Na eni strani je sprožil sodne postopke proti režiserju in na drugi proti neznanim storilcem prikritih zločinov, ki jih film razkriva. Slovenski gledalci so si ga že lahko ogledali na mariborskem festivalu Docudok, Festivalu slovenskega filma in v Art kino mreži po Sloveniji.

Sorodna novica Miran Zupanič: Pojav lova na ljudi sem želel predstaviti z distanco. Gledalec odloča, komu verjame.

Dokumentarec spregovori o doslej malo znanem in neraziskanem "lovu na ljudi" med obleganjem bosanske prestolnice. Poleg srbskih ostrostrelcev in drugih plačancev so s srbskih položajev na Sarajevčane, kot razkriva film, streljali še nekateri tujci, za kar so plačevali. Sprevrženo početje je dobilo svoje ime: sarajevski safari, ki je filmu dal naslov. V filmu režiserja in scenarista Mirana Zupaniča o zločinih spregovorita nekdanja obveščevalca. Prvi je Slovenec, ki je med vojno po svojih navedbah delal za eno ameriških agencij, drugi je upokojeni brigadir armade BiH-a Edin Subašić, ki je tedaj delal kot analitik bosanske vojaške obveščevalne službe.

Edin Subašić v filmu spregovori nezakrit, s polno identiteto, saj je, kot je povedal v pogovoru za Radio Slovenija, prepričan, da si javnost zasluži izvedeti, kaj se je v Sarajevu dogajalo med vojno, po drugi strani pa si želi razkritja, kdo so bili zločinci, ki so plačevali za ubijanje civilistov. Čeprav je od tragičnih dogodkov minilo skoraj 30 let, bi razkritje storilcev, kot verjame Subašić, pomenilo nekakšno zadoščenje za vojne žrtve in njihove bližnje.

Pričanji, ki ju slišimo v filmu, posredno potrjujejo drugi viri. Kot je v enem od intervjujev pojasnil režiser Miran Zupanič, sta o dogajanju med obleganjem Sarajeva med drugim pisala Marko Sosič in Dragan Petrovec, medtem ko je po režiserjevem vedenju Sarajevo safari prvi film, ki je zagrizel v to težko temo.

Javno dostopno je tudi pričanje Johna Jordana pred Mednarodnim sodiščem za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije. Nekdanji ameriški marinec je med vojno med letoma 1992 in 1995 s prekinitvami živel v Sarajevu in večinoma kot prostovoljni gasilec pomagal prebivalcem. V pričanju pred haškim sodiščem je maja 2007 spregovoril o tem, kako so srbski oblegovalci na različne načine ustrahovali prebivalce obleganega mesta – na primer tako, da so načrtno streljali na otroke. Spregovoril je tudi o strelcih – turistih, ki jih je videl; to so bili tujci, ki so, kot je presodil, prihajali iz zahodne Evrope, in s srbskih položajev nato streljali na ljudi v mestu. To naj bi se dogajalo tudi na območju Mostarja. Pojav strelcev turistov je John Jordan, kot je povedal haaškemu sodišču, poznal že od prej, iz časa, ko je služil v Bejrutu.

Edin Subašić v filmu Sarajevo safari pojasni, da je bosanska vojska za pojav izvedela konec leta 1993 na podlagi zaslišanja vojnega ujetnika, ki se je srbski strani pridružil kot prostovoljec. Ujetnik je povedal, da so na avtobus, ki ga je iz Beograda skozi Pale peljal v Sarajevo, vstopili oboroženi tujci v netipični opravi. Kot je presodil, so bila to posebna lovska oblačila. Sodeč po jeziku, so bili trije Italijani, dva sta molčala. Srbski prostovoljec jih je med vožnjo vprašal, koliko so plačani za vojskovanje, dobil pa je odgovor, da so za vojskovanje plačali sami in da jim je to omogočila srbska vojska.

Čeprav omenjeni strelci turisti niso vplivali na ravnotežje moči na bojišču, so vredni pozornosti, izpeljuje Subašić, saj so dokazovali, da je bojišče postalo prostor nekega posebnega hobija. Vojska BIH-a se tedaj v to, kdo so bili, ni poglabljala, je pojasnil v filmu, saj jim je v vojnem času zadostovala ocena, ali je določen del Sarajeva varen pred ostrostrelci ali ne.

Z Edinom Subašićem smo se pogovarjali pred projekcijo dokumentarca na Festivalu slovenskega filma v Portorožu.

Ste imeli kakšne zadržke glede tega, da spregovorite o sarajevskem safariju?
Nimam težav, da javno spregovorim o tem. Najprej zato, ker je vse, kar sem povedal v filmu, točno. Drugič: problem, s katerim sem se ukvarjal med vojno, si zasluži objavo in razkritje; javnost naj izve, kaj se je dogajalo med vojno v Sarajevu. Drugi pričevalec, ki sodeluje v filmu in je zakril svojo identiteto, ima za to verjetno varnostne razloge.

