Stenske in stropne poslikave, ki so krasile razkošno vilo antične Celeje, so leta 2017 arheologe pričakale razmeroma dobro ohranjene in se zato uvrščajo med tistih nekaj izredno redkih tovrstnih najdb v Evropi, med katerimi najbolj slovijo Pompeji in Herkulanej, najdemo pa jih denimo tudi v Avenchesu v Švici in Narbornni v Franciji.

Sorodna novica Arheološki zaklad v Celju: antične freske, kakršnih se je v Evropi ohranila le peščica

Če so sprva domnevali, da so poslikave izdelane iz tehnike prave freske, na to pa je s secco nanosom v jajčni temperi naslikana ornamentika, je analiza vzorcev pokazala, da je ključno vezivo najverjetneje vosek in bi šlo lahko v resnici za tehniko enkavstike.

Odkritje zadostnih sledi voska v poslikavi, ki bi potrdila takšno domnevo, bi bilo lahko prelomno v proučevanju izdelave rimskih poslikav na evropski ravni, saj bi pomembno dopolnilo manjkajoče delce v našem vedenju, a takšen podatek mednarodne stroke v resnici ne preseneča povsem.

Enkavstika se kot tehnika antičnih stenskih poslikav v stroki omenja že nekaj časa. Prisotnost voska so že potrdili v nekaterih primerih v Grčiji, španski raziskovalec Jorge Cuni pa tudi za poslikave nekaterih drugih najdišč po Evropi domneva, da pri takšni izdelavi, kot jo imamo denimo pri Pompejih, ne bi mogli govoriti o pravi freski, temveč gre verjetno za enkavstiko. A za zdaj so to le domneve, pri Pompejih tega vsaj za zdaj še niso potrdili.

Težava je v tem, da so najlepši primeri rimskih fresk v Italiji in tudi drugod odkriti že v prejšnjem stoletju ali celo pred tem, ko jim tehnologija še ni omogočala takšnih analiz, kot jih imamo na voljo danes. Poleg tega so kmalu po odkritju poslikav te večinoma utrdili z voskom. S tem bi bile nove analize poslikav otežene, saj starega in novega voska tako rekoč ni mogoče ločiti, pojasni dr. Katja Kavkler, vodja Naravoslovnega oddelka na Restavratorskem centru ZVKDS-ja. Kadar so morebiti pozneje le našli sledi voska, pa so domnevali, da so ostanki naknadnih poskusov zaščite fresk.

Konkretno v Pompejih so do pred kratkim predvidevali, da je tehnika freska, in voska niso niti pričakovali niti iskali. Pravzaprav so podobno domnevali tudi slovenski restavratorji za poslikavo rimske vile v Celju, dokler jih k drugačnemu razmišljanju ni privedlo naključje.

Za odkritje se morajo zahvaliti vatenkam, vatnim paličicam. Z vatenkami, namočenimi v različna topila ali mešanice čistil, restavratorji nežno čistijo umazanijo s poslikav. Ker so se vatenke po čiščenju rahlo obarvale, se je restavratorska ekipa vprašala, koliko pigmenta se ob tem odstrani, kaj se pravzaprav odstranjuje in navsezadnje kako učinkovito je samo čiščenje. Katja Kavkler je tako analizirala vzorce z vatenk, kjer so prvič odkrili sledi voska. "Ker je bila očiščena večja površina in ni šlo zgolj za manjši vzorec, kot se ga sicer vzame ob analizah, se je verjetno dovolj voska zbralo na vatenki, da smo ga sploh lahko opazili," pove.

Presenečeni nad odkritjem so raziskovali naprej in vzorce voska našli na obeh plasteh – tako na ozadju kot tudi na ornamentiki.

