V Mestni občini Ptuj je kar nekaj perečih težav 'z dolgo brado'. Že desetletja potekajo pogajanja o obvoznici, ki bi tranzitni promet, predvsem pa težke tovornjake, usmerila mimo mestnih cest. Težave povzroča dotrajan vodovod, v katerem se izgubi kar zajetna količina vode. Skoraj neverjetna je žalostna usoda ptujske bogate arheološke dediščine: v najstarejšem slovenskem mestu, v katerem se občani šalijo, da ob okopavanju vrta naletijo na arheološke ostanke, teh zgodovinskih dragocenostih že desetletje ni mogoče ponuditi javnosti na ogled, saj so zaprte v dotrajanih depojih. Mesto ob Dravi, kamor gravitira območje z 100.000 ljudmi, je prav tako dolgo čakalo odobritev gradnje urgentnega centra. Vsi ti projekti niso le lokalna obveza, svoj delež mora nujno opraviti tudi država.

Županja Nuška Gajšek je pred izvolitvijo desetletje delovala v državnem zboru v poslanski skupini SD-ja, med letoma 2014 in 2018 je ob tem vodila tudi svetniško skupino SD-ja v mestnem svetu ptujske občine.

Z županjo smo pogovarjali o projektih iztekajočega se mandata ter sodelovanju z ministrstvi in drugimi občinami.

Začniva z vseevropsko problematiko ogrevanja: kakšno je stanje na Ptuju? Za nekatere Ptujčane, ki so priključeni na sistem daljinskega ogrevanja, so se cene toplotnega ogrevanja že z letom 2022 več kot podvojile in so plačevali eno najvišjih cen ogrevanja v državi. Zdaj poteka obnova kotlovnice, ki bi jo morali izpeljati že lani. Kdaj bo obnovljena in kako bo to vplivalo na nižje cene v primerjavi z lanskim letom?
Tudi mi smo padli v podražitev. Prve napovedi so bile bistveno bolj optimistične, kot se je cena nato izkazala v praksi. Slaba volja ljudi je bila velika. Projekt zamenjave kotla gre h koncu, in zdaj upamo na najboljše. Ničesar si več ne upam napovedovati, saj veste, da razmere na trgu niso dobre. Težava je z dobavo plina, saj še vedno kombiniramo ogrevanje. Čeprav se je tudi lesna biomasa podražila, je v tem trenutku še cenejša od plina, zato upamo, da se bo to poznalo na ceni ogrevanja. Težko, da bi bila cena nižja kot lani. Iskali bomo druge alternative. Javne službe kot skrbnik tega sistema proučujejo vse modele: ali je najbolje kuriti ves dan ali le v pasovih. Delamo v smeri, da bomo občankam in občanom zagotovili najoptimalnejšo ceno, ki pa seveda ne bo nizka. Ni težava le pri teh, ki imajo daljinsko ogrevanje, ampak tudi pri vseh s plinskim ogrevanjem, podražila se je lesna biomasa. Stisko bomo občutili vsi. Veliko si obetam od ukrepov države v boju za draginjo. Iskreno, zelo me je strah, kaj se bo dogajalo v naslednjih mesecih, saj so stvari tako nepredvidljive.

Imate v načrtu sistem pomoči najšibkejšim pri položnicah za ogrevanje kot na primer v Mariboru in še kje?
Za zdaj ne. Usmerjeni smo ciljno, tisti, ki pomoč najbolj potrebujejo, jo dobijo. Poskušamo zagotavljati dodatne prehranske pakete. Predvsem imamo pri tem v mislih starejše, ki so najbolj ranljiva skupina, saj se običajno osamijo in ne govorijo o svojih težavah, zato jih tudi težje najdemo. A prek različnih programov, od Karitasa, Rdečega križa in projekta Starejši za starejše, jih poskušamo najti in jim omiliti vsaj eno skrb. Idealno bi bilo usmerjati ukrepe linearno, a je to težko. V proračunu imamo postavke za številne javne zavode in objekte, na katere prav tako vpliva draginja in zato bomo imeli v občini bistveno višje izdatke. Prav tako smo na zgornji meji zadolževanja, zadolževati pa se ne smemo za tekoče zadeve, temveč le za naložbe. Zato smo v nezavidljivem položaju, ki ga bomo poskušali reševati ciljno in biti pri tem čim bolj učinkoviti.