Kar zadeva varnost: v Sarajevu smo visoko dvignili letvico nekakšne tolerance do nevarnosti … Po štirih letih, ki smo jih preživeli v obleganem Sarajevu, je zato strah nesmiseln. Za to, kar sem povedal, ni treba posebnega poguma. Pomembne so druge stvari. Tudi nekateri Sarajevčani so za marsikaj, kar je prikazano v filmu, izvedeli prvič. V Sarajevu seveda vemo, da je vsa štiri leta obstajala velika nevarnost ostrostrelcev s srbskih položajev, toda nihče nikoli ni zares nikoli razmišljal o tem, kdo so v resnici bili strelci: romunski ali ruski plačanci, srbski plačanci, redni vojaki Vojske Republike Srbske … Po eni strani je vseeno, kdo v takšni situaciji strelja na vas, toda Sarajevčane je pretreslo, da so to počeli ljudje ljubiteljsko, zaradi hobija. Zaradi nekakšnega adrenalina so plačali za užitek sebi, kakor da gredo na safari na leve ali tigre. Sarajevčani so bili presenečeni, užaljeni, vedeli so seveda, da so bili štiri leta žrtve, toda da so nekateri iz zahodne Evrope nanje gledali kot na divjad na safariju … To je bilo za njih porazno spoznanje, žalitev, najnovejša žalitev, za katero so ravnokar izvedeli.

Zame pa to ni bilo novo, ker sem se v letih 1993 in 1994 ukvarjal s tem problemom kot obveščevalni oficir. Razmeroma hitro smo ga rešili. Odkrili smo ga kakšno leto po tem, ko se je pojavil. Ocenjujem, da je, potem ko smo izvedeli zanj, trajalo še kakšne štiri ali pet mesecev. Potem smo dobili veliko drugih obveščevalnih vojnih nalog, ki smo jih morali rešiti, tako da je bilo s tem konec in sem pozabil na to, dokler me nista Miran Zupanič in Franci Zajc kot idejna dvojica filma znova opozorila na to. Vprašala sta, ali je še kdo vedel za to, in sem se oglasil: to je bila za nas med vojno pravzaprav ena manjših obveščevalnih nalog. Režiser in producent sta me vprašala, ali bom spregovoril o tem, in rekel sem, da bom. Nato ju je zanimalo, ali hočem biti zakrit, in rekel sem, da za to nimam razloga. Zato sem v dokumentarcu nastopil odkrito, s polno identiteto, s svojo osebnostjo in s podatki, s katerimi sem bil seznanjen in za katere mislim, da z njihovim razkritjem ne kršim zakona o tajnosti vojnih informacij.

Med snemanjem filma smo od ministrstva za obrambo BIH-a zahtevali določene dokumente, za katere vemo, da so obstajali – vsaj dva sem imel v rokah, tretjega pa sem sam ustvaril – in ki so shranjeni v vojnih arhivih z oznako tajnosti in rokom 30 let. Rok se bo torej iztekel leta 2023 ali 2024 in dokumenti bodo, če jih bo kdo zahteval, lahko dostopni in morda objavljeni. Mi smo zahtevo podali prezgodaj; konec leta 2021 še ni bilo mogoče dostopati do njih. Ker so to občutljivi dokumenti, je seveda vprašanje, ali bi nam dostop omogočili, četudi bi oznaka tajnosti že potekla.

Znano je, da je po premieri filma entiteta Republike Srbske podala kazensko ovadbo proti Miranu Zupaniču z iracionalno obtožbo, da ruši mednacionalne odnose; da ustvarja konflikt med narodi BIH-a, kar je seveda krinka za prave razloge, zakaj nasprotujejo temu filmu. Gre preprosto za to, da se razkrije ena od razsežnosti vojne, ki je niso pripravljeni ne priznati ne obdelati, niti niso pripravljeni, da bi krivce s svoje strani postavili pred sodišče. Županjo Sarajeva Benjamino Karić – to je mlada gospa, ima 30 let in je bila med vojno še otrok – je film pretresel in podala je kazensko ovadbo na tožilstvu BiH-a proti neznanim storilcem, torej proti lovcem, ki so prihajali v Sarajevo in proti njihovim pomočnikom, ki zdaj živijo v Republiki Srbski. Pred dnevi je dodatno posredovala, naj tožilstvo obdela zadevo, in videli bomo, kaj se bo zgodilo.

Film je sprožil intenzivno javno razpravo. Ali pričakujete, da bo vodil k natančnejšim raziskovanjem, morda k sodnemu epilogu?
To bi si želel, predvsem tam, kjer bo najtežje priti do podatkov, torej do storilcev v Italiji, Franciji, Avstriji in iz drugih držav, od koder so prihajali. Mislim namreč, da oblasti v teh državah ne bodo pripravljene izpeljati natančnejše preiskave in obdelave. Očitno je namreč, da so lovci, no, "lovci", ki so tedaj prihajali v Sarajevo, del družbene, morda celo politične, v vsakem primeru pa poslovne elite v svojih državah; del elite, ki si je to lahko privoščila. Cene takšnih "izletov" so bile velikanske. Če pogledam s političnega vidika, mislim, da se bodo oblasti upirale globlji preiskavi. Sam več pričakujem od raziskovalnih novinarjev, od brezkompromisnih in pogumnih novinarjev, ki bi zagrizli v to temo in odkrili, kdo so bili storilci ne glede na to, ali bo raziskovanje vodilo do sodnega epiloga.