O vosku že Vitruvij
Tehniko enkavstike omenja že rimski pisec, arhitekt in gradbeni inženir Vitruvij. V svojem znamenitem zapisu O arhitekturi piše, da so na koncu poslikavo premazali z voskom, da bi jo zaščitili pred podnebnimi dejavniki oz., kot to on ubesedi, pred soncem in luno. Ker bi takšno premazovanje pojasnilo sledi voska, so restavratorji pri celjskih freskah upoštevali to možnost. "Naredili smo vzorce freske, ki smo jih zaščitili z voskom, in enkavstike, čez katere smo prav tako nanesli plast voska. Vendar se je v obeh primerih izkazalo, da se je vosek ohranil kot sloj med ozadjem in novim nanosom barve. Kar pomeni, da če bi Rimljani delali na tak način, bi tudi v naših vzorcih opazili voščen sloj, tega pa nismo," pojasni Katja Kavkler. "Zelo verjetno je, da poslikave niso premazovali z neobarvanim voskom, ampak so dejansko voščeno pasto že nanesli neposredno na ostenje. Tudi na površini poslikave nismo odkrili slojev premaza, malo verjetno pa je, da se je razgradil," še doda.

Temu pritrjuje tudi razlika v sijaju med spodnjo plastjo, ki ima več leska, in zgornjim bolj matiranim nanosom. Po besedah restavratorke to opažanje prav tako napeljuje na ugotovitev, da poslikave na koncu niso še enkrat dodatno premazovali, ampak so poslikali celotno površino ozadja, jo spolirali in potem spet slikali z voskom.

Kako so slikali z voskom?
Kakšen je bil postopek enkavstike, ni povsem jasno. Ameriški in italijanski strokovnjaki so poskusili več različnih pristopov, od tega, da so vosek segreli in vanj potem vmešali pigmente, do saponificiranja oz. umiljenja voska, s čimer postane ta vodotopen. To se lahko naredi tako, razloži Katja Kavkler, da se vosku doda bazična snov in potem postane vodotopen ali pa se ga zmeša z milom, ki ga naredi vodotopnega.

"Mi smo se odločili za zadnji pristop preprosto zato, ker so v tem članku, na katerega se sklicujem, omenjali, da gre za verjetnejši postopek glede na sestavo materialov, ki so jih odkrili po izdelavi testnih vzorcev enkavstike. Pa tudi zato, ker je celoten postopek malce lažje izvedljiv," pove. Tako so vzeli laneno milo in čebelji vosek, vse skupaj zmešali z vodo, nato pa dodajali pigmente. "Naslednja stopnja je bila, da smo premazali celotno ozadje poslikave z voskom in ga temeljito spolirali, da je postala površina svetleča, torej sorodna svetleči površini, ki jo vidimo na originalu. Na to smo potem skušali nanašati barvne sloje, ki pa jih pa nismo več gladili.“

Lažje slikanje in boljša obstojnost
Zakaj enkavstika namesto freske? Enkavstika bi antičnim slikarjem vsekakor ponujala vsaj dve prednosti. V primerjavi s fresko, pri kateri delo določa giornata, torej dnevnica, ki jo je treba poslikati, dokler je omet še svež, bi bilo z voskom v tem pogledu delati lažje. Res pa je, da ga je treba segrevati in gladiti, kar pa tudi verjetno ni bilo preprosto, pomisli Katja Kavkler. Po drugi strani je vosek vezivo, ki je odpornejše proti mikroorganizmom in v primerjavi z jajčno tempero, ki je razmeroma dostopno hranilo in zato manj odporno, tudi obstojnejše.
Pa tudi učinek barv poudari vosek, saj pridejo z leskom precej bolj do izraza. "Na to morda danes malo drugače gledamo, ker imamo električno luč. Takrat pa so vsi ti prostori s stensko poslikavo slej ko prej zaradi saj iz oljenk ali kakšne druge razsvetljave dobili film. Gorenje je povzročalo dim in na freskah se je postopoma nabirala plast. Morda so se že zaradi tega trudili, da so poslikave obstojnejše,“ spomni dr. Jure Krajšek iz Pokrajinskega muzeja Celje.

Potrebne dodatne preiskave
Da bi zares lahko potrdili zadostno prisotnost voska in morebiti še kakšnih drugih materialov, bodo uporabili še metodo plinske kromatografije, ki je natančnejša in zazna razmeroma majhne koncentracije snovi. V tem hipu ostaja enkavstika zgolj domneva, poudarja Katja Kavkler, vendar glede na podatke iz tujine in vse, kar so ugotovili v laboratoriju, je zelo malo verjetno, da bi šlo za fresko ali tempero.