Sorodna novica Zaradi visokih cen bodo na Ptuju preverjali nabavo zemeljskega plina

Imate narejen načrt varčevanja v občinskih zgradbah in družbah oziroma zavodih?
Za zdaj bomo sledili vsemu, kar predlaga vlada z znižanjem temperature v notranjih prostorih. Direktorji javnih zavodov se maksimalno trudijo zmanjšati porabo. To se je pokazalo tudi v preteklosti, ko še ni bilo draginje, a so znali obrniti vsak evro. Računam na njihovo preudarnost, da bodo znali prepoznati, kaj je tisto, kar v njihovem zavodu lahko storijo sami. V javnih zavodih imamo namreč različne načine ogrevanja, stavbe, ki so različno stare in obnovljene, tukaj so športni objekti. Dobre prakse si izmenjujemo tudi na ravni mestnih občin. Več dinamike bo zagotovo, ko bodo prišle prve položnice, saj bomo videli, kakšna je poraba in ali so ljudje že usmerjeni varčevalno ali pa bomo morali oblikovati priporočila in nasvete. To bomo zagotovo tudi počeli.

Gre torej za dialog z občani. Ptuj je sicer že dlje časa občina, ki del proračuna nameni za porabo po izboru krajanov, torej gre za participativni račun. Kakšne so izkušnje, se občani zanimajo za sodelovanje?
Participativni proračun je bil ena izmed pomembnih tem v prejšnjem predvolilnem obdobju in občine smo se zavezale k njegovemu izvajanju. Imela sem občutek, da si ljudje tega res želijo in da bodo sodelovali. Zato so bila morda prvo leto naša pričakovanja malenkost previsoka. Realizacija je sicer v redu, projekti so simpatični. Letos, ko smo sredstva še zvišali in dali nov krog glasovanja, pa je bila udeležba malo manjša. Morda je za to kriv tudi datum in sprostitev vseh proticovidnih ukrepov, da so ljudje končno lahko šli na dopuste. A ne glede na to, projekti, ki so bili izglasovani letos, gredo v izvedbo prihodnje leto. Menim, da bodo ljudje čez leta videli, kaj se s tem denarjem lahko uresniči, kaj je mogoče predlagati in česa ne, in bo ta zgodba čez na primer pet let potekala drugače. Ljudje bodo ponotranjili to možnost in odziv bo bistveno večji.

Sorodna novica Zaživel je ptujski doživljajski park, ki nosi ime po maskoti Lokiju

Katere projekte ste v tem mandatu na ta način izpeljali oziroma zastavili?
V Ljudskem vrtu imamo doživljajski park za otroke, za katerega smo z osnovnimi šolami naredili natečaj za izbiro maskote ter zgodbo, ki ga spremlja. Pomembno se nam zdi, da vključujemo tako otroke kot druge občane, saj tako te projekte hitreje posvojijo, so bolj njihovi, nanje gledajo z odobravanjem, zanje skrbijo in je tudi manj vandalizma. Med predlogi so bili na primer več košev za smeti, električne polnilnice, klopce na posameznih mestih, učilnica na prostem pri osnovni šoli Breg. Kar nekaj takšnih drobnih projektov je bilo, ki pa so pomembni za samo kakovost bivanja.

