Album Lying Cobra je po daljšem diskografskem predahu zasedbe izšel 15. aprila pri založbi Moonlee Records, a so ga drugače od predhodnih izdaj podpisali le štirje glasbeniki. Ustvarili so ga namreč brez nekdanjega pevca Mihe Blažiča - N’toka, kar je tudi poglavitni dejavnik, da nemara ne boste takoj prepoznali Moveknowledgementa, ko ga boste slišali na radiu.

In čeprav se je skozi čas njihov glasbeni izraz – ter do drugega albuma tudi članstvo zasedbe – spreminjalo, vseeno prinaša nova izdaja najradikalnejši odstop od preteklega materiala. Producent in oblikovalec zvoka Miha Šajina ter kitarist Uroš Weinberger sta tako po novem prevzela vlogi vokalistov, vokal pa se je s tem umaknil iz ospredja. Pri nastanku plošče sta tudi tokrat sodelovala še Dejan Slak na baskitari in David Cvelbar na bobnih.

Njihov predhodni album See je pod okriljem založbe Kapa izšel leta 2014, sveži album pa ni začel nastajati po dolgem premoru, kot bi lahko sklepali iz letnice njegovega izida. Šajina in Weinberger sta ga večinoma ustvarjala sama, čemur je botrovala tudi razglasitev epidemije, a so ga nato še pred njenim koncem družno dokončala. "A se nam je zdelo nesmiselno, da bi ga takrat objavili, saj ni bilo mogoče koncertirati," v intervjuju pove sogovornik. Premierno ga bo tako mogoče slišati na drevišnjem koncertu na vrtu Gala Hale, na katerem bo nastopila še hrvaška zasedba Seine, ki je prav tako pri Moonlee Records nedavno izdala nov album.

Šajina v intervjuju med drugim spregovori tudi o drugih novostih v ustvarjanju zasedbe Moveknowledgement, o svojem glasbenem ozadju in vplivih ter tudi o svojem tako rekoč frankensteinovskem inštrumentu, ki ga je gradil tri leta in je po njegovih besedah sešit iz mnogo manjših kosov, ki jih je nabral iz vseh vetrov.

Vabljeni k branju intervjuja!

Na tako rekoč prvi pogled in uho je največja sprememba na novem albumu, da ni več N’toka v vlogi pevca. Zaradi umanjkanja njegovega zelo dominantnega raperskega vokala je sama glasba bistveno bolj "slišna", čeprav niti ni tako radikalno drugačna, kot na predhodnem albumu See.
Drži, a pravzaprav redki zaznajo to. Sem tudi že sam poudaril, da če ljudje pozorneje prisluhnejo prejšnjemu albumu in ob tem odmislijo N’tokov vokal, bodo v njem že slišali zastavke smeri, v katero smo se podali z novim albumom. A res je tudi, da je bil N’toko prej vezni člen naših plošč, prav tako se ga je najprej zaznalo. Prej je glasba brbotala v ozadju vokala, ki ima po novem vlogo instrumenta. Glasba torej ni več v vlogi podlage, na katero vokalist izpričuje svojo zgodbo. N’tokova besedila in način njihovega podajanja so bili sicer genialni, zdaj pa je zgodba vokala del same glasbe. Glasba torej ni več suženj vokala, temveč je vokal suženj samih skladb.

Lahko bi dejali, da je novi album s tem slišati tudi kar nekako bolj zrelo od preteklih izdaj.
Roko na srce, N’tokova besedila so bila res vrhunska in nekdaj je bil tudi res poln energije, ki je med koncerti kar brizgala po odru. Spomnim se njegovih zvezkov z besedili, v katerih je ena pesem lahko zavzemala tudi po pet strani. V primerjavi z zdajšnjimi besedili, ki napolnijo največ eno stran. A sva z Weinbergerjem zavestno ustvarjala na način, da je manj besed, bistveno manj racionaliziranja in bistveno več čustev. Za izražanje čustev nikakor ne potrebuješ veliko odstavkov, zadostuje že par stavkov in prav fino je, če ne gre za neko dobesedno sporočanje, tako da si lahko vsak ob tem zamišlja še nekaj svojega, saj mu je prepuščen prostor za lastno interpretacijo.

