dekličine mame.

Lovro Korošec, basbaritonist, ki igra meščana, očeta in budista, ugotavlja, da ima opera globljo filozofsko nit. "Vsekakor je primerna za vse starosti. Jaz si predstavljam to delo podobno kot Mali princ, ki je, kot vemo, knjiga, ki jo lahko bere tako otrok kot odrasel človek, in ne glede na starost se lahko veliko naučimo iz nje."

Tenorist Klemen Torkar nastopa v vlogi dekličinega bratca, ki je, kot pravi, precej enigmatičen lik, sama opera pa, da je bila posebna predvsem za vse akterje, saj so se znašli na popolnoma nepopisanem terenu. Dekličin brat se pojavi takoj na začetku in deklica kmalu pove, da je odšel iz družine, od doma in se ni nikoli več vrnil. Skozi predstavo se večkrat pojavi kot duh, vmes pa postaja tudi živ in se predstavi kot precej ezoteričen lik. "Mladim in drugim bo zelo zanimivo gotovo to, da je veliko čustvenih preobratov, različnih odtenkov, tako da se predvsem v notranjem psihičnem svetu lahko gledalcu precej dogaja," je še dodal.

Več različnih vlog, med drugim tudi goske, je prevzela sveža magistra opernega petja, mlada sopranistka Polona Plaznik, ki pravi: "Vsi so v neki družinici, jaz pa opazujem in si želim biti tam, pa nisem. Sem goska, ki tava po ulici, pozneje se prikažem še v drugih oblikah, ampak na koncu ugotovim, kdo sem in kdo želim biti. Različni liki in različni karakterji, to mi je bilo kar izziv igrati znotraj ene predstave, ampak z režiserjem, ki mi je bil resnično v pomoč, sem lahko vse te karakterje popolnoma odprla."

Irena Yebuah Tiran v mezzosopranu uprizarja dekličino babico. Kot je razkrila, je že večkrat nastopala v vlogi babice, tokrat pa da je v precej udobnem pevskem registru zanjo. "Želim si, da bi predstava nagovorila mlade. Ker se mi zdi, da se utapljamo v razmerah, ki niso najobetavnejše za prihodnost. Sama imam dva najstnika in bi si želela, da bi ravno v tej zgodbi našla neko upanje in drugačnost. Čeprav deklica na koncu umre, še zmeraj govorimo o teh stvareh, ki so zdaj problematične – o odtujenosti, o fokusiranosti samo nase, o egoizmu. Če so tako plakativno prikazane te slabe stvari, mogoče nekoga to zbudi in se mu odpre ta pogled na življenje in svet, da začne o tem sploh razmišljati do te mere, da se ga zgodba močno dotakne in da ta egoizem spremeni. Zato si želim, da se predstava dotakne mladih in da jim pride do src."