Veliko ste se ukvarjali s cestno infrastrukturo. Še vedno pa ostaja rakava rana gradnja obvoznice, ki se vleče že desetletja. Kaj je realno in kje so največje težave?
Gradnja obvoznice se vleče zadnjih 20 let. Prva ideja je propadla točno zaradi tega, kar smo obdelovali tudi v tem moje mandatu. Trasa, po kateri naj bi tekla, bi odrezala Ptujsko jezero, kar bi uničilo možnosti za razvoj turizma. Smo pa s široko oblikovano medresorsko skupino vendarle prišli do dogovora. Skozi vse razprave in analize, ki niso bile najlažje, smo prišli do tega, da imamo zdaj eno različico, ki se preverja, ali je izvedljiva, kakšen bo vpliv na okolje, ali bi obstajala še kakšna alternativa. To poteka na državni ravni. Zavedati se moramo, da je tukaj območje Nature 2000, na Ptuju je prav tako veliko kmetijskih zemljišč, ki so ustavna kategorija, imamo zelo močno območje arheoloških najdišč. Proučiti je treba traso tudi iz vodovarstvenega področja in vpliva na podtalnico. Upam, da bomo v naslednjem letu dobili odgovor, ali je ta trasa, o kateri smo se pogovarjali v tem mandatu – torej o različici, ki ne bi šla ob jezeru, temveč bi malenkostno drugače zavila – sprejemljiva za ljudi, ali se dovolj izogne naselju in kakšne vplive bi lahko imela na okolico. Ko bo vse to znano, bomo lahko vedeli več. Je pa dejstvo, da smo se premaknili z zacementiranih stališč do tega, točno katera varianta je edina pravilna, in da smo ponotranjili to, da južna obvoznica, ki se nam zdi vsem najprimernejša in najlažja, najverjetneje ne bi prestala presoje. Če dodamo še daljnovod Pince, bi bili vplivi na Naturo 2000 lahko preveliki. Zdaj torej analizirajo predlagano različico, upam, da bomo dobili varianto, ki bo sprejemljiva za lokalno okolje. Vsi si želimo, da bi se tovorni tranzitni promet čim prej izločil iz naših cest.

Sorodna novica V nadaljnjo obravnavo severna različica ptujske obvoznice

Težava je tudi Ormoška cesta, ki je v zelo slabem stanju, po njej še vedno vsak dan vozijo tovornjaki.
Ormoška cesta je potrebna obnove. Projekt je bil narejen, a je bil zaradi pomislekov lokalnega prebivalstva dodelan in se je projektiranje ustavilo. Pobude civilne iniciative so bile v večini upoštevane. Projekt je bil v fazi revizije, nato so potrebni ogledi na terenu, odmere in izbira izvajalca. Upam, da ti procesi tečejo in da draginja ne bo vplivala na zmanjšanje sredstev, saj je ta cesta res v zelo slabem stanju. Investitor je tukaj država, občina sofinancira svoj del – pločnike in javno razsvetljavo.

Nimate informacij o časovnem okviru, kdaj bi se ta obnova lahko začela?
Ne. Zdi se mi, da smo vsi postali pazljivejši pri napovedovanju izvedbenih datumov, saj vidimo, da se hitro kaj zamakne. Ti postopki tečejo na državni ravni, in ne na občini. Mi tedensko preverjamo, kje se kaj počne, in informacije imamo, da je postopek projektiranja končan ter da morajo na teren geodeti. Upamo, da bo to držalo in da bo obnova realizirana v letu 2023/24.

Kakšen načrt pa imate na občini glede tega območja, boste gradili še kakšno kolesarsko stezo?
V prvotnem projektu sta bila pločnik in ločena kolesarska steza. A po pobudah občanov zaradi prevelikih posegov v zemljišča, bodo to mešane površine – deljen prostor kolesarjev in pešcev.