Kako je nastajala plošča? Tudi glede na to, da sta za nami dve precej izredni leti, še posebej kar zadeva možnosti večjega števila medosebnih stikov.
Večino sva ustvarila z Urošem Weinbergerjem. Dela sva se sicer lotila že v letu pred razglasitvijo epidemije, a temu, da sva večino ustvarila sama, je botrovalo tudi to, da se zasedba ni mogla sestajati. Ob torkih sva se sestajala v mojem domačem studiu, kot bi se na primer v normalnih časih z družbo zbrali za partijo košarke. Ko sva imela material pripravljen, sva ga tresoča se poslala preostalima članoma zasedbe. K sreči jima je bil všeč in smo lahko še med ukrepi skupaj dokončali album. A se nam je zdelo nesmiselno, da bi ga takrat objavili, saj ni bilo mogoče koncertirati. Od začetka nastajanja albuma do njegove objave so tako pretekla več kot štiri leta.

In kako je bilo videti ustvarjanje, ko je bil N’toko še član zasedbe in je bil torej vokal bistveno bolj v ospredju?
Za naše ustvarjanje je bila prelomna plošča Listen to Nebukadnezar iz leta 2007. Pred njenim nastankom so nam namreč pevka in pihalci naznanili, da se zaradi svojih siceršnjih življenjskih obveznosti ne želijo podati z nami na trimesečno koncertiranje po Franciji. Omenjeno ploščo smo nato posneli v pol leta, vsi smo jo ustvarjali skupaj, tudi N’toko je redno hodil na vaje, nato pa smo se podali na promocijske koncerte v Franciji. Ko sta nastajala naslednja dva albuma Pump Down!!! in See, je N’toko veliko potoval po svetu, mi pa smo medtem ustvarjali. Ob njegovi vrnitvi v domovino je tako bila glasba več ali manj že končana, nato je napisal besedila, sledilo je usklajevanje, da niso bila besedila tako rekoč samo nalepljena na glasbo in je nastala smiselna kompaktna celota.

Kdo zdaj piše besedila in kako je z njihovim izvajanjem?
Besedila so v glavnini Uroševo delo, jaz sem kdaj sodeloval pri pisanju nekaterih refrenov. Tako je on večino bremena besedil prevzel nase in jaz nase večino bremena zvoka, s petjem pa sva se oba precej namučila. Ne on ne jaz nisva na prejšnjih izdajah nikoli pela, jaz sem malo pel zgolj v okviru svojega tria Ewok. Vokale za kakšno kompleksnejšo skladbo sva lahko snemala tudi pol leta. Taka je bila še posebej pesem Strange Days, ki je s svojimi štirimi linijami slišati kot kakšne Bele vrane ali Kameleoni. To pesem sva se odločila odpeti večglasno po vzoru meniške srednjeveške šole in ob tem tudi že kdaj zelo obupavala.

In na kakšen način bodo vokali zazveneli na koncertu?
Štiriglasno tega v živo ne bo mogoče odpeti. Sprva sem imel idejo, da bi na koncertu to prepustili štirim temnopoltim pevkam, vendar bi bil to že iz samega logističnega vidika res prevelik zalogaj (smeh). Tako da bosta za potrebe koncerta spremljevalna vokala na matrici, v živo pa bova odpela glavna vokala. Na matrici so tudi nekateri visoki vokali, ki so nama v studiju povzročali največ preglavic.