Zemeljski pigmenti in egipčanska modra
Poslikava je naslikana iz palete šestih, sedmih pigmentov. Večinoma gre za zemeljske pigmente, katerih raba je bila razširjena tudi drugje po imperiju. Tu so okri, zelena zemlja, kalcijev karbonat (delno kot bel pigment, delno pa je prisoten v nosilcu) in dragoceni cinober – živosrebrov pigment, ki je bil sicer značilen za tisto obdobje, a razmeroma drag, zato ni bil toliko dostopen in so ga uporabili samo na detajlu, verjetno, da bi ga tako še poudarili. Uporabili so tudi ogljikovo črno, ki so jo pridobivali iz mletega oglja ali saj. Posebej zanimiva je egipčansko modra, ki velja za prvi sintetični pigment. Izumili so ga v starem Egiptu in ga pridobivali s kemično reakcijo. Ta pigment je bil zelo razširjen do konca antike, v srednjem veku pa ga ne zasledimo več in šele v 19. stoletju so znova obudili poskuse izdelave iz starejših virov, pove Katja Kavkler.

Trenutno se z egipčansko modro v večji študiji ukvarjajo strokovnjaki iz Avstrije, ki opravljajo analize modrega pigmenta z vseh najdišč po Noriku (Celje se v projekt vključuje z več vzorci lokacij iz mesta), da bi med drugim ugotovili, od kod je prihajala dobava pigmentov oz. ali je šlo morda celo za delavnice z lastnimi recepturami.

Sijajna Celeja
Razmeroma dragoceni pigmenti in nasploh celotna poslikava povedo, da so v vili bivali premožni prebivalci, ki pa niso bili edini v Celeji s tako razkošnim bivališčem. Takšne velike bivalne stavbe so predstavljale polovico ali tri četrtine mesta. Arheološke najdbe že nekaj časa Celejo kažejo kot premožno naselbino, pravi Krajšek. “Težko je reči, ali gre za izjemo v Celeji ali je bila podobna situacija tudi v drugih mestih Norika. Je pa ohranjenost same Celeje toliko bolj izjemna. Morda imamo v Celeji srečo, da smo dobili predvsem hiše iz tega osrednjega dela mesta in foruma, kjer so bile dražje parcele, kar pomeni tudi bogatejše hiše. Medtem ko morda drugje raziskave niso zadevale predela mesta, kjer so živeli premožnejši ljudje."

Poslikava domusa pod Muzejskim trgom v Celju se je na stenah ohranila nekje do 1,3 metra visoko, posebej zanimiv pa je tudi strop, ki je sicer restavratorje pričakal raztreščen na tleh na več kot 5000 koščkov. V Restavratorskem centru ZVKDS-ja jih uspešno sestavljajo v vse bolj prepoznavne kompozicije.

Kaj so slikali in kaj so brali?
Ikonografija vseh prizorov še ni povsem razvozlana (manjša uganka še vedno ostajata moška in ženska figura na kvadrigi – verjetno pa gre za ugrabitev Perzefone), vsekakor pa gre za zgodbe, ki so povezane s priljubljeno pesnitvijo tistega časa – Ovidijevimi Metamorfozami. Rimski pesnik, ki je tudi v poznejših stoletjih navdihoval največje umetnike, se je naslonil na starejše mitološke zgodbe, ki so bile zelo priljubljene in so že dolgo pred njegovim delom krožile med ljudmi.
Tisto, kar je zanimivo, pravi Krajšek, je to, da gre za zgodbe, ki so vezane na grško-rimski svet, ne pa zgodbe iz keltske mitologije. "V tem času je prebivalstvo Celeje torej očitno že precej romanizirano in poleg običajev pozna tudi rimsko mitologijo. Že v prvem stoletju imamo visoko stopnjo romanizacije prebivalstva, torej le nekaj desetletij po ustanovitvi rimskega mesta, kar riše tudi drugačno sliko o poteku romanizacije v celotni provinci, ne samo v Celeji, ampak v celotnem Noriku. Morda je lokalna elita, torej bogatejši sloji, zelo hitro v celoti prevzela rimski način življenja z vsem, kar spada zraven – religijo, mitologijo, običaji, prehrano, nošo (vsaj moško nošo prevzamejo takoj, medtem ko se ženska staroselska noša uporablja in upodablja še nekaj časa), načinom pokopa, pismenostjo. Ta, ki je poznal te zgodbe, je znal verjetno tudi brati. Imamo cel spekter rimskih navad, ki so v 70. ali 80. letih 1. stoletja že popolnoma zakoreninjene v mestu.“