V okviru evropskih projektov se je pretekla leta vlagalo v ureditev kolesarske infrastrukture. Kljub temu je na dnevni ravni pretok avtomobilov velik, ob Ormoški cesti se sprehajalca zaradi gostega prometa skoraj ne slišita med pogovorom. Sredi mesta kolesarskih stez skorajda ni … Kako torej spodbuditi trajnostno mobilnost?
Strinjam se, če bi bilo po moje, bi imeli vse kolesarske steze ločene. A včasih to prostorsko ni mogoče, drugje so kakšne drugačne ovire. V izvajanju so trije kraki kolesarske povezave v okviru razvoja regij – dobili bomo kolesarsko pot v smeri Majšperk–Kidričevo–Hajdina–Ptuj, povezavo Ptuj–Juršinci ter Ptuj–Markovci–Gorišnica. Seveda pa se pozna, da v preteklosti to ni bila in da se je po mojem mnenju premalo vlagalo v cestno infrastrukturo. Zato imamo, kar imamo. V tem mandatu smo si zadali nalogo, da je cestno infrastrukturo treba obnavljati. Želimo si varnih cest, to vključuje tudi kolesarje in pešce. Sedli smo za mizo z vsemi predstavniki četrti, saj se je v preteklosti drobilo sredstva po četrtih in se za vsako cesto posebej odločalo, kaj se bo obnavljalo, potem pa so na primer izbrali cesto, ki ni bila lastniško urejena. Mi pa smo denar dali na kup, še enkrat toliko je prispevala občina, naredili smo prioritetno listo vlaganj v cestno infrastrukturo glede na potrebe. Menim, da smo se znali poenotiti in da smo skozi celotni mandat v cestno infrastrukturo skupno vložili okoli pet milijonov evrov, medtem se je v preteklih mandatih prišlo morda do milijona in pol. Upamo, da bomo s sistematičnim pristopom le obnovili vse, kar je potrebno. Seveda vemo, da se ceste sproti uničujejo, tako da bomo prišli v nek krog, a je treba vlagati. Pod cestiščem imamo kanalizacijo, vodovod, telekomunikacijske povezave in ponekod moramo obnoviti tudi te. Tega bo vse več, saj se infrastruktura stara. Zato se stroški višajo in ne gre le za preplastitev cestišča.

Omenili ste vodovod. Gre za še eno 20-letno podravsko zgodbo o obnovi vodovodnega sistema v regiji. Ta zdaj sicer poteka, kako pa se spopadate z akutnimi težavami z dotrajanimi cevmi v sami občini? Za primerjavo: v sosednjih občinah Ormož, Sveti Tomaž in Središče ob Dravi so v zadnjem desetletju obnovili več kot polovico 40 let starega vodovoda, ptujski je star 60 let in ima 25-odstotne izgube.
Te občine so manjše in imajo manj kilometrov, verjetno smo tudi mi na njihovih kilometrih obnove. Se pa strinjam, da je vodovod v slabem stanju, saj ob obnovi cest naletimo tudi na dotrajane cevi in jih hkrati zamenjamo. Vedno govorimo o obnovi cest, a hkrati vedno zamenjamo tudi vodovodne cevi. Prav tako smo zamenjevali priključke in števce, saj želimo videti, kje se nam dogajajo okvare. A kot pri cestni infrastrukturi je tudi tukaj nemogoče vse nadomestiti v enem mandatu. Običajno mora priti do kakšnega puščanja, da stvar takoj saniramo. Iz dogovora za razvoj regij smo pridobili šest milijonov evrov za gradnjo 32 kilometrov kanalizacije in tudi ob tem tam, kjer je nujno, zamenjamo še vodovod. Tako bomo pri skupnem projektiranju vodovodnega sistema, ki smo ga dorekli z drugimi občinami, v naši občini do trenutka, ko bo prišlo do izvedbe, že zamenjali kar nekaj cevi. To krijemo neposredno iz proračuna. Projektiramo pa tudi nove vodohrame, v proračun za leto 2023 smo dodali enega na Grajeni, saj imajo občani tam že kar nekaj let težave s pritiskom vode. Prav tako smo po več letih znova ljudi priklopili na občinski vodovod, in to celo na območju Term Ptuj, ki je del turističnega naselja, pa ljudje niso bili priključeni na vodovod. Izziv z vodovodom seveda ostaja velik, gre za 100-milijonski projekt vseh občin v Podravju. Prizadevamo si, da bi bila sredstva na voljo tudi v prihodnji evropski perspektivi, saj občine same tega ne bomo zmogle in težave se namesto, da se rešujejo, tako le povečujejo. Poleti na Ptuju sicer težav z vodo nismo imeli, so jih pa imeli v drugih občinah. Zato bo potreben dialog med lokalnimi skupnostmi in državo, sploh, če ne bo na voljo evropskih sredstev. Voda je ustavna kategorija in ljudje imajo pravico do čiste pitne vode.