Ste v luči frontmanovega odhoda razmišljali o spremembi imena zasedbe?
Pravzaprav nam je N’toko to predlagal, a smo se spomnili, da na samem začetku obstoja zasedbe njega ni bilo zraven. Moveknowledgement sta namreč ustanovila Uroš Weinberger in žal zdaj že več let pokojni Goran Balog ter leta 2003 ustvarila prvi album Sun Sun. Po Goranovi smrti se je skupina nekaj časa iskala, naslednja velika sprememba pa je bil odhod pevke in pihalcev. Pravzaprav bi tudi že takrat morali spremeniti ime. A ker se imenujemo Moveknowledgement in imamo torej premikanje že v samem imenu, smo si dejali, da je sicer znova prišlo do velikega premika in spremembe, a jedro skupine že toliko let ostaja isto, zato naj tudi njeno ime ostane isto. Tudi zdaj nismo priključili kakega novega člana, zgolj brez prejšnjega pevca smo ostali, a zato na neki način dobili dva nova, sicer v obliki dveh siceršnjih članov.

Med objavo prejšnjega in novega albuma je minilo osem let. Ste po zadnjem odigranem koncertu tudi nehali ustvarjati kot zasedba?
N’toko se je po prejšnjem albumu odločil, da si vzame predah od Moveknowledgementa, z Weinbergerjem pa sva še naprej ustvarjala. Na neki točki se je pojavilo vprašanje, ali naj bo ta glasba namenjena temu, da bo bolj podlaga za rapanje ali naj dejansko kar gre v bolj instrumentalni smeri, saj se njegov predah od zasedbe tudi po nekaj letih ni končal. Produciranje glasbe se tako ni prekinilo, so se pa končale skupne vaje, kakršne smo nekoč imeli. Vse za novo ploščo – razen bobnov in basa – je nastalo in je bilo posneto v mojem studiu. Bobnarsko in basovsko sva sprva ustvarila kar na računalniku ter poslala material bobnarju in basistu. Nato smo se podali v ljubljanski studio The Cosmosonic Studios, kjer sta onadva v zgolj dveh dneh posnela še svoje dele, z Weinbergerjem pa sva bila za mešalno mizo.

Izkazalo se je, da nam tak način ustvarjanja zelo ustreza. V preteklosti, ko smo vsi skupaj ustvarjali na vajah, je lahko kateri od nas med enim in drugim snidenjem marsikaj pozabil. S tem smo izgubljali precej časa, tokrat pa je ves ustvarjeni material ostal shranjen v računalniku. Sistem dela pa sva imela tak, da sva se vsaki skladbi posvečala po 15 minut, da se ne bi naveličala materiala. Tak način ustvarjanja mi zelo ustreza, da se ne "zaciklaš" v eni skladbi za dva tedna in se ti lahko že začne prav upirati.

Bi katerega od kosov opreme izpostavili kot ključnega za novi album?
Skozi celotno ploščo je mogoče slišati moj modularni sintetizator zvoka, ki sem ga gradil približno tri leta. Načrt za končno podobo inštrumenta je nastajal postopoma, ko sem na koncertih ugotovil, kaj sploh potrebujem za lažje izvajanje v živo. Sestavljen je iz več modulov različnih proizvajalcev, tako da je na neki način unikat. Močno dvomim, da je kdo na svetu prišel do iste kombinacije sestavnih delov. Na tem tako rekoč frankensteinovskem inštrumentu, ki je sešit iz ogromno manjših kosov iz vseh vetrov, sem v vmesnem času ustvaril tudi dve svoji samostojni plošči, ki sta izšli pri ljubljanski založbi Kamizdat.

Vključitev modularca v zasedbo je še ena od prelomnih zadev na našem novem albumu, saj nam je omogočila povsem novo zvočno paleto, ki smo jo morali vpeti v zvočno sliko skupine. A ta naprava zaenkrat ne bo z nami na odru, saj zahteva ogromno pozornosti pri izvajanju v živo. Zdaj sem namreč preveč okupiran z vokalom, tako da se želim postopoma spustiti v dodajanje modularca v živo, saj občinstvo hitro zazna, če kot pevec ne zadeneš pravih tonov ...

… autotuna najbrž ne želite uporabiti?
Nikakor (smeh). Novi album se od preteklih razlikuje tudi po tem, da sem si v vmesnem času ustvaril zbirko butičnih kitarskih pedalk in tako materiala nisem več mešal na računalnik. Vse sem spuščal skozi pedalke in miže našel prave nastavitve, s čimer je glasba zadobila prejkone starinsko patino.