Mesto rimskih poslikav
Celje se lahko tudi sicer pohvali z nekaj krasnimi antičnimi fragmenti poslikav, kot so denimo podoba ženskega božanstva (verjetno boginje cvetja in pomladi Flore) s Savinove ulice ali pa račke v ločju s Turške mačke in seveda fragmentarna stenska poslikava z Glavnega trga. Vsa ta dela čakajo na dodatne analize in izsledki z najdišča na Muzejskem trgu bodo nadaljnjim raziskovanjem gotovo dali dodaten zagon. "Takoj ko zaključimo gradivo z Muzejskega trga, se bodo kolegi iz Restavratorskega centra posvetili Tuški mački, tako da bo verjetno več podatkov o stenskih poslikavah, ki so bile običajne v teh rimskih mestih," pravi Krajšek.

"Videti je, da morda Celeja tukaj izstopa. Mogoče je to samo stanje raziskav ali ohranjenosti, da so si lahko prebivalci mesta privoščili zares vrhunsko poslikavo, ki ni nič kaj zaostajala za Italijo in drugimi provincami,“ še pove.

Raziskave na gradivu najdbe z Muzejskega trga so revolucionarne zaradi več razlogov, med drugim, ker gre za veliko površino tako dobro ohranjenih stenskih poslikav, ki pa so še iz tako zgodnjega časa. Poleg tega ima stroka na razpolago študije številnih metod – od tehnike izdelave ometov, slikarskih tehnik do materialov, ki so se uporabljali, receptur …, pravi Krajšek.

Nova odkritja navdihnila raziskovalce Pompejev
Izsledkov slovenskih strokovnjakov mednarodni kolegi niso spregledali, nasprotno, spodbujajo jih k novemu razmišljanju o lastnih spomenikih. Tudi v Pompejih kljub zgoraj naštetemu še ni vse izgubljeno, ampak bodo prav zaradi novih podatkov, ki so jim jih o poslikavah v Celju predstavili slovenski arheologi in restavratorji, drugače pristopili k novoodkritim freskam pod Vezuvom pokopanega mesta in bodo pozorni na morebitne sledi voska.

Sestavljanje raztreščenega stropa
Fragmenti stropa, ki so ga našli med izkopavanji na Muzejskem trgu v Celju, so v Restavratorskem centru ZVKDS-ja, kjer so doslej sestavili tri večje segmente, ki pa se med seboj ne stikajo. Največji in najbolj popoln je iz zahodnega dela sobe in meri približno 174 × 313 centimetrov. Segment iz osrednjega dela prostora meri približno 240 × 240 centimetrov, iz vzhodnega dela pa približno 150 × 280 centimetrov. Skupaj merijo približno 14 m2 od skupno 40 m2 prvotne poslikave, pove mag. Jelka Kuret, konservatorka-restavratorka iz Oddelka za stensko slikarstvo na Restavratorskem centru ZVKDS-ja. Žal pa je bil velik del stropne poslikave uničen v poznejših gradbenih posegih že v času antike in srednjega veka.

Ko so začeli sestavljati strop, se je pokazalo, da je bil ta banjasto obokan. Poskušali so slediti tej strukturi, ker pa je postala hitro prestrma za peskovnik, in ker so zgornji fragmenti pritiskali na spodnje, so te začeli sestavljati v ravnini.