Sorodna novica Na Ptuju položili temeljni kamen za urgentni center

Pomemben projekt za širšo regijo je tudi gradnja ptujske urgence – trenutno se gradita klet in pritličje. Kako je z dogovori z ministrstvom za zdravje o 1. nadstropju, kjer bi bile operacijske dvorane in za katerega so več kot 600 tisočakov zbrale občine in lokalno gospodarstvo oziroma ljudje?
Na Ptuju smo že kar navajeni, da za vsak tak projekt doplačujemo. Tako je bilo tudi tokrat. A po mojem mnenju vsa merila in analize dokazujejo, da je urgentni center na Ptuju nujno potreben. Ne gre le za samo mesto Ptuj, ampak za široko območje, ki pokriva 100.000 ljudi. Zadnjih dogovorov ne poznam, vem pa, da se vodstvo bolnišnice dogovarja z ministrstvom, saj ostajajo sredstva iz okvira REACT-EU, ki se lahko porabijo le za covidne projekte. Menim, da bi se lahko delno ta projekt sofinanciral tudi od tukaj. Vedno smo zagovarjali, da ko nekaj delamo, moramo to narediti celovito. Seveda prinaša to tudi stroške, a če so na voljo evropska sredstva, ki morajo biti porabljena in je tukaj priložnost, da jih porabimo, potem si moramo vsi skupaj – lokalna skupnost, država in vodstvo bolnišnice – prizadevati, da nam to uspe.

Demografski podatki za občino niso spodbudni, prebivalstvo je vedno starejše, manj je delovno aktivnih. Med mestnimi občinami ste na repu pri naravnem prirastu in v vrhu pri starosti prebivalstva. Letos je bilo v začetku septembra manj vpisanih otrok v vrtce. Ali se kot občina ukvarjate tudi s tem, kako privabiti mlade družine, da bi ali ostale ali se priselile v vašo občino?
Imamo kar nekaj spodbud – od spodbude za komunalni prispevek do subvencij za mlade, štipendije. Primanjkuje nam stanovanj. V tem mandatu smo se dogovorili s stanovanjskim skladom, da če dostavimo projekt z gradbenim dovoljenjem, bomo pristopili k gradnji neprofitnih stanovanj. Za to si prizadevamo, gradbeno dovoljenje je pridobljeno, ni pa še pravnomočno. Vzporedno s tem sprejemamo več občinskih podrobnih prostorskih načrtov (OPPN), a treba je poudariti, da je občina z zemljišči zelo omejena, sploh s takimi, ki so namenjena stanovanjski gradnji. To je izziv, to bo izziv, a sem optimistična, saj se je v zadnjem obdobju na tem področju vsaj nekaj premaknilo. Tudi na državni ravni se zavedajo, da so neprofitna stanovanja in gradnja stanovanjskih kapacitet nujno potrebna, in to ne le v Ljubljani, ampak po vseh Sloveniji. S stanovanji lahko privabimo mlade, in upam, da bodo mladi videli, da je Ptuj prijazna občina za življenje.

So načrti morda za novogradnje kje zunaj središča mesta?
OPPN, ki se bo sprejel v letu ali dveh, predvideva gradnjo na Mlinski cesti, ki vodi do term. Tam je predvidena gradnja nižjih blokovskih enot zaradi omejitev zavoda za varstvo kulturne dediščine, saj zgradbe ne smejo biti previsoke zaradi vedute Ptuja. Prav tako je pripravljen projekt s stanovanjskim skladom zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za gradnjo 30 varovanih stanovanj. Kar nekaj je zasebne blokovske gradnje, veliko se gradi vrstnih hiš. Smo živahno območje v gradbenem smislu. Največ se trenutno gradi v Žabjaku in na Grajeni, kar s sabo prinese nove izzive, tako infrastrukturne kot druge, a menim, da jih sproti dobro rešujemo.