Če predpostavimo, da so leta 1993 strelci imeli 40 ali 50 let, so zdaj v poznih letih, če so sploh še živi; no, nekateri gotovo so. Razkritje, kdo so bili, bi pomenilo nekakšno zadoščenje za žrtve v Sarajevu.

Koliko takšnih strelcev je bilo po vaši oceni v Sarajevu? Kdaj so prihajali tja in od kod?
Poskušal sem rekonstruirati, kako je stvar logistično potekala, začenši s Trstom prek Beograda in Pal do Sarajeva. Ocenjujem, da je na srbski strani sodelovalo približno 50 ljudi; če sodimo po načinu njihovega dela, so bili najverjetneje iz Službe državne varnosti in vojaške protiobveščevalne službe. Ti so imeli takšno infrastrukturo in možnost, da v BIH pripeljejo tujce brez nadzora, legitimacije in identifikacije. To je bil ozek krog ljudi iz srbskega obveščevalno-varnostnega sistema. Koliko lovcev je prihajalo enkrat, dvakrat ali trikrat, to je zelo težko oceniti. Morda bi to bolje vedel moj prikriti obveščevalni kolega iz filma, ki je, če se ne motim, povedal, da so 17-krat v Sarajevo prišli po trije ali štirje, torej, kolikor je njemu znano, približno 50 ljudi. To je v resnici uganka, ki je morda nikoli ne bomo rešili: koliko morilcev je prišlo v Sarajevo, ki so plačali, ob koncu tedna ubijali ljudi za adrenalin in se potem v ponedeljek vrnili domov v svoje službe in igrali normalne ljudi. Vse skupaj je zelo morbidno.

Kdaj so prihajali v Sarajevo?
Prihajali so približno od konca leta 1993 do aprila, maja, morda celo do sredine leta 1994, ko smo dobili informacijo, da je ta veriga prekinjena in da je kraj, od koder so iz Italije prihajali, nevtraliziran.

Kako se je to zgodilo?
V obdobju, ko je obveščevalna služba vojske BIH-a dobila to informacijo, smo dobro sodelovali z italijanskimi službami, ki so bile med vojno navzoče v Sarajevu. Predali smo jim informacijo, bila je zelo kratka: obstaja problem, ki izvira iz Italije, dogaja se to in to, eden od možnih krajev je Milano, drugi je Trst, poskušajte to rešiti. Po nekaj mesecih smo prejeli obvestilo, da so Italijani odkrili kraj in ga nevtralizirali. To je vprašanje za italijanske službe, ali bo nekoč nekdo pripravljen odgovoriti nanj. V vsakem primeru pa smo v Sarajevu problem spremljali in opazili, da se je končal, kajti od sredine leta 1994 se to ni več dogajalo.

Za konec me zanima, ali obstaja še kakšno dejstvo o sarajevskem safariju, ki v filmu ni objavljeno, pa bi moralo biti?
Po izobrazbi sem profesor bosanskega jezika in književnosti, vendar se s tem nikoli nisem poklicno ukvarjal. Pred vojno sem bil novinar, med vojno obveščevalec. Potem sem bil še 20 let zaposlen v obveščevalni službi, se pred petimi leti in pol upokojil in zdaj sem spet novinar. Razumem vaše vprašanje in motiv, da objavite, kar še ni bilo objavljeno. Povedal vam bo samo, kar lahko povem. Po ogledu filma se mi je oglasilo nekaj kolegov: povedali so, da vedo nekaj o tem. Nato smo vprašali kolege v Beogradu in nekatere tuje novinarje. Pokazalo se je, da so tuji novinarji med vojno vedeli za to, vendar so imeli nekakšen embargo na pisanje in obveščanje o tem.

Zakaj?
Takšen je bil dogovor med tujimi novinarji in mednarodnimi silami, med Unproforjem in njimi, da jim v zameno omogočijo dostop do nekaterih drugih informacij in do fronte, če tema ostane skrita. In je ostala. Ko smo jih po premieri filma Sarjevo safari povprašali o tem, so povedali, da so ves čas vojne vedeli za to; da je to stara zadeva. Potem so se oglasili tudi kolegi iz Beograda in povedali, da so tudi oni vedeli za to; strelci so prihajali v Beograd, in preden so odšli v Sarajevo, so sedeli na Skadarliji, pili in govorili, da gredo na safari v Sarajevo. Kolege v Beogradu smo vprašali, kdo so bili ti ljudje, in približno so nam povedali, kdo so bili strelci. Na tem mestu moram končati, kajti informacijo, ki jo bom zadržal zase, bi raje predal italijanskim organom pregona in tožilstvu BIH-a.