Kaj od opreme bo šlo z vami na oder na prvem koncertu po vseh teh letih?
Poleg kitare, basa in bobnov, ki jih uporabljajo drugi člani, bom sam imel majhen analogen monofoničen sintetizator zvoka ter napravo, s katere bomo spuščali posnete spremljevalne vokale. Z mano pa bo še obvezen zvezek z besedili, ker se kot instrumentalist nisem vajen učiti besedil na pamet in zato potrebujem rešilno bilko, če se kar koli zaplete. V primerjavi s preteklostjo sem radikalno zmanjšal količino opreme, ki jo imam s sabo na odru. Nekoč sem s sabo nosil tako velike in težke kose opreme, kot sta ojačevalec znamke Orange s starim Marshallovim zvočnikom in celo električni klavir Fender Rhodes, kar je tedanjemu zvoku zasedbe dalo pomemben pečat. Seveda se bo po nekaj uvodnih koncertih, ko si bom pridobil malce pevske kilometrine, v skupino vsekakor prikradel tudi modularec in eksperiment se bo lahko začel.

_{1. Kartezijanski melodični sekvencer Makenoise Rene}

_{2. Kombinator ritmičnih pulzov in vir naključnih ritmičnih vzorcev Noise Engineering Confundo Funkitus}

_{3. Štirikanalni bobnarski sampler VPME Quad Drum}

Lying Cobra je prva izdaja Moveknowledgementa, ki je izšla pri domači založbi Moonlee. Kako ste pristali pod njenim okriljem?
Ideja je najprej prišla od Jaše Bužinela, ki skrbi za stike z javnostmi pri tej založbi in s katerim tudi prijateljujem. Ko je slišal naš novi material, je predlagal založbo Moonlee in brez poglobljenega premisleka je bilo jasno, da bi bila to najboljša izbira. Gre nemara za edino tako slovensko založbo, ki je res zelo dejavna, ne da bi bila usmerjena v komercialne vode.

Kaj se pojmuje kot dobra založba za slovensko zasedbo, ki ne ustvarja komercialne glasbe?
Za začetek že to, da vsaj dvigujejo telefone, ko jih organizatorji dogodkov kličejo, da bi kateri od njihovih varovancev nastopil pri njih. Govorim iz preteklih izkušenj (smeh). Ko smo se glede te sveže izdaje sestali z vodjo Moonleeja Miranom Rusjanom, nas je povprašal po naših pričakovanjih, tako da smo med drugim izpostavili prav to odzivnost. Za Moonlee smo se odločili še zato, ker zastopajo tudi skupine iz preostalih nekdanjih jugoslovanskih držav in imajo pokrit tamkajšnji trg. V interesu nam je, da bi poleg petih ali desetih koncertov po Sloveniji nastopili še v Zagrebu in Beogradu ter drugje po nekdanji Jugoslaviji. V bistvu imamo željo, da bi se usmerili tudi bolj na Vzhod, kar bi bila naslednja stopnja zasedbe. V preteklosti smo že koncertirali na Češkem in Madžarskem, pa tudi v Franciji in Nemčiji, a nam penetriranje na Zahod zdaj ni v tolikšnem interesu.

Na spletu je na voljo brezplačni prenos digitalnega albuma, pri čemer so možne tudi donacije uporabnikov. Je to odločitev, ki jo je sprejela zasedba ali založba oziroma ste se skupaj odločili za to? In čemu ta poteza?
To je bil moj predlog, a o tem nismo niti kaj resneje razpravljali. Brezplačno so na voljo digitalne datoteke, zgoščenke in vinilne plošče bodo plačljive. Tudi svoji samostojni plošči, ki sem ju v preteklih letih pri založbi Kamizdat izdal kot Shekuza, sta bili v digitalni obliki na voljo zastonj. Od sovodje založbe Luke Prinčiča sem se nekako nalezel priseganja na princip creative commons, torej da se ljudem ponudi material brezplačno v uporabo, pri čemer se v primeru, da je uporabljen v kakšnem filmu, navede avtorja. Ko smo dali moji samostojni izdaji na voljo na ta način, je bil odziv ljudi velik, tudi donacij je bilo veliko.