Znano je, da mladi pogosto poiščejo službo v kraju svojega študija. Kakšna je usoda Visoka šole Ptuj? Lani je občina kot ustanoviteljica znižala sredstva za njeno delovanje.
Koncesijo smo dobili, a vpis ni najbolj obetaven. Upam, da bo ta študijski program postal zanimiv tudi širše v javnosti in da bo šola obstala. Obstaja več različnih scenarijev, program je mogoče tudi kam pripojiti, da bi obstal. Želimo pa si tudi drugih študijskih programov, o tem smo izpeljali več razgovorov. A takih projektov se ni mogoče lotiti danes in bodo jutri že tekli. Vse terja svoj čas. Glede na okolje, v katerem živimo, bi radi pridobili kak študijski program zdravstvene nege, fizioterapije, tudi arheologije. To je okolje, kjer bi si študenti arheologije lahko samo želeli študirati. Pogovori tečejo, zagotovo si tega želimo.

Če sva pri arheologiji, ne moremo mimo tega, da ima Ptuj kot najstarejše mesto že vrsto let svojo bogato dediščino skrito in neizkoriščeno. V začetku julija 2022 so službe, pristojne za varnost in zdravje pri delu, opozorile, da je arheološki oddelek ptujskega Pokrajinskega muzeja v tako slabem stanju, da bi ga bilo najbolje zapreti. Zaposleni so razočarani, saj menijo, da niti občina niti ministrstvo za kulturo opozoril sploh ne jemljeta resno. Kaj je največja težava, zakaj se to nikakor ne uspe urediti?
Izvirni greh je selitev arheološke zbirke v času obnove dominikanskega samostana, saj zanjo ni bilo urejenih nadomestnih prostorov. Zavedamo se stiske, celotni mandat smo si prizadevali reševati to vprašanje. Pri prejšnji vladi nismo naleteli na posluh, zdaj je nekoliko bolje. Žitnica na gradu je tista, kamor bi lahko umestili arheološke zbirke. Gre za državni objekt, zato bo morala država povedati, kako in kaj. Na občini smo pripravljeni sodelovati, prejšnjemu vodstvu ministrstva smo povedali, da bi želeli sofinancirati projekt, a so nam odgovorili, da je to njihova lastnina in da bodo za to poskrbeli sami. Po informacijah direktorja muzeja trenutno tečejo konkretni pogovori in muzej je že bil deležen dodatnih sredstev za obnovo. Upam, da pride kmalu na vrsto tudi žitnica. Pri arheološkem oddelku muzeja so posamezni depoji res v slabem stanju in so bili po navodilu direktorja že zapečateni. Iskali smo rešitve z vodstvom muzeja, pripravljeni smo bili zagotoviti druge prostore, ki pa bi jih bilo treba najemati. Zato je obveljalo, da še malo počakamo, saj bi se lahko našla še kakšna druga rešitev. Na občini bomo nadaljevali s projektiranjem dominikanskega samostana, saj nas čakata še drugo nadstropje in prizidek, ki bi lahko bil primeren za nove prostore arheološkega oddelka. To je cilj, in v tej smeri delamo. Zdaj smo pri projektiranju, potem nas čaka pridobivanje dovoljenj in nato še zagotavljanje sredstev. Kot kaže, bo zdaj tudi posluh države, da arheološke zbirke končno najdejo svoje mesto. Zato optimistično zrem v prihodnost glede arheologije.

Sorodna novica Ptujski muzej: Razmere na arheološkem oddelku so kritične

Torej ni več načrtov za samostojen arheološki muzej, ki bi se povezal z najdiščem na Panorami?
Gre za nekakšen trikotnik, nikoli ne bo sicer popolnoma povezan, saj so vmes še drugi objekti. Glede na to, da imamo veliko stavb, je treba te obnavljati in vzdrževati ter jih napolniti z vsebino, ne pa pustiti propadati ter graditi nove. Verjamem, da je žitnica zelo primerna za arheološki muzej, povežemo jo lahko tudi s Panoramo, in od tam je le nekaj korakov do dominikanskega samostana. Tako bi šlo za povezan trikotnik.