Kot pravi Jelka Kuret, se je med sestavljanjem prav tako izkazalo, da je strop strukturiran z drugačno geometrijo od doslej predvidene. "Gre za precej bolj konfigurirano postavitev. Obokan osrednji del se zaključi s štukaturo in se na dveh straneh nadaljuje v ravni del stropa." Po novih ugotovitvah so se restavratorji znova podali med 73.000 fragmentov poslikav, shranjenih v depoju Pokrajinskega muzeja Celje, jih pregledali in izločiti tiste, ki tvorijo njegov ravni del. Fragmente so očistili, utrdili, sestavili in zlepili v večje kompozicije, in sicer dva večja sklopa z vsake strani oboka, ki skupaj merita približno dva kvadratna metra.

Za potrebe dokumentacije in nadaljnje študije izvajajo med lepljenjem 3D-skenov lica in hrbtne strani fragmentov z odtisom trstike. Skene posameznih fragmentov bodo nato digitalno sestavili in tako po besedah Jelke Kuret dobili neprecenljiv podatek o strukturi in načinu gradnje stropa. "Brez 3D-skena namreč ne bi bilo mogoče videti celotne strukture hrbtne strani stropa. Izvedli smo že 3D-sken ostalin in-situ, ki jih bomo lahko digitalno zopet združili s segmenti stropa in si tako lažje ustvarili sliko o prvotnem videzu sobe," pojasni.

Posebej za ta projekt so izdelali ukrivljen peskovnik, kamor so prenesli največji sestavljen prizor in tako določili točno krivino obokanega dela stropa, saj je ta podatek, skupaj z dimenzijami ravnega dela stropa, nujen za oblikovanje končne prezentacije.

Kako in kdaj bodo najdbe na ogled javnosti
Strop bo obiskovalcem predstavljen v Pokrajinskem muzeju Celje v rimskem lapidariju Stare Grofije. Točnega načina prezentacije še niso določili, pravi Jelka Kuret. "Ker so bili fragmenti pod zemljo skoraj 2000 let, je bila izprana velika količina prvotnega veziva v malti. Zaradi tega so se plasti malte ponekod razslojile. Strop je izdelan iz kar šestih plasti malte, od katerih je najkrhkejša prva plast z odtisom trstike, ki je poleg zadnje slikovne najbolj pričevalna.

Zelo pomembno je, da ohranimo vse plasti malte, saj je tudi ta dediščina za nas izjemnega pomena zaradi svoje redkosti in dragocenosti," poudari. Za utrjevanje in lepljenje fragmentov uporabljajo le materiale, ki so združljivi z originalom, zato bi bilo ob prezentaciji fragmentov na stropu nemogoče zagotoviti stoodstotno trdnost stropa in posledično varnost obiskovalcev. Za lažjo predstavo: kvadratni meter stropa namreč tehta kar 60 kilogramov. "Za dosego take prezentacije bi morali uporabiti nereverzibilne materiale in postopke, s čimer bi spremenili lastnosti originala. Ker delujemo po načelu neškodovanja, trenutno iščemo alternativne rešitve, ki bi nam omogočale minimalno poseganje v originalno substanco."

Glede časovnega roka za prezentacijo so strokovnjaki, ki se ukvarjajo z najdbo, od samega začetka previdni, saj jih pri delu vodi predvsem zagotavljanje ustreznih pogojev za ohranitev poslikave, kar zahteva svoj čas. Časovni okvir pa se je malo zamaknil tudi zaradi sredstev, ki so se zaradi kompleksnosti projekta in naraščanja cen v gradbenem sektorju povečala.

Predvsem pa je potek del zapletel in posledično upočasnil dvig vlage v celotni stavbi Stare Grofije, kar se je verjetno zgodilo zaradi novega tlaka na trgu, ki ne omogoča več enakega izhlapevanja. Zaradi tega je bilo treba urediti kompleksen sistem prezračevanja in posledično prilagoditi začetne načrte prezentacije. Kdaj bodo dela dokončno končali, je težko natančno napovedati, pravi Krajšek, a če bo delo potekalo po trenutnem načrtu, bi lapidarij lahko odprli prihodnje leto.