Če se ne motim, je Uroš Weinberger poskrbel tudi za ovitke vseh plošč Moveknowledgementa in tako tudi ovitka te zadnje …
Drži. Uroš je akademski slikar ter je kot umetnik zelo dejaven in tudi viden. Pri nastanku zadnjega ovitka je sodeloval tudi bobnar Srečne mladine Andrej Zavašnik. Sicer dela kot lovec na lokacije in večinoma snema naravo, a se je tokrat pregrešil in posnel tudi naše promocijske fotografije, njegova je tudi fotografija za prvi singel z naše nove plošče, naslovljen Pagan Ways. Njegova estetika zelo ustreza naši glasbi s te nove plošče, med drugim tudi zato, ker pri delu ne uporablja digitalne fotografije, temveč 35-milimetrski film, fotografije pa nato digitalno obdela. Ta princip je zelo blizu tudi naši zadnji plošči, ki z glasbenega vidika zveni nekoliko starinsko, a je glasba nato vendarle digitalno obdelana. Lahko bi dejal, da smo se tokrat podali nazaj, a s pogledom, usmerjenim v prihodnost. Naslovnica albuma je prav tako nastala na podlagi fotografije, ki jo je nekje v puščavi posnel Urošev prijatelj in prav tako slikar Aleksij Kobal, Uroš pa jo je naknadno obdelal.

Na ustvarjanje Moveknowledgementa najbrž pozitivno vpliva dejstvo, da se člani zasedbe ne preživljate z glasbo, a je vaše siceršnje delo tudi povezano z zvokom ...
Sam se veliko ukvarjam in preživljam s postprodukcijo zvoka. Z režiserjem Markom Cvejićem, ki je tudi avtor videospota za skladbo My Left Foot, drugega singla z novega albuma, sodelujem pri dokumentarnih in celovečernih filmih. V preteklosti sem res veliko izkušenj nabral skozi 20 let sodelovanja s Koljo Saksido pri njegovih animiranih filmih v tehniki stop animacije, vendar nisem imel toliko opravka s postprodukcijo zvoka, temveč sem prispeval glasbo za te filme. Zdaj veliko sodelujem s produkcijsko hišo Fixmedia pri raznih predstavitvenih, reklamnih in dokumentarnih filmih. Že vsa leta delam kot samostojni podjetnik, vmes sem bil dve ali tri leta zaposlen v kakšnem studiu za sinhronizacijo, a v nobeni nisem zdržal dlje. V primeru zadnje zaposlitve sem dal odpoved, ko sem si lahko z zaslužkom kupil zadosti opreme, s katero sem posnel svojo prvo samostojno ploščo, ki sem jo nato izdal pol leta po odpovedi.

Kako ste sploh prvotno prišli v produkcijske vode in kakšno je vaše glasbeno ozadje?
Dejansko sem svoje prve delovne izkušnje nabiral kot tehnik na Radiu Študent, kjer sem dejansko prvič imel opravka z mešalno mizo in se seznanil z ogromnim naborom glasbe. Sicer pa imam klasično glasbeno ozadje, šolal sem se za pianista, a sem se po končani srednji glasbeni šoli odločil, da ne bom šel na akademijo in ne bom poučeval klavirja ali postal koncertni pianist. Name je precej vplival tudi moj stric, ki je imel ogromno zbirko džezovskih plošč. Ta zbirka in Radio Študent sta me najbolj izoblikovala z vidika glasbenega okusa, na neki točki pa sem se znašel tudi v diskoteki Ambasada Gavioli. Izkušnja techna je povzročila tako rekoč prelom z mojo prejšnjo glasbeno usmeritvijo oziroma je, zahvaljujoč tej izkušnji, vse skupaj kulminiralo v mojem ustvarjanju.