Ureditev tega vprašanja bi bilo zagotovo tudi dodatna velika spodbuda za turizem na Ptuju. Imate veliko festivalov, ki so dobro obiskani, kakšen odstotek turistov pa ostane v mestu in okolici dlje časa?
Smo destinacija s kratkotrajnim obstankom dveh, treh prenočitev. Mnogim turistom smo kot tranzitna postojanka, saj jih veliko potuje proti Hrvaški in tukaj prenočijo. Verjamem, da ko bomo dali na ogled tudi vse, kar imamo zdaj v depojih, bo to dodatna spodbuda za vse, da ostanejo še kak dan dlje. Vsi, ki so tukaj dlje časa, so nastanjenih v termah. A na koncu je pomemben obisk in da mesto živi vse leto ter da so zmogljivosti zapolnjene. Turistični ponudniki so v primerjavi s preteklimi leti letos zadovoljni, analize obiska so dobre. Želim si, da turizem raste, saj je to pomembna gospodarska panoga. Nekaj dela nas tako zagotovo še čaka.

Kaj sploh pričakujete od Zavoda za turizem?
Prodreti bomo morali tudi na tuje trge, da bodo turisti, ki prihajajo, že v naprej vedeli, kaj vse Ptuj ponuja in da je ena nočitev premalo. Pomagalo bo povezovanje s sosednjimi občinami in širše v regiji, kot je trenutna pobuda Destinacija Štajerska. Vsi ne moremo razvijati vsega, lahko pa se povezujemo in ponudimo celovito storitev. Koraki gredo v pravo smer, a vsaka stvar potrebuje svoj čas, da se razvije.

Sorodna novica Nagrajeno Ptujsko tržnico nekateri meščani označili za "betonplato, našpikano z roštilj stoli"

Kako pa se je razvil odnos Ptujčanov do prenovljene tržnice? Njena obnova je v preteklih letih dvigovala veliko prahu. Arhitekti so zanjo dobili Plečnikovo nagrado za leto 2021, očitki pa so leteli tudi v smeri, da sam prostor ni vabljiv za preživljanje časa, protestirali so zaradi sečnje dreves, poleti je zdaj tukaj prevroče …
Tržnica je kot dve plati istega kovanca. Gre za moderno arhitekturo, ki je bila nagrajena s prestižnimi nagradami, hkrati pa je ljudje niso navajeni, spominjajo se, da je tukaj bilo nekoč nekaj drugega. A če smo iskreni, tudi pred obnovo že nekaj let ni več služila svojemu namenu. Iz svojega otroštva se spomnim, da so tukaj bile stojnice, da se je prodajalo, in to ne le na eni ali dveh, temveč da je bilo živahno tržišče. A zadnjih pet let pred obnovo tega ni bilo. V času covidnih ukrepov pa se je vseeno pokazalo, da so ljudje novo tržnico vzeli za svojo, še posebej, ko je bilo treba držati primerno razdaljo, tukaj to ni bila težava. Zagotovo bomo morali obravnavati vprašanje senčenja. A ko so kakšne prireditve in dogodki, lepo opravi svojo funkcijo. Čeprav je pokriti del s talnim ogrevanjem namenjen branjevkam, pa je zaradi določenih arhitekturnih rešitev, ki jih je postavil ZVKD, menda prepih in branjevke zato tam niso rade. V decembrskem času pa prostor zasede drsališče, zato dogajanje širimo še skozi celotno jedro mesta. Naši trgi so tako lepi, da lahko vsak zaživi po svoje. Tržnico imamo, nekaj je še nostalgije, a sem prepričana, da jo bomo posvojili. Gre za velik prireditveni prostor, kjer lahko potekajo številne prireditve, ki jih v našem mestu ne manjka.

Sorodna novica Obnovljena ptujska tržnica razburja branjevce

Kot akutna težava se kaže tudi položaj glasbene šole, ki je ena največjih v državi, a ima odprto prostorsko vprašanje. Kakšno je sodelovanje z drugimi občinami soustanoviteljicami?
Tudi pri glasbeni šoli vidimo, da so se pogovori in opozorila začela že pred desetletjem. Na začetku mandata smo pozvali promotorje za javno-zasebno partnerstvo za glasbeno šolo in vrtec. Gre za dva največja izziva, kjer prostori ne zadostujejo številu otrok, stavbe so potrebne obnove. Pri glasbeni šoli je podobno kot v primeru Osnovne šole Ljudevita Pivka specifično to, da je ustanoviteljic več občin in da je za reševanje težav potreben dogovor. Ko investicijo šest in več milijonov v času pred covidno krizo, danes bi ta cena narasla verjetno že na deset milijonov, omeniš občinam, ki imajo nizke proračune in imajo številne svoje izzive, je seveda nekaj odpora. Vsaka občina vidi najprej svoje potrebe. V mestu tudi ni na voljo primernih lokacij za takšne nove gradnje, zato smo potipali investitorje, ki so lastniki zemljišč na Ptuju, kakšni so njihovi načrti in ali bi bili pripravljeni, da za mestno občino Ptuj zgradijo prostore glasbene šole, občine soustanoviteljice pa bi bili najemniki. Glede na zgodovino, rezultate, sloves si tako učenci kot učitelji zaslužijo svoje prostore, kjer bodo lahko opravljali to dejavnost. Pogovori še potekajo, iščemo rešitve. Žal mi je, da gre vse tako počasi, a nam nihče ne more očitati, da se ne trudimo za to, da bi našli rešitev. Želeli pa bi si tudi pomoči države.

Še vedno se občine z državo pogajajo o višini povprečnine. Kaj bo za sabo prineslo, če želenega zvišanja ne bo?
Imamo obvezne naloge, ki jih moramo financirati in potem nam zaradi premalo denarja zmanjka sredstev za naložbe. Naložbe so tiste, ki dvigujejo kakovost življenja v občini. Ko pridete na vzhod, boste videli, da so občine bistveno manj razvite kot na zahodu. Razlike se le poglabljajo. To ni prav. Želela bi si ne le, da dobimo povprečnino, ki nam pripada, ampak da se tudi obračun povprečnine vzpostavi na novo, da se upoštevajo dejavniki, ki se trenutno ne. Zdaj smo vsi linearno ovrednoteni, pa če imamo zimsko službo ali je nimamo, če imamo 10 kilometrov cest ali jih imamo 1000. To seveda terja veliko energije, pogajanj, in razumem, da je to kislo jabolko, v katero nihče ne želi zagristi. A glede na naloge, ki nam ji država nalaga, mora temu slediti tudi financiranje, saj bomo sicer še manj investirali.

Kakšne izkušnje ste imeli v svojem mandatu pri sodelovanju z državnimi oblastmi?
Vsi ministri, s katerimi smo sodelovali, so bili korektni. Vedno smo imeli priložnost predstaviti svoj vidik. Denar je omejen tako na lokalni kot državni ravni, vedno je potreben kompromis. Vsi delamo za isto stvar, vsi občani so tudi državljani, zato teh ločnic ne bi smelo biti.

Bi bilo do dogovorov lažje priti, če bi bile uvedene in delujoče regije oziroma pokrajine?
Mogoče bi to pomenilo večjo decentralizacijo države. Vsi poskusi so spodleteli, ko pridemo do finančnih virov. Tam se vse ustavi, saj nismo sposobni razmejiti pristojnosti. Sama regionalizacija je dobra stvar, a če temu ne sledi dejanska samostojnost regij, ki so finančno neodvisne, stvari ne bodo delovale. Potem to postane samo še ena birokratska stopnica več, ki ne bo zadostila pričakovanjem, zakaj si regije dejansko želimo.

Ste prva županja Ptuja po osamosvojitvi države. Kako bi vi ocenili svoj mandat?
V kratkem me bodo ocenili ljudje na volitvah. Menim, da smo se lotevali stvari sistematično, da smo poskušali občino razvijati enakomerno in da smo vodili dialog ter delali transparentno. Umirili smo strasti in se trudili sodelovati. Seveda se vsi zmeraj ne strinjamo, saj bi bilo čudno, če bi se. Verjamem, da vsaka argumentirana razprava pomeni napredek. Na zadnji seji sem se zahvalila svetnikom za izjemno konstruktivno delo, da smo se znali pogovarjati tudi, ko se nismo strinjali. Niso ustvarjali razprtij, ampak smo ljudi povezovali. Občina, ki drži skupaj, lahko napreduje, saj skregani še nikoli niso nikamor